Staranje celic – Proces, ki se pri vsakem človeku kaže drugače
Vpliv dednosti, kakovosti življenjskih razmer in drugih dejavnikov na staranje. Predstavljamo razlikovanje med kronološkim, biološkim in doživljajskim staranjem ter kaj lahko storimo za uspešno staranje.
Staranje je fiziološki proces, ki se začne z oploditvijo in ga ne moremo preprečiti. Pri staranju prihaja do sprememb v celicah, njihovi presnovi, delovanju in obnavljanju. Človek se stara vse življenje. To je individualni proces, ki se pri vsakem človeku kaže na drugačen način ter ga vsakdo zaznava in doživlja drugače.
Na hitrost staranja vplivata dednost in kakovost življenjskih razmer. Pospešujejo ga naslednji dejavniki: vlažno, vroče podnebje, mestno življenje, nezdrav način življenja, napačna prehrana, premalo gibanja, služba, škodljive navade in razvade. Podobno kot razlikujemo med kronološko, biološko in doživljajsko starostjo, razlikujemo tudi med kronološkim, biološkim in doživljajskim staranjem. Na kronološko staranje ne moremo vplivati, določa ga datum rojstva. Na biološko in doživljajsko staranje pa v določeni meri lahko vplivamo z zdravim in aktivnim življenjskim slogom, duševno stabilnostjo in kakovostjo sožitja skozi vsa obdobja življenja.
S staranjem človeka je treba sprejeti določena pešanja: najprej izgubimo nekatere telesne zmožnosti (spretnosti), nato duševne (spomin, zmanjšana zmožnost koncentracije …), kar vpliva na to, kako svoje staranje sprejemamo in doživljamo: ali je nekaj težavnega ali le življenjska stvarnost, ki se ji prilagajamo in v njej odkrivamo nove smisle. Uspešno staranje je povezano z dobrim počutjem in uspešnim prilagajanjem spremembam, ki jih starost prinaša.
Faze staranja
Zdravstvene stroke so se sporazumele, da je mejna starost, ko govorimo o očitnem procesu staranja in s tem povezanimi značilnostmi, 65 let. Priscilla Ebersole je s sodelavci povzela delitev starostnikov na tri skupine: mladi starostniki (65–74 let), srednji starostniki (75–84 let) in stari starostniki (85 in več let).
Zgodnja starost zaobjema življenje med 65. in 74. letom, ko se človek šele dobro upokoji, ima še veliko socialnih stikov, njegovo zdravstveno stanje je razmeroma dobro, kronične bolezni so urejene. Sledi srednje obdobje starosti med 75. in 84. letom, ko v večji meri pride do opaznega upadanja življenjske moči, zdravstveno stanje peša, s tem pa peša tudi duševno zdravje, k čemur pripomore vedno več smrti bližnjih – vrstnikov. V poznem obdobju starosti, ki se začne s 85. letom, pa človek vstopi v čisto zadnje življenjsko obdobje, ko potrebuje vedno več pomoči.
Rada bi izpostavila skupino ljudi, ki se ravno upokoji, ki so aktivni in neodvisni. To je življenjsko obdobje med 65. in 75. letom. Cilj te skupine je ohraniti zdravje in aktivnost življenja. To je zelo občutljiva faza oziroma obdobje, ko se oseba prilagaja na obdobje opustitve delovnega procesa – službe in prenehanja družbene koristnosti, kar je velika socialna,
finančna in psihološka prelomnica. Zato se je treba na to obdobje pripraviti. Po raziskavi Navdušenje in staranje Blaža Švaba in Mojce Slana sta največje navdušenje in veselje v življenju pridobljena predvsem z delom kot dejavnostjo nasploh (v službi ali doma).
Večina upokojencev je svojo motivacijo našla v delu, še posebej v gospodinjskem delu (peki in kuhi ter vrtnarjenju), če ga lahko delijo s svojo družino. Drugi pa najdejo svojo motivacijo v prenavljanju svojega doma in okolice, popravljanju ali gradnji. Upokojence osrečujejo tudi različni konjički in šport, navdušujeta jih narava in stik z njo. V raziskavi so starostniki navedli, da si želijo le mirnega in zadovoljnega življenja.
Staranje telesa
V nekaterih organih in sistemih človeškega telesa se produkcija celic zmanjša, kot v primeru jajčnikov, ledvic ali jeter; medtem ko denimo možgani večino celic ohranjajo.
Zaradi oksidacijske škode v celicah sledi upadanje funkcij organov. Spremembe na ravniorganov so povezane z upadom fizioloških funkcij:
- zmanjša se maksimalno delovanje srca, pljuč, ledvic;
- spremeni se struktura organov, kar se kaže v večji togosti (krvnih žil, opornih tkiv);
- upočasnita se umski in telesni odziv;
- izguba sposobnosti očesne leče za izostritev vida;
- artrotične spremembe in osteoporoza;
- izločanje hormonov se zmanjša, spolne funkcije upadejo.
Pobliže poglejmo nekaj primerov staranja, kot jih je opisala dr. Marija Milavec Kapun, dipl. m. s.
Srčno-žilni sistem
Bolezni srca in ožilja so vodilni vzrok smrti po 65. letu, kar ne preseneča, saj staranje s seboj prinaša vedno manjšo prožnost žil in nalaganje maščobnih oblog na njihove stene, kar od srca zahteva večjo črpalno moč. Hkrati se manjša tudi sposobnost krčenja srčne mišice, pojavita se lahko ateroskleroza oziroma zadebeljenje arterijske stene in hipertenzija oziroma visok krvni tlak.
Sklepi, kosti in mišice
Kosti začnejo izgubljati gostoto, kar v blažji obliki privede do osteopenije, v težji pa do osteoporoze, zaradi česar postajajo kosti vedno bolj lomljive in krhke. Osteoporoza je pogostejša pri ženskah med menopavzo in po njej zaradi pomanjkanja hormona estrogena.
Zaradi staranja pride tudi do tanjšanja medvretenčnih ploščic in posledično do dejanskega znižanja telesne višine – raziskave kažejo, da naj bi po 40. letu izgubili približno 1 centimeter vsako desetletje življenja. Stanjša se tudi sklepni hrustanec, kar lahko privede do osteoartroze, tudi poškodbe hrustanca na splošno so pogostejše s starostjo.
Svojo moč in maso izgubljajo tudi mišice. Čeprav naj bi odrasel človek izgubil (le) med 10 in 15 odstotki mišic, naj bi po 60. letu izgubljali kar 3 odstotke moči na leto. Zmanjšana proizvodnja hormonov, kot sta testosteron in rastni hormon, vpliva na razvoj mišic. Kite v sklepih zaradi manjše sposobnosti celic za izdelovanje beljakovin začnejo izgubljati svojo elastičnost, posledično prihaja do trdenja sklepov; z leti so mišice sposobne vedno slabšega krčenja (vključujoč srčno mišico), vezi se lažje poškodujejo in celo natrgajo, ljudje pa postajajo vedno manj gibljivi. Sami si lahko pomagamo tako, da v vsakdan vključimo redno telesno vadbo.
Prebavila
So eden od sistemov človeka, ki se ga staranje razmeroma malo dotakne, vseeno pa se lahko upočasnijo procesi požiranja, zmanjša se izločanje sline, upočasni se prebava, zaradi sprememb na požiralniku lahko pride do težjega požiranja, pride tudi do zmanjšanja izločanja želodčnih sokov, zaradi česar se hrana težje presnavlja in kasneje absorbira. Črevo je slabše oživčeno pa tudi manj gibljivo in zaradi sprememb v debelem črevesu pogosto pride do zaprtja. K zaprtju pripomorejo tudi zmanjšana gibljivost, prenizek vnos tekočine in odsotnost vlaknin v prehrani.
Ledvice in sečila
S staranjem ledvice izgubljajo število celic, zaradi česar postajajo manjše; če izločajo preveč vode in premalo soli, pa lahko hitreje pride do dehidriranosti. Poleg tega z leti elastičnost izgublja tudi sečni mehur, kar privede do različnih težav, poveča se denimo potreba po pogostejšem uriniranju, zadrževanje vode postane težje, lahko se pojavi tudi urinska inkontinenca in zmanjša se sposobnost popolne izpraznitve mehurja.
Koža
Zaradi degeneracije kolagenskih vlaken in elastina koža z leti izgublja elastičnost in postaja vedno tanjša, bolj suha, bolj zgubana in pigmentirana, pa tudi bolj nagnjena k poškodbam in modricam. Ker se zmanjšajo maščobne zaloge pod kožo, so gube še hitreje vidne, hkrati pa zaradi tega starejše hitreje zazebe.
Lasje
Zaradi zmanjšanja melanina lasje s starostjo sivijo in se tanjšajo, tudi dlakavost na običajno poraščenih delih telesa se zmanjša, medtem ko se drugje na neznačilnih mestih, kot so ušesa ali nos, dlakavost poveča.
Oči
Skoraj brez izjeme s starostjo prihaja do poslabšanja vida, že od 40. leta naprej lahko nastopi starostna daljnovidnost ali presbiopija, ki se ji le redko kdo izogne. Leča otrdi in se zamegli, oči se težje prilagajajo svetlobi, saj je leča vedno manj prepustna, spremeni pa se tudi dojemanje barv. Starostnike pogosteje motijo odsevi, težje precenijo globino v prostoru, lahko se pojavi siva mrena, zaradi zmanjšanega izločanja tekočine pogosteje tožijo tudi o suhih očeh.
Ušesa
Tudi sluh z leti peša, do izgube sluha prihaja predvsem pri visokih tonih, ki so pomembni za razumevanje govora. V praksi tako ljudje še vedno slišijo, vendar govora, sploh soglasnikov (posebno k, t, s, p) ne razumejo več tako dobro, čeprav lažje razumejo nižje moške glasove kot višje ženske ali otroške; težave se še poslabšajo v hrupnih prostorih. V starosti prihaja tudi do večjega zastajanja ušesnega masla, kar spet poslabša sluh. Po statistiki naj bi imelo kar 60 odstotkov ljudi nad 65 leti težave z naglušnostjo.
Voh in okus
Z leti se zmanjšujeta tako občutek voha kot sposobnost razlikovanja vonjav, kar naj bi prizadelo kar tri četrtine starejših starostnikov. Hkrati postajajo brbončice na jeziku vedno manj občutljive, kar skupaj s težavami z vohom pomeni izgubljanje sposobnosti okušanja predvsem sladke in slane hrane.
Možgani in kognitivne sposobnosti
Čeprav možgani v starosti ne izgubljajo večjega števila celic, kar načeloma pomeni ohranjanje kognitivnih funkcij, pa se v primeru kapi ali progresivne izgube živčnih celic zaradi alzheimerjeve ali parkinsonove bolezni položaj precej spremeni in ravno ti dve bolezni sta najbolj povezani s staranjem. Sicer gre z roko v roki s starostjo tudi pozabljivost, saj se že od 40. leta možganska skorja krči in ljudje že opažajo pozabljanje npr. imen ali pa zmanjševanje sposobnosti opravljanja več stvari hkrati; tudi proces učenja in refleksi postajajo počasnejši.
Spolnost
Zdrava spolnost lahko sega globoko v starost, drži pa, da z nekaj prilagoditvami. Poleg tega, da se z višjo starostjo zmanjšujeta tako fleksibilnost kot telesna vzdržljivost, se pri ženskah po menopavzi pogosto pojavijo težave z nožnico (suhost …) in upad spolne sle, pa tudi bolečine pri spolnih odnosih, pri moških pa je poleg upada spolne sle večja možnost impotence in težav z erekcijo.
Telo z leti deluje slabše, bolj ali manj občutno, zato ne preseneča, da starostniki težje prenašajo temperaturne spremembe, telesno dejavnost in pridružene zdravstvene težave.
Staramo se tako, kot smo živeli – in tako bodo k upočasnjenemu staranju pripomogli zdrav način življenja, izogibanje kajenju, redna telesna vadba, uživanje zdrave hrane, duševna stabilnost, razgibano družabno življenje in pozitivna naravnanost.
Mehanizmi staranja in ukrepi
Človeštvo si že stoletja prizadeva spoznati, kako bi lahko ustavilo procese staranja. Žal se staranja danes ne da ustaviti, lahko se ga pa upočasni. Vse več je dokazov, kako pomembno vlogo pri tem igrata prehrana in telesna aktivnost. Živa bitja, tudi človek, imamo v svojih genih zapisano nagnjenost k boleznim, staranju ali pa k dolgemu življenju. Zato se ljudje, ki so kronološko enako stari, močno razlikujejo po biološki starosti. Tisti z »boljšimi« geni so videti veliko bolje, če genetske prednosti ne izničijo z nezdravim življenjskim slogom. Za zaviranje procesov staranja v celicah je zelo pomembna sposobnost za tvorbo zadostne količine t. i. čaperonov – beljakovin, ki celično DNK in RNK zaščitijo pred škodljivimi vplivi. Na genetski zapis še ne moremo vplivati, potekajo pa številne raziskave o možnostih genetskega zdravljenja in spreminjanja človeškega genoma, tudi genov, ki določajo procese staranja, oziroma genov, ki nas ščitijo pred temi procesi. Poleg genetske danosti na procese staranja vplivajo še številni drugi dejavniki, predvsem notranji in zunanji kemično-fizikalni vplivi.
Prosti radikali
Prosti radikali nastajajo v različnih presnovnih procesih v telesu, lahko pa jih tvorijo zunanji dejavniki, denimo UV-žarki, kajenje, strupi, ki jih vdihavamo ali zaužijemo. Prosti radikali so molekule, ki jim v zunanji elektronski ovojnici manjka en elektron, zato izjemno hitro reagirajo in manjkajoči elektron pritegnejo iz druge spojine. Tako se nova spojina okvari in pretvori v prosti radikal, sledi pa veriga reakcij, v katerih okvarjene spojine pritegnejo elektrone iz še neokvarjenih spojin. Verižno reakcijo lahko prekine spojina, ki jo imenujemo antioksidant, saj zlahka odda elektron in zapolni elektronsko vrzel v okvarjeni spojini ali prostem radikalu. Če nastaja veliko prostih radikalov, antioksidantov pa ni, se kvarijo različni celični organi, tudi mitohondriji, ki so tovarne celične energije.
Okvarjeni mitohondriji proizvajajo manj energije in več prostih radikalov, zato nastane začaran krog nadaljnjih okvar, organizem pa se stara. Prosti radikali so krivi za razvoj ateroskleroze, osteoporoze in okvare možganskih celic, ki vodijo v demenco.
Kako »preprečimo« staranje celic
Ljudje s starostjo postajamo manj telesno aktivni, a dokazi kažejo, da lahko prav vadba upočasni staranje celic. Predvsem je pomembna redna telesna aktivnost. Nedavni pregled raziskav v reviji Nature Reviews Immunology kaže, da vadba močno vpliva na imunski sistem. Skeletne mišice proizvajajo vrsto beljakovin, imenovanih miokini, ki zmanjšujejo vnetja in ohranjajo imunsko funkcijo. Zato je smiselno, da nas ohranjanje mišične mase ščiti pred okužbo in različnimi bolezenskimi stanji, ki so tesno povezana s kroničnim vnetjem.
Nadalje je pomembna zdrava, uravnotežena prehrana, ki obsega velike količine sadja, zelenjave, zmerne količine rib in belega mesa, nizke količine rdečega mesa in izogibanje škodljivim sladkorjem. Z zdravo prehrano pa seveda z roko v roki hodi vzdrževanje zdrave telesne teže. Poskrbimo za dovolj spanca in poskrbimo za svoje telo kot za tempelj, ki nam je dan v življenju.
Ukrepi za upočasnitev staranja:
- uživanje zdrave in uravnotežene prehrane,
- izogibanje okoljskim onesnažilom in slabim razvadam,
- izogibanje pretiranemu sončenju,
- krepitev učinkovitosti obrambe pred prostimi radikali,
- zniževanje čustvenega stresa,
- izvajanje zmerne in redne telesne dejavnosti,
- izboljšanje kakovosti spanja,
- uravnavanje življenja po načelu »malo slabega je lahko dobro in preveč dobrega je lahko slabo«
Pri zdravstveni obravnavi starostnikov ne sme biti naš cilj podaljševanje življenja, temveč kakovostno staranje. Zato moramo več aktivnosti usmeriti v preprečevanje kroničnih bolezni, treba je izboljšati telesno in duševno rehabilitacijo starostnikov po preboleli bolezni za ohranitev samostojnosti, pomičnosti in s tem neodvisnosti posameznikov. Pri staranju so nova spoznanja znanosti o možganih, da sta za osebnostni razvoj in kakovostno sožitje odločilnega pomena življenjski polet in veselje v poznejših letih. Ti dve lastnosti namreč ohranjata svežo življenjsko moč in plastičnost možganov, kar omogoča, da starajoči se človek ostaja zdravo aktiven do konca življenja ter prijeten sebi in drugim. Samo kdor zna sam sebe navdušiti, bo znal navduševati druge. Navdušenje ob določenem doživljanju in delovanju je torej glavna notranja motivacija in nagrada pri vadbi ter prakticiranju dobrih navad in kakovostnega življenjskega sloga.
Zaključujem z mislijo dr. Poljška: Treba je poskrbeti, da smisel življenja ne bo le v številu vdihov, ki jih bomo naredili, ampak v številu lepih trenutkov, ki nam bodo vzeli dih …
dr. Aleksandra Visnovič Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
