Najpogostejši dejavniki tveganja za padec

Padci so pri starejših pogosto nastopajoč, nevaren problem, ki lahko privede do nezmožnosti na vseh ravneh človekovega delovanja.

Vzrok za padec je običajno kompleksna kombinacija bioloških, vedenjskih in dejavnikov fizičnega ter socioekonomskega okolja. Pogosto so vzrok za strah pred ponovnim padcem in zaradi tega omejevanje dejavnosti, številnih poškodb, večje odvisnosti in poslabšanja kakovosti življenja ter eden pomembnejših dejavnikov smrti pri starih ljudeh.

Največja nevarnost za padce je tam, kjer se počutimo najbolj varne, to je doma. Zaradi padcev v stanovanju vsako leto umre več ljudi kot zaradi avtomobilskih nesreč. Starejši so doma pogosto sami, če ni nikogar, ko padejo in ne morejo več vstati, so v smrtni nevarnosti. Posledično je smrtnost najvišja pri padcih doma.

Statistični podatki kažejo, da 30–40 odstotkov ljudi v starostni skupini okrog 65 let doživi padec enkrat na leto, 15 odstotkov jih pade najmanj dvakrat na leto in kar pri 5 odstotkih padcev pride do zloma ter resnih poškodb.

Padci so vzrok za 90 odstotkov zlomov podlahti, kolka in medenice. Študije so pokazale, da od 6 do 12 mesecev po zlomu kolka od 22 do 75 % starostnikov ne doseže funkcionalnega statusa, ki so ga imeli pred poškodbo, zato je preprečevanje zloma kolka pri starostnikih zelo pomembno.

Dejavniki tveganja za padec

Danes že zelo dobro vemo, da sta kronološka in biološka starost lahko zelo različni. Nekateri so še pri dobrih 70 letih zelo fizično aktivni, drugi pa se borijo s kroničnimi boleznimi in mnogi so odvisni od pomoči drugih. Ravno pri starostnikih se najbolj pokažejo razlike med posamezniki, razlike v fizični kondiciji in zdravju. Treba se je zavedati, da je izpostavljenost tveganju za padec največja tako pri neaktivnih kot tudi pri najbolj aktivnih ljudeh. Nekatere aktivnosti, na primer obiranje sadnega drevja in kolesarjenje, dokazano povečujejo tveganje za padec pri starostnikih.

Vzrokov za padce je veliko in se medsebojno prepletajo. Večinoma so spremljevalci starosti, in sicer: telesne spremembe zaradi staranja, kronične bolezni, jemanje zdravil in razmere v življenjskem okolju. Imenujemo jih tudi dejavniki tveganja. Ker je večino mogoče preprečiti, je njihovo poznavanje in ukrepanje proti njim še toliko pomembnejše.

Padcem so izpostavljeni predvsem starejši, ki se premalo gibljejo in zanemarjajo svoje gibalne sposobnosti, se večinoma zadržujejo v stanovanjih, skoraj nič na svežem zraku, živijo v neurejenem in njihovim letom neprilagojenem stanovanju, jedo enolično hrano z malo ali nič zelenjave, so neprimerno obuti ali oblečeni, preveč kadijo, pijejo preveč alkohola, so slabokrvni in imajo oslabljene mišice, boleče sklepe in osteoporozo. Prav tako so k padcem nagnjeni tisti, ki imajo različne kronične bolezni ali stanja, ki vplivajo na gibljivost in ravnotežje, imajo nereden utrip srca, zvišan ali znižan krvni tlak, so iz različnih razlogov podvrženi vrtoglavicam, jemljejo veliko zdravil, med njimi pripravke za pomirjanje in uspavala, slabo slišijo in vidijo, so nesrečni, osamljeni in depresivni.

Dejavniki, ki povečajo tveganje za padec:

Kronične bolezni, ki povečajo pešanje mišičnih funkcij in sklepov, vida, kontrole sfinktrov, ravnotežja, hoje in spoznavnih sposobnosti.

Vpliv alkohola in zdravil (antidepresivov, antipsihotikov, antihipertenzivov) zaradi povzročanja sedacije, upada spoznavnih sposobnosti, ortostatske hipotenzije (hitro znižanje krvnega tlaka ob vstajanju), inkontinence, ataksije, ekstrapiramidnih stranskih učinkov in mišične oslabelosti.

Zunanji dejavniki, kot so mokra ali neravna tla, stopnice, preproge, slaba razsvetljava, domače živali, neprimerna obutev, vožnja stoje v mestnih avtobusih in drugo.

Strah pred padcem

Strah pred padcem je eden glavnih dejavnikov tveganja pri starejših. Vsak, ki enkrat pade, ve, da se le s težavo ponovno opogumiš biti aktiven. Starejši se potem še posebej izogibajo dnevnim aktivnostim, poslabša se jim drža, s težavo gredo ven in v družbo. Starostniki, ki so telesno dejavnejši (predvsem dejavnosti, povezane s hojo), imajo manj strahu pred padcem in boljše ravnotežje. Strah pred padcem je pri ženskah pogosteje prisoten kot pri moških. Lahko da je to vzrok, da ženske pogosteje padejo, še posebej tiste z majhno telesno težo in s tem manjšo mišično maso.

Starostniki s kroničnimi boleznimi imajo težave tudi z ravnotežjem in hojo.

Bolezni živčevja in padci

Samostojni vzrok za padec je lahko hujša bolezen živčevja ali gibal, denimo možganska kap, demenca, okvare malih možganov in ekstrapiramidalnega sistema (parkinsonova bolezen), okvare hrbtenjače kot posledica degenerativnih sprememb hrbtenice ter težje artroze kolena in kolka (zaradi bolečin, mišične slabosti in zmanjšane gibljivosti).

Možganska kap privede do različnih motoričnih in kognitivnih okvar. Pri pacientih po možganski kapi so padci približno dvakrat pogostejši in so eden najpogostejših zapletov med rehabilitacijsko obravnavo. Zaradi spodbujanja pacientovega gibanja in njegove neodvisnosti se vsaj začasno lahko tveganje za padec še poveča. Poškodbe pri pacientih z demenco so zelo različne in so lahko neposredna posledica motenj gibanja ali pa so posledica neprimernega vedenja v danem stanju.

Pogosti padci so del klinične slike demence z lewyjevimi telesci. Padci so še zlasti pogosti pri pacientih z ortostatsko hipotenzijo (bolezen, ko ob vstajanju iz sedečega ali ležečega položaja hitro pade krvni tlak), ki prejemajo različna psihotropna zdravila z izrazitejšim delovanjem na kardiovaskularni sistem ali zdravila s sedativnim učinkom. Verjetnost padca je zelo velika, ko se zbudijo sredi noči in v temi ter pod vplivom uspaval iščejo pot do sanitarij ali drugih delov stanovanja.

Multipla skleroza je kronična avtoimunska vnetna bolezen, ki prizadene osrednje živčevje. Znaki, ki se pojavljajo pri multipli sklerozi in lahko predstavljajo dejavnik tveganja za padec, so: motnje vida, šibkost enega ali več udov, občutek teže, utrujenosti ali togosti udov, vlečenje noge za sabo, motnje občutkov na trupu, okončinah, občutek bolečine, omrtvičenosti, nestabilna drža zaradi motenj zaznavanja ravnotežja, dvojni vid, utrujenost in bolečina, ki se pojavi pri približno dveh tretjinah pacientov in je največkrat kronična.

Simptomi parkinsonove bolezni, kot so: tremor (ritmično izmenično tresenje), rigidnost (okorelost), bradikineza (upočasnjenost gibov) in motnje ravnotežja (nestabilnost) ter stranski učinki zdravil, lahko privedejo do padca.

Pri dolgoletni sladkorni bolezni pride do poškodbe perifernih živcev. To je diabetična periferna nevropatija. Zmanjša se prenos občutkov, ki jih zaznamo s kožo, lahko pa tudi oslabi mišice. Poškodovani živci povzročajo obilo težav, med katerimi so najpogostejše ščemenje in izguba občutka v rokah in nogah. Poškodba živcev ob povišanem krvnem sladkorju napreduje počasi, mesece ali celo leta. Periferne nevropatije nastanejo poleg sladkorne bolezni tudi pri škodljivem pitju alkohola in pomanjkanju vitamina B12. Okvara živcev v stopalih poveča tveganje za padec.

Mišično-skeletne bolezni in padci

Degenerativne spremembe v sklepih omejujejo gibanje. Osteoartroza prizadene večino populacije nad 60. letom in je ena najpogostejših ortopedskih bolezni. Značilno zanjo je izginevanje sklepnega hrustanca, osteoskleroza (zgostitev kosti) in tvorba kostnih izrastkov na robovih sklepnih površin, povečano je izločanje sinovialne sklepne tekočine, pojavijo se deformacija sklepa, omejena gibljivost in bolečina. Sam hrustanec nima niti krvnih žil niti živčnih končičev.

Delci odmrlega hrustanca dražijo sklepno ovojnico in povzročijo vnetje ovojnice. Ker je sklepna ovojnica bogato oživčena struktura, to povzroča močne bolečine. Skupek teh simptomov lahko hitro pripelje do padca. Artritis povzroča zmanjšan obseg gibanja, bolečine ter šibkost v mišicah in sklepih. To lahko prispeva k nestabilnosti ali bolečini, kar lahko ob gibanju privede do padca. Ukrivljena drža pri osteoporozi premakne center telesa bliže mejam stabilnosti. Hrbtne mišice so pri teh osebah slabše kot pri enako starih ženskah brez ukrivljene drže.

Obtok in padci

Omejen krvni pretok od srca do možganov je glavni vzrok ponavljajoče se kratkotrajne vrtoglavice, do katere lahko pride že ob prehitrem vstajanju. Posturalna (sprememba krvnega tlaka 20 mm Hg ali več, če preiskovanec vstane iz ležečega položaja) in postprandialna (po obroku) hipotenzija sta lahko pomemben etiološki dejavnik pri padcih. Slednja lahko v eni uri po večjem obroku privede do omotice, sinkope in padca. Druge, bolj resne vrtoglavice in omotice, pa spremljajo: nereden srčni ritem, zoženje srčnih žil ali nabiranje maščobnih oblog v vratnih arterijah.

Večje tveganje za padec prinašata tudi dehidracija in zmanjšan pritok krvi v srce zaradi krčnih žil in starostno bolezensko pogojene okvare avtonomnega sistema.

Druge bolezni in padci

Samostojen vzrok za padec je lahko pri starem človeku tudi huda oslabelost pri akutnih boleznih, kot so: pljučnica, nenadno dekompenziranje pri bolezni srca in okužba sečil. Večkrat pa se srečujemo z več medsebojno delujočimi vzroki za padec. Poleg zmanjšane ostrine vida in slabšega vida v mraku so v starosti pogosti siva in zelena mrena ter degeneracija makule (rumena pega).

Zaključek

Vzrokov za padec je veliko in se medsebojno prepletajo. Večinoma so spremljevalci starosti (telesne spremembe zaradi staranja, kronične bolezni, jemanje zdravil, neprilagojene razmere v življenjskem okolju).

Ker je večino vzrokov mogoče preprečiti, je njihovo poznavanje in ukrepanje proti njim še toliko pomembnejše. Najbolj pomembo pa je, da po padcu premagamo strah in ponovno zaživimo.

 

Sledite nam na socialnih omrežjih:
Facebook in Instagram