Pazimo na ledvice, krvna filtra fižolaste oblike
Večina ledvičnih bolezni je dokaj neopaznih, ljudje pa se jih zavejo šele, ko imajo resne težave in zaplete. Ledvici sta parna organa fižolaste oblike, nameščena tik nad pasom na obeh straneh hrbtenice.
Skorjo ledvice sestavlja mreža nefronov (kapilar in sečnih kanalčkov), ki čistijo kri in tvorijo seč. V telesu imajo vrsto nalog: čiščenje krvi in odstranjevanje presnovkov ter odvečne vode iz telesa, vzdrževanje ravnovesja kemičnih snovi (elektrolitov in kislin) in uravnavanje krvnega tlaka, zato so tesno povezane z našim zdravjem.
Pri slabem delovanju ledvic se v telesu nabirajo snovi, ki škodujejo skoraj vsem organom in privedejo do pospešenega staranja tkiv ter organov, zaradi česar je življenje ledvičnih bolnikov lahko bistveno krajše od njihovih vrstnikov. Skrb za ledvice je zato treba uvrstiti na prednostni seznam, sploh če vam je zdravnik povedal, da je delovanje vaših ledvic že okrnjeno.
Bolečine v ledvicah
Ledvice filtrirajo kri, tvorijo urin in ga izločajo skozi cevčice (sečevoda) do mehurja in po sečnici iz telesa. Težave lahko nastanejo na katerem koli odseku te poti in povzročijo bolečino. Poglejmo nekaj najpogostejših vzrokov za bolečino.
Ledvični kamni: nastanejo zaradi kopičenja mineralov ali kemičnih odpadkov v telesu. Kamni v ledvicah so lahko majhni kot zrno peska ali pa celo večji od bisera. Če so majhni, se lahko iz ledvic izločijo samodejno, večji kamni pa se lahko zataknejo v sečilih in preprečijo odvajanje urina. V obeh primerih lahko pride do močne bolečine – ledvične kolike. Ledvični kamni običajno nastanejo v sredini ledvice, kjer se zbira seč, preden odteče skozi sečevod v mehur.
Nastanejo, kadar določene snovi v seču – denimo kalcij in sečna kislina – kristalizirajo in se kristali med seboj zlepijo. Ni popolnoma jasno, zakaj pri nekaterih ljudeh nastanejo ledvični kamni, pri drugih pa ne. Pri 90 odstotkih bolnikov vzroka ni mogoče pojasniti. Ledvični kamni so pogostejši pri mladih odraslih in ljudeh v srednjih letih kot pri starostnikih, poleg tega so mnogo pogostejši pri moških kot pri ženskah. Pri ljudeh, ki živijo v vročem podnebju, lahko pride do dehidracije, pri tem se minerali v seču koncentrirajo in pospešijo nastajanje ledvičnih kamnov. Za tvorbo kamnov obstaja dedno nagnjenje, bolj občutljivi so bolniki s protinom, vnetno boleznijo črevesa in kroničnimi okužbami sečil. Obstajajo dokazi, da kamne povzročata tudi preskromno uživanje tekočine ter dolgotrajno ležanje. Z ledvičnimi kamni so povezali kronično jemanje antacidov (zdravila za želodčno kislino), ki vsebujejo kalcij. Vzroki so še pomanjkanje vitamina B in magnezija ter prevelika količina vitamina D. Neravnovesje med temi minerali in vitamini poveča količino kalcijevega oksalata v seču. Ko postane koncentracija prevelika, se kalcijev oksalat ne raztaplja več in nastajajo kristali. Pri ljudeh z dedno nagnjenostjo lahko nastanek kamnov spodbudi hrana, ki vsebuje mnogo kalcijevega oksalata – čokolada, grozdje, špinača in jagode. Če ste že imeli ledvične kamne, je zelo verjetno, da se bodo ponovili. Zato je pomembno, da ugotovite, kaj je povzročilo nastanek kamna, in se držite ukrepov za preprečevanje ponovitve.
Znaki: valovi hude ostre bolečine – ledvične kolike, ki se začnejo ledveno in se širijo proti dimljam, slabost in bruhanje, potenje, kri v seču.
Ledvične kamne v ledvicah in sečevodu, ki jih sami ne izločimo in povzročajo težave, je treba odstraniti. Obstajajo zdravila za topljenje kamnov, če pa to ni uspešno, se zdravnik urolog lahko odloči za zunajtelesno drobljenje kamnov (ESWL) – z usmerjenimi udarnimi valovi razbijamo kamne z zunanje strani telesa, ureterorenoskopijo (URS) – pregled sečevoda in votlega sistema ledvice z endoskopom ali perkutano nefrolitotomijo (PNL) – kirurški poseg odstranitve kamna iz ledvic.
Okužba sečil: lahko se razvije kjer koli vzdolž sečil, povzročajo jo bakterije, ki ostanejo po uriniranju. Simptomi, ki sledijo, lahko vključujejo povišano telesno temperaturo, boleče uriniranje, pogosto uriniranje majhnih količin urina, moten ali rožnat, temnejši urin ter splošno utrujenost in bolečino v medenici – boleča sta predvsem osrednji del medenice in področje okoli sramne kosti.
Večina okužb sečil je lokalizirana v spodnjem delu sečil – med najbolj pogostimi sta vnetje mehurja (cistitis) in vnetje sečnice (uretritis). Za vnetje mehurja pogosto uporabljamo izraz »prehlajen mehur«. Večina vnetij je akutnih in lažje rešljivih. Poznamo tudi kronična vnetja mehurja, ki trajajo daljše časovno obdobje. Ključno je hitro prepoznati vnetje mehurja in ukrepati čim prej, da se akutno stanje ne prevesi v kronično in resnejšo obolenje. Zdravimo ga z ustreznimi antibiotiki.
Okužba ledvic (pielonefritis): pojavi se, ko se bakterije iz okužbe mehurja razširijo na ledvice. Ljudje s sladkorno boleznijo ali z zaporo sečil pogosteje zbolijo za okužbo ledvic. V kroničnih primerih nekatere težave v sečilih povzročijo, da urin teče nazaj iz mehurja do ledvic, kar ima za posledico ponavljajoče se okužbe in morda trajne poškodbe ledvic.
Policistična bolezen ledvic: dedno stanje, pri katerem se v ledvicah razvijejo ciste, napolnjene s tekočino. Ko se ciste razširijo, se ledvice povečajo in lahko sčasoma izgubijo sposobnost delovanja.
Poškodba ali travma: vsak močan udarec ali topa sila v predel ledvic (na primer pri kontaktnih športih ali nesreči) lahko povzroči raztrganine ali druge fizične poškodbe ledvic. Takšni dogodki lahko povzročijo tudi motnje normalnega pretoka krvi v ledvicah. Akutna (nenadna) odpoved ledvic je lahko posledica poškodbe ledvic.
Ledvični rak: karcinom ledvičnih celic je najpogostejša vrsta raka ledvic. Običajno prizadene ljudi v 60. ali 70. letih, redko se pojavi pri mlajših od 50 let.
Če se sploh pojavijo simptomi, so ti: kri v urinu, bolečina v predelu hrbta ali na strani tik pod rebri ter izboklina oz. oteklina na strani. Najpogostejša vrsta ledvičnega raka pri odraslih je ledvični tubularni karcinom ali hipernefrom. Začne se v skorji ledvice. Druga najpogostejša vrsta je prehodnocelični karcinom, ki vznikne v sredici ledvice, kjer se zbira seč. Rakave celice se širijo v krvne žile, bezgavke, maščevje, bližnje organe, denimo v jetra ali nadledvični žlezi, ali se razsejejo v pljuča ali kosti. V Sloveniji predstavlja ledvični rak približno 2 odstotka vseh rakov pri odraslih. Pri moških je nekoliko pogostejši, po navadi se začne po 40. letu. Če tumor odkrijejo zgodaj, imajo bolniki od 60 do 80 odstotkov možnosti za vsaj petletno preživetje. Pri napredovalem raku se možnost petletnega preživetja močno zmanjša, odvisna je od razširjenosti raka v telesu. Pri otrocih gre v 95 odstotkih ledvičnega raka za wilmsov tumor ali nefroblastom. Če ga odkrijejo dovolj zgodaj, lahko ozdravijo skoraj vse bolnike.
Ledvična bolezen je lahko akutna ali kronična
Nenadna ali akutna ledvična bolezen nastane hitro, v nekaj urah ali dnevih. Nastane ob poznem zdravljenju nekaterih bolezni (dehidracija, huda krvavitev, sepsa, vnetje sečil in ledvic, zapora odtekanja urina zaradi ledvičnega kamna ali druge ovire).
Simptomi akutne odpovedi ledvic so otekanje, predvsem nog in stopal, žeja in suha usta, hiter srčni utrip, vrtoglavica pri vstajanju, izguba teka, slabost, bruhanje, ledvena bolečina, zmedenost, nemir, zaspanost, huda utrujenost ter največkrat malo ali skoraj nič seča. Prehodno je lahko potrebno dializno zdravljenje, vendar se stanje običajno popravi v nekaj mesecih.
Kronična ledvična bolezen
Potek kronične ledvične bolezni je običajno neboleč. Dokler se ne pojavijo hujši zapleti, se večina bolnikov ne zaveda, da so njihove ledvice okvarjene. Z zdravim življenjskim slogom in zdravljenjem z zdravili lahko napredovanje ledvične bolezni upočasnimo in s tem preprečimo končno ledvično odpoved ter zaplete ledvične bolezni, kot sta srčno popuščanje ali možganska kap. Kronična ledvična bolezen je okvara ledvic, ki traja več kot tri mesece. Nanjo opozorijo prisotnost krvi ali beljakovin v urinu. Ali pa se pri slikovni preiskavi z ultrazvokom pokaže nenormalna slika ledvic. Pokazatelj bolezni je tudi na manj kot 60 odstotkov zmanjšano delovanje ledvic. Tudi v primeru, da je ledvično delovanje zmanjšano na manj kot 60 odstotkov normalnega delovanja, je to kronična ledvična bolezen, čeprav so vsi drugi izvidi normalni (v urinu ni krvi ali beljakovin, oblika ledvic je normalna). Kronična ledvična bolezen je razmeroma pogosta, saj jo ima vsaj eden od desetih odraslih ljudi. V Sloveniji ocenjujejo, da ima zgodnjo stopnjo ledvične bolezni okoli 180.000 odraslih. Zaradi hitrega naraščanja bolezni in povečane smrtnosti naj bi bila kronična ledvična bolezen leta 2040 peti najpogostejši vzrok smrti. Bolj pogosto se pojavi pri odraslih ljudeh, otroci zbolijo redkeje. Bolniki lahko zbolijo najprej zaradi drugih bolezni, npr. sladkorne bolezni ali zvišanega krvnega tlaka, ledvična bolezen pa nastane kot njihova posledica. Pomembni vzrok kronične ledvične bolezni so lahko tudi imunska vnetja ledvičnih telesc (t. i. glomerulonefritisi). Možna je tudi dedna oblika bolezni, ki ji pravijo policistična bolezen ledvic.
Kdaj govorimo o kronični ledvični bolezni:
- zmanjšanje ledvičnega delovanja (ocena glomerulne filtracije (oGF) pod 60 ml/min/1,73 m2),
- izločanje beljakovin z urinom (proteinurija ali albuminurija),
- izločanje rdečih krvničk z urinom (eritrociturija),
- spremembe ledvic, vidne na ultrazvoku ledvic ali s preiskavami vzorca ledvičnega tkiva.
Kronična bolezen ledvic je lahko vzrok za visok krvni tlak, slabokrvnost (anemijo), šibke kosti, slabo prehranjenost in poškodbe živčevja. Poleg tega poveča tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Hkrati pa se kronična bolezen ledvic pogosteje pojavi pri ljudeh z zvišanim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo in znano boleznijo srca in ožilja. Z zdravim načinom življenja lahko bolezen zelo upočasnimo, na nekatere dejavnike tveganja pa ne moremo vplivati, denimo na: ledvično bolezen v družini, starost, urološke bolezni ali avtoimunsko vnetje ledvičnega tkiva. Kot vse kronične bolezni tudi kronična ledvična bolezen zelo vpliva na kakovost življenja posameznika in njegovo zdravje.
Zadoščajo ukrepi, kot so zdrav življenjski slog, posebna dieta z omejitvijo soli (natrija, kalija, fosfatov) in beljakovin ter ustrezna zdravila. Vaš zdravnik ali dietetik vam bo razložil, kateri hrani se morate izogibati in katero lahko uživate. Izogibati se je treba zdravilom, kot so nesteroidni antirevmatiki (zdravila za bolečino, ki se dobijo v lekarni tudi brez recepta), kadar pa vam zdravnik predpiše antibiotik, ga morate opozoriti na ledvično obolenje, saj vam bo morda predpisal manjši odmerek zdravila.
Diagnostika
Zelo pomembno je, da ledvične bolezni odkrijemo zgodaj. Pri tem sta v pomoč analiza urina in določitev serumskega kreatinina. Te preiskave so smiselne pri vseh odraslih bolnikih:
- s sladkorno boleznijo,
- z zvišanim krvnim tlakom,
- z znanimi srčno-žilnimi boleznimi,
- ki so debeli,
- ki imajo bližje sorodnike z ledvično boleznijo.
Zdravljenje bolečine v ledvicah je odvisna od tega, katero stanje jo povzroča. Da bi ugotovili vzrok, so na voljo številna orodja, ki zdravniku pomagajo pri postavitvi diagnoze.
Analiza urina
Urin oddamo tako, da se doma umijemo in očistimo spolovilo. V laboratorij pridemo s polnim sečnim mehurjem. Oddati je treba srednji curek, kar pomeni: med odtokom urina vmes podložimo lonček za oddajo urina. Curka pri tem ne ustavljamo in zadržujemo. Ob pravilnem odvzemu seča ne pride do kontaminacije z bakterijami, ki normalno poseljujejo predel spolovil. Seč zberemo v sterilen lonček ali epruveto. Transport vzorca seča, ki ga zberemo doma, mora potekati v čim krajšem času (največ 2 uri), izjemoma ga lahko shranimo v hladilniku do največ 24 ur. Sledi laboratorijsko preverjanje prisotnosti krvi, presežka belih krvnih celic (kar bi lahko namigovalo na okužbo), beljakovin in nekaterih kemikalij, ki so povezane z različnimi boleznimi ledvic.
Analiza krvi
Preiskava krvi, s katero ocenimo, kako dobro se kri filtrira ali očisti v ledvicah, je koncentracija kreatinina. To je snov, ki stalno nastaja pri presnovi mišic in jo je v krvi zelo enostavno določiti. Iz kreatinina se izračuna oziroma oceni hitrost čiščenja krvi v ledvicah. Strokovni izraz za to je »ocena glomerulne filtracije«, v izvidih je označena kot »oGF«. Čim nižja je ocenjena glomerulna filtracija ali čim višja je koncentracija kreatinina v krvi, tem slabše je ledvično delovanje. Če vsaj dvakrat v treh mesecih ugotovijo, da je ocena glomerulne filtracije zmanjšana pod 60 mililitrov v minuti, je prisotna ledvična okvara.
Sečnina je glavni metabolični produkt dušikovih snovi v človeškem organizmu. Nastaja v jetrih kot produkt presnove aminokislin. V manjših količinah nastaja
tudi drugje v telesu. Ker sečnina z lahkoto prehaja skozi vse celične membrane, jo najdemo v vseh telesnih tekočinah v praktično enakih koncentracijah. Izjema je le urin, saj je je tam znatno več. Povišano koncentracijo sečnine v serumu ali plazmi imenujemo hiperuremija ali uremija. Do nje pride najpogosteje zaradi okvare ledvic, zato je merjenje serumske koncentracije sečnine najbolj razširjen test za ugotavljanje ledvičnih bolezni.
Slikovni testi
Uporabljamo tudi slikovne metode. Opravimo ultrazvočno (UZ) preiskavo ledvic, kjer si prikažemo tkivo ledvic. Sočasno lahko pogledamo prekrvljenost ledvic (doppler). Druge oblike diagnostike so v domeni specialista nefrologa in urologa.
Priporoča se, da se enkrat na leto opravi preiskave za zgodnje odkrivanje kronične ledvične bolezni:
- Meritve krvnega tlaka: krvni tlak nad 140/90 mmHg je previsok in je že lahko znamenje ali posledica kronične ledvične bolezni.
- Preiskava urina: išče se beljakovine v urinu (strokovni izraz je »proteinurija« ali »albuminurija«). Pregleda se srednji curek drugega jutranjega seča.
- Izločanje beljakovin se lahko prehodno poveča tudi po večjem telesnem naporu ali vročini.
- Določitev koncentracije kreatinina v krvi.
Preprečevanje kronične ledvične bolezni
Z zdravim načinom življenja je mogoče preprečiti nastanek kronične ledvične bolezni in zaplete na srcu in ožilju. Pri tem so uspešni isti ukrepi zdravega življenjskega sloga kot pri preprečevanju nastanka bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka in debelosti:
- jejmo čim manj slano hrano in čim manj živalskih maščob,
- jejmo veliko sadja in zelenjave ter malo mesa,
- vzdržujmo normalno telesno težo,
- vsak dan bodimo vsaj 30 minut telesno dejavni (intenzivna hoja, tek, kolesarjenje, plavanje in podobno),
- ne kadimo.
Če se kljub temu razvije kronična ledvična bolezen, jo je s preventivnimi pregledi mogoče zelo zgodaj odkriti in ustrezno zdraviti, s tem pa ohraniti tudi zdravo srce in ožilje.
Zdravljenje
Zelo pomembna ukrepa sta ureditev krvnega tlaka in zmanjšanje izločanja beljakovin z urinom. Na ta način lahko ustavimo napredovanje ledvične bolezni ter preprečimo zaplete na srcu in ožilju. Priporočene vrednosti krvnega tlaka so pod 140/90 mmHg. Predpisuje se zdravila, ki sočasno zmanjšujejo tudi izločanje beljakovin. Ta zdravila so iz skupin zaviralcev ACE in/ali inhibitorjev receptorjev za angiotenzin II (sartani). Če eno zdravilo ni dovolj, je treba uvesti še drugo ali celo tretje zdravilo za znižanje krvnega tlaka. Krvni tlak je mogoče dobro urediti, saj je na voljo veliko zdravil. Za znižanje krvnega tlaka je treba hkrati zmanjšati vnos soli s hrano.
Zelo pomembna je tudi normalna koncentracija krvnih maščob. Svetuje se zdrava in uravnoteženo prehrano brez živalskih maščob. Če s prehrano ne dosežemo zastavljenih ciljnih vrednosti maščob v krvi, se doda zdravila.
Osebam s sladkorno boleznijo upočasnijo nastanek ledvične bolezni vsi našteti ukrepi (uravnani krvni tlak in maščobe v krvi) ter dobro uravnavanje vrednosti glukoze v krvi.
Kajenje pospeši nastanek ledvične odpovedi ter okvarja srce in ožilje, zato se ga absolutno odsvetuje.
Dializa
Danes obstajajo tri osnovne metode nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi: hemodializa, peritonealna dializa in presaditev ledvice. Vsaka od naštetih metod ima prednosti in pomanjkljivosti, ki jih je treba upoštevati pri posameznem bolniku. Izbira posamezne metode je odvisna od tega, ali je ledvična odpoved akutna ali kronična. V primeru akutne ledvične odpovedi terapija vključuje hemodializo, peritonealno dializo ali kontinuirane metode. V primeru kronične ledvične odpovedi pa izbiramo med hemodializo, peritonealno dializo ali presaditvijo ledvice. V kronični program nadomestnega zdravljenja so v Sloveniji sprejeti vsi bolniki, ki se sami s tem strinjajo in za takšno zdravljenje nimajo absolutnih zadržkov.
Hemodializa
Hemodializa je osnovna metoda nadomestnega zdravljenja, ki nadomesti izločevalno nalogo ledvic, vzdržuje ravnovesje vode, elektrolitov in uravnava kislinsko bazno ravnovesje. Je najbolj razširjena metoda nadomestnega zdravljenja pri akutni in kronični ledvični odpovedi.
Hemodializa je postopek prečiščevanja krvi z zunajtelesnim krvnim obtokom. Bolnik je na zunajtelesni obtok oziroma dializni aparat priključen z odvodno in dovodno cevjo, po katerih teče kri do aparata in nazaj v telo. Sestavni del dializnega aparata je krvna črpalka, s pomočjo katere se med hemodializo kri črpa iz bolnikovega telesa in poganja skozi dializator. Dializator ali umetna ledvica je polprepustna membrana (celulozna ali sintetična), ki je običajno narejena v obliki kapilar. Skozi notranjost umetnih kapilar teče kri, kapilare pa obliva dializna raztopina, ki je po sestavi podobna plazemski tekočini (plazma je sestavni del krvi). Toksini iz krvi nato pronicajo iz kapilar v dializno tekočino. Dializna raztopina se pripravi s pomočjo dializnega monitorja iz koncentrirane soli in prečiščene vode.
Med hemodializo je potrebna antikoagulantna terapija, ki preprečuje strjevanje krvi po umetnih ceveh. Pri večini hemodializnih bolnikov koagulacijo krvi med hemodializo preprečujejo z dodajanjem heparina v kri. Kadar obstaja visoko tveganje za krvavitev, se je treba uporabi heparina izogniti. Pri teh bolnikih se izvaja brezheparinsko ali citratno hemodializo.
Pri večini bolnikov se hemodializo izvaja trikrat na teden po 4–5 ur. Pogostost in trajanje hemodialize sta odvisna od telesne mase, preostalega delovanja ledvic, vnosa vode, soli, beljakovin in pojava dodatnih med dvema dializama ter stopnje presnove v organizmu.
Peritonealna dializa
Kronična peritonealna dializa je oblika nadomestnega zdravljenja kronične ledvične odpovedi. V peritonealno (trebušno) votlino natočimo svežo dializno raztopino in jo po nekaj urah iztočimo skupaj z odpadnimi snovmi. Očiščevanje strupenih snovi poteka po enakem fizikalnem principu kot pri hemodializi. V svetu se s to metodo zdravi okoli 15 odstotkov vseh dializnih bolnikov. Funkcijo dializnega aparata opravlja naravna polprepustna membrana – potrebušnica (peritonej). Ta obdaja trebušno votlino od znotraj, ima gost preplet tankega žilja in v principu z žiljem, selektivno prepustnostjo in dodano dializno tekočino
opravlja funkcijo dializatorja (umetne ledvice).
Za dostop do peritonealne votline uporabljamo peritonealni dializni kateter. Najpogosteje ga vstavimo operativno v sprednjo trebušno steno ob popku s konico katetra v mali medenici. Začasni kateter uporabljamo največ 72 ur zaradi povečanega tveganja okužbe. Trajni katetri so za razliko od akutnih bolj fleksibilni in prilagojeni zaraščanju na okolno tkivo. Poznamo tudi več vrst dializnih vrečk, v katerih se nahaja dializna raztopina, in več vrst dializnih raztopin.
Kateter, vrečko in raztopino prilagodimo potrebam bolnika.
Peritonealno dializo razdelimo na ambulantno peritonealno dializo (opravlja jo vsak bolnik na svojem domu), avtomatizirano peritonealno dializo in njune različne kombinacije. Pri ambulantni dializi dializno raztopino natočimo v peritonealno votlino čez dan in jo dnevno zamenjamo ročno od tri- do štirikrat. Ponoči je ne menjujemo. Avtomatizirano dializo se izvaja občasno s pomočjo aparata (ciklerja). Najpogosteje se jo izvaja ponoči, lahko pa tudi čez dan. Med od osem- do deseturno priključitvijo na aparat se ponoči zamenja od tri- do desetkrat od 8 do 22 litrov peritonealne raztopine.
Presaditev ledvic
Na splošno velja, da uspešna presaditev ledvice omogoča bolniku boljšo kakovost življenja kot dializa. Tehnika operacije presaditve je danes tako dovršena, da sama presaditev ledvice ni glavni problem presaditve. Glavni problem sta majhnost Slovenije, majhno število doniranih ledvic, ki niso vedno tkivno skladne s prejemniki, in zavrnitvena reakcija organa po presaditvi. Slovenija je sicer vključena v transplantacijsko organizacijo Evrotransplant, kjer se ledvice izmenjuje, ta pa vseeno vedno ne more zadostiti potrebam po želenem številu ledvic.
Po presaditvi bolniki prejemajo imunosupresivno zdravljenje (zaviranje imunskega sistema organizma za preprečevanje zavrnitve presadka, saj je ledvica tujek v telesu). Za presaditev ledvic so primerni bolniki s končno ledvično odpovedjo brez spremljajočih bolezni, ki bi lahko poslabšale zdravstveno stanje bolnika zaradi operacije ali zaradi imunosupresivnega zdravljenja. Doslej je bila zgornja starostna meja praviloma 60 let, ki se bo zviševala zaradi ustreznejše imunosupresije. Drugi pogoj za povečanje števila presaditev je, da je število darovalcev enako želenemu številu presaditev.
Kdaj k zdravniku
Obiščite svojega zdravnika, če imate vztrajno bolečino v predelu ledvic in če imate bolečine v hrbtu sočasno s katerim od naslednjih simptomov:
- vročino,
- razbarvanim urinom,
- bolečim uriniranjem,
- krvjo v urinu,
- ponavljajočo se nujno potrebo po uriniranju,
- pojavom trdne snovi (ledvičnih kamnov) v urinu,
- splošnim občutkom bolezni ali letargije, ki ne izgine.
dr. Aleksandra Visnovič Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
