Sanjamo več kot pet let življenja
Sanje so univerzalne žive slike, podobe, vonjave in okusi, občutki in spomini – pravzaprav nekakšne zgodbe, ki jih ponoči pripovedujejo naši možgani. Te zgodbe, ki so vseh vrst: prijetne, zastrašujoče ali fantazijske, se pojavljajo pri večini ljudi, čeprav za marsikoga sanje s prvimi jutranjimi žarki izpuhtijo.
Psihološka teorija sanj se osredotoča na misli in čustva; podmena pravi, da imajo sanje opraviti z neposrednimi skrbmi v našem življenju, denimo z nedokončanimi opravili. Sanje nas lahko o nas samih naučijo to, česar se v budnem stanju ne zavedamo.
Zgodovina sanj
Zapisi o sanjah segajo že v babilonsko in asirsko civilizacijo, torej več kot 3000 let pr. n. št. Stari Egipčani so verjeli, da so sanje božja sporočila in prerokbe, raziskovali so jih tudi stari Kitajci in Indijci, Stari Grki pa so imeli celo čisto svojega boga sanj – Morfeja.
Začetnik znanstvenega raziskovanja sanj je nevrolog in psihoanalitik dr. Sigmund Freud (1856–1939). Freud je bil prepričan, da sanje predstavljajo želje, ki jih nosimo v sebi od otroštva. Trdil je, da med sanjanjem nič ni izmišljeno, da so sanje biološko pogojene in da v celoti izhajajo iz instinktivnih potreb ter osebnih izkušenj. Sanje so po Freudovem mnenju oblike »izpolnjevanja želja«, nezavedni poskusi, s katerimi človek poskuša razrešiti različne vrste svojih konfliktov ali problemov, najsi bodo aktualni ali izhajajo iz njegove preteklosti. Ker so nezavedne informacije pogosto vznemirjajoče, jim »cenzor« predzavesti ne dovoli vstopa v zavest, dokler niso spremenjene.
Med sanjanjem je predzavest bolj sproščena kot v stanju budnosti, vendar je kljub temu pozorna: podzavestne informacije se morajo preoblikovati in popačiti, da lahko prestanejo cenzuro. Podobe iz sanj po Freudovem mnenju niso take, kot se zdijo, zato potrebujejo poglobljeno interpretacijo, če želimo z njimi preučiti strukturo podzavesti. Freud je opredelil sanje kot »kraljevsko pot v nezavedno«. Razlagal je, da se v sanjah razkrivajo nezavedne vsebine v deformirani obliki.
Obstaja namreč del nezavednega, ki skuša zavesti prikriti pravi pomen sanj. To se zgodi tako, da določene dele sanj izbriše iz spomina, ostalo vsebino pa šifrira – torej jo lahko razumemo le prek razvozlavanja kompleksnih simbolov. Zato je vsebino sanj delil na manifestno (kar sanjamo in se zjutraj spomnimo) in latentno (kar je v ozadju oziroma pravi pomen sanj). Manifestna vsebina je torej šifrirana latentna vsebina, ta pa izvira iz preteklih in aktualnih doživljanj.
Carl Gustav Jung (1875–1961) je bil Freudov učenec, ki je – tako kot njegov učitelj – vsebini sanj pripisoval simbolni pomen. Toda v svoji teoriji teh simbolov ni videl kot izraz potlačenih, nezavednih želja in misli, pač pa je trdil, da so sanje oblika komunikacije zavednega in nezavednega, da posamezniku omogočajo vpogled in refleksijo v budnem stanju ter mu ponujajo možnosti za reševanje problemov, s katerimi se trenutno spoprijema. Jung se ni strinjal s Freudovo teorijo; prepričan je bil, da je sanje najučinkoviteje razlagati prek serije korelacij v času.
Če je bil Freud prepričan, da človek ne more interpretirati lastnih sanj in da to lahko opravi le izučen psiholog, pa je Jung dal upanje vsem, ki sanjajo in iščejo pomen svojih sanj, da to storijo sami. Njegov predlog je preprost: vzamemo podobne sanje in združimo njihove podobe v »večje« sanje. Nato prek skupne podobe ugotovimo, ali v našem resničnem življenju obstajajo situacije, s katerimi bi jih lahko povezali. Najpomembneje je, da v zvezi s podobami, ki se pojavljajo v naših sanjah, zapišemo vse asociacije, ki nam padejo na pamet. Sanje naj bi po Jungu odkrivale tako osebno kot kolektivno nezavedno. Prepričan je bil, da odkrivajo del človeške psihe, ki ga budno življenje zastira.
Sanje pomembne za dobro zdravje
Sanje so zelo pomembne tudi za naše fizično zdravje. Živali, ki jim odvzamejo fazo spanja REM, razvijejo podobne simptome kot živali, ki jim sploh ne dovolijo spati. Pri podganah, na primer, se življenjska doba skrajša za polovico.
Sanje nam pomagajo pri učenju novih veščin, z njihovo pomočjo pa lahko poiščemo rešitve za probleme, s katerimi se srečujemo. Pomirjajo nas in nam pomagajo, da se sprijaznimo z nekaterimi situacijami. Splošni rek, da je »stvari dobro prespati (in odsanjati)«, dobiva vse večjo potrditev tudi v uradni znanosti. Poglejmo nekaj novejših raziskav na to temo.
Skupini 500 študentov so razdelili miselno nalogo (sestaviti so morali pravilno zaporedje črk) in jim naročili, da si jo lahko ogledajo, preden gredo v posteljo, nato pa se 15 minut trudijo, kako bi jo rešili. Zjutraj so jih prosili, naj opišejo, kaj so ponoči sanjali, in rešijo nalogo.
Pravilna rešitev se je glasila: O, T, T, F, F. Izkazalo se je, da je 87 študentov ponoči sanjalo situacije, v katerih se je pojavljalo prav to zaporedje. Nalogo so zjutraj rešili prej kot drugi.
Profesorica z univerze Harvard si je zamislila še bolj personalizirano študijo. Študente je prosila, naj si izberejo problem, ki jih teži, potem pa sedem dni o njem intenzivno razmišljajo petnajst minut pred spanjem, ko so že v postelji. Zjutraj so povedali, kaj so sanjali. Po enem tednu so zapise analizirali ter ugotovili, da jih polovica o problemu sanjala vsaj enkrat, četrtini pa so sanje prinesle tudi rešitev.
Znanost o sanjah
S preučevanjem sanj se ukvarja veda oneirologija, ki preučuje povezavo med sanjami in delovanjem možganov, ne ukvarja pa se z razlaganjem sanj, ki je manj znanstveno podprto.
Znanost spanje deli na faze NREM (non-rapid eye movement, odsotnost hitrega premikanja očesnih zrkel), ki zajemajo 75–80 odstotkov noči, ter fazo REM (rapid eye momevent), cikli se skozi noč ponavljajo na približno 90 minut.
V fazi REM so v možganih najdejavnejši amigdala, hipokampus in obročasti girus; prva je med drugim odgovorna za vzročno zvezo med dražljajem in posledico (občutkom), drugi za dolgoročni spomin, tretji pa za oprijemljiv odziv na okoliščine. Kadar sanjamo, »spi« ali je precej manj dejaven del možganov, odgovoren za logiko. Zato ne preseneča, da se najbolj žive in najbolj divje fantazijske sanje odvijajo prav v fazi REM, sanjač pa si jih pogosteje zapomni. V nasprotju s splošnim prepričanjem se sanje pojavljajo tudi v fazah NREM (predvsem kasnejših), v nasprotju s fazo REM pa so te sanje bolj faktografske, manj fantazijske, ljudje se jih pogosto ne spomnijo.
Na noč gre povprečen sanjač skozi tri do šest ciklov sanj, te pa lahko trajajo od nekaj sekund do pol ure. Večina ljudi sanja v barvah, mlajši več kot starejši in le približno 12 odstotkov ljudi sanja črno-belo. K formiranju sanj prispevata tako leva kot desna možganska polobla, leva naj bi bila zadolžena za vsebino, desna pa za živost, plastičnost in simboliko.
Za sanje porabimo več kot pet let
Znanstveniki vse bolj spoznavajo, kako kompleksen inštrument so sanje, za katere porabimo več kot pet let življenja. Črpajo iz daljnih spominov, upoštevajo najnovejše izkušnje ter dovolijo, da na plan pridejo stvari, globoko zakopane v podzavesti. Ko sanjamo, si dovoljujemo razmišljanje o idejah, ki bi jih v zavestnem stanju zaradi družbenih norm najverjetneje zavrgli. Če se s sanjami naučimo zavestno delati, lahko svojo zavest povežemo s podzavestjo, ta pa, kot vemo, predstavlja bistveni del naše psihe in duševnega življenja.
Priklic sanj v spomin
Znanost še ne zna razložiti, zakaj večino sanj pozabimo v trenutku, ko zjutraj odpremo oči, in nam šele sredi dneva kakšna beseda, podoba, vonj … prikliče delček sanj v spomin. Vseeno pa obstajajo mehanizmi, kako postopoma pomagati spominu, da zadrži izmuzljive sanje. Znanstveniki priporočajo vodenje dnevnika sanj in tako naj bi zjutraj pred vsem drugim zapisali čim več podrobnosti iz sanj, od vsebine, vonjev, celo glasbe, če je bila prisotna. Prav v ta namen je dobro imeti na nočni omarici zvezek in pisalo ali pa celo diktafon. Priporočljivo je tudi, da že zaspimo v želji, da bi se sanj zjutraj spomnili, priklic sanj v spomin pa olajša jutranje zbujanje brez alarma.
O čem sanjamo
Ljudje najpogosteje sanjamo o vsakdanjem življenju, največkrat se v spanec vtkejo teme, kot so šola ali služba, letenje, pokojnik, ki v sanjah oživi, ali ljuba oseba, ki je v sanjah pokojna, med neprijetnimi pa izguba zob, zamujanje … Raziskave so pokazale, da naj ne bi bilo večjih razlik med spoloma glede sanj, ki vključujejo spolnost, nasilje ali orožje, po drugi strani pa naj bi ženske pogosteje sanjale o otrocih in družinskih članih. Prav tako o družinskih članih pogosteje sanjajo deklice kot dečki, tudi o izgubi ljubih oseb in družbeno neprijetnih okoliščinah. Glasbena spremljava v sanjah je bolj redkost kot pravilo.
Znanstveniki, ki so raziskovali vsebino sanj pri invalidih, so ugotovili, da sanje slepih ljudi pogosteje vključujejo druge senzorne komponente (okus, sluh …), gluhi in naglušni v sanjah pogosto slišijo, kot tudi paraplegiki v sanjah pogosto hodijo, tečejo ali se ukvarjajo s športom.
Ali slepi sanjajo
Logično vprašanje, ki se zastavlja, je: ali lahko nekdo, ki ne ve, kako so v resnici videti barve, predmeti, ljudje … sanja? Odgovor je pritrdilen: tudi ljudje, ki so se rodili brez vida, in tisti, ki so vid izgubili pozneje v življenju, sanjajo. Na to temo je bilo opravljenih več raziskav, zadnja dognanja glede vizualnih podob v sanjah slepih pa so:
- Pri ljudeh, ki so slepi že od rojstva, v sanjah ni vizualnih podob.
- Pri tistih, ki so oslepeli pred petim letom starosti, so vizualne podobe zelo redke.
- Tisti, ki so oslepeli med petim in sedmim letom starosti, imajo lahko v sanjah vizualne podobe.
- Ljudje, ki so vid izgubili po sedmem letu, v sanjah doživljajo vizualne podobe, vendar se frekvenca in razločnost takih sanj z leti zmanjšujeta.
- Zaradi odsotnosti vizualnih podob so v sanjah slepih ljudi bolj poudarjene druge zaznave: vonj, tip in zvok.
Žalovanje in sanje
Sanje pomagajo tudi pri težkih življenjskih situacijah, na primer pri izgubi bližnjega ali soočanju z lastno minljivostjo. Žalovanje je kompleksen proces, ki poteka zelo individualno. Sanje, povezane z njim, so precej pogost fenomen, običajno pa se pojavljajo v obliki, ko kdo od pokojnih prednikov obišče žalujočega in ga na neki način potolaži. Študija, ki so jo leta 2014 izvedli na 300 sorodnikih ljudi, ki so umrli v hospicu, je pokazala, da se jih je 58 odstotkov spomnilo vsaj enih sanj o pokojniku. Čeprav sanje niso bile vedno prijetne, so žalujočim običajno pomagale sprejeti izgubo.
Strašne nočne groze in more
Nočnih groz ne smemo enačiti z morami. More se pojavijo po dolgotrajnem spanju in govorimo o podrobnih, celovitih sanjah, ki se jih ljudje običajno spomnijo ter le redko v spanju govorijo in se premikajo. Nenevarne, toda hudo neprijetne more pogosto sprožijo neprijetni dogodki iz vsakdanjega življenja in čustveni pretresi, pa tudi razna zdravila ali odtegnitve zdravil. Kadar se more pojavljajo v obdobju po težkih preizkušnjah v življenju, kot so izguba bližnjega, ločitev, prometna nesreča, operacije, in ob boleznih, še posebno pri visoki telesni temperaturi, naj bi bile more običajen potek procesa zdravljenja. Pogostejše naj bi bile tudi v nosečnosti. Nočne more se navadno pojavijo med 4. in 6. uro zjutraj.
V fazi spanja REM se pojavijo nočne groze, največkrat nastopijo v prvem ciklu globokega spanca oziroma 1–2 uri po tem, ko človek zaspi. Človek, ki doživlja nočno grozo, je lahko na videz buden (sedi ali stoji na postelji, ima široko odprte oči in kriči), vendar v resnici še vedno spi. Če se v tej fazi slučajno zbudi, sanje takoj pozabi ali pa se jih sploh ne spomni. Podobno kot more so tudi groze najpogostejše pri otrocih, trajajo pa lahko od pet do dvajset minut.
Hoja v spanju
S hojo v spanju se vsaj enkrat v življenju spopade približno deset odstotkov ljudi. Najpogostejša je med četrtim in dvanajstim letom starosti, navadno se pojavi dve uri po začetku spanja, v povprečju traja od pet do petnajst minut in se lahko pripeti po večkrat na noč. Človek, ki ga »nosi luna«, ima navadno odprte oči, vendar ga je kljub temu težko zbuditi, saj v resnici trdno spi in ne more slišati običajnih zvokov. Zjutraj se tega, da ga je nosila luna, ne spomni.
Zaključek
Veliko število sanj se pojavlja v trenutku, ko zaspimo. Veliko ljudi sanja, da padajo v globino, kar jih lahko zelo vznemiri. Res je, da to lahko pomeni veliko različnih stvari, vendar pa gre največkrat le za to, da smo ravnokar padli v spanec, pri čemer se naše telo sprošča in pomirja.
Stopnja, na kateri naše zadnje budne misli postanejo naše prve sanje, je zelo zanimiva. Zato poskusite zbrati svoje zadnje misli pred spanjem in morda vplivate na to, kar boste sanjali.
dr. Aleksandra Visnovič Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
