Osrednja tema: Pomlad brez kihanja
Pomlad je čas, ko se narava prebuja, mi pa uživamo v vse toplejšem vremenu. Za nekatere je to žal spet tisto obdobje v letu, ko se začenjajo nevšečnosti, kot so nenehno pekoče oči, zamašen nos, srbenje, kihanje. Alergije so žal čedalje pogostejše, vendar to ne pomeni, da težav ni mogoče vsaj omiliti.
Seneni nahod ali alergijski rinokonjunktivitis številnim ljudem povzroča obilo težav predvsem v spomladanskih in poletnih mesecih. Povzroča ga alergija na cvetni prah ali pelode trav, zeli, žit, dreves ali grmovnic. Seneni nahod je alergijsko vnetje očesne veznice, nosne sluznice ali obeh hkrati, pridruženo je lahko tudi vnetje sluznice obnosnih votlin. Gre za pogosto bolezen, ki prizadene kar četrtino populacije, najpogostejši je v starostni skupini od 15 do 25 let.
Ker se običajno pojavlja v času cvetenja, mu pravimo sezonski seneni nahod. Poznamo tudi celoletni alergijski rinitis, pri katerem težave vztrajajo vse leto in niso povezane z obdobjem cvetenja. V takih primerih je alergija najpogosteje povezana s povzročitelji (alergeni), s katerimi pridemo v stik doma ali v službi, kot so pršice, dlake domačih živali in plesni.
Seneni nahod ni prehlad
Tako pri sezonskem kot pri celoletnem alergijskem rinitisu gre za alergijsko reakcijo, ki je posledica napake v delovanju imunskega sistema, ki običajno neškodljive pelode, cvetni prah ali druge povzročitelje prepozna kot grožnjo in se začne boriti proti njim. Simptomi senenega nahoda se značilno pojavijo v sezoni cvetenja rastline, za cvetni prah katere je bolnik preobčutljiv.
Bolniki, ki so preobčutljivi za cvetni prah leske, imajo težave že februarja, če je zima mila, pa lahko že sredi januarja. V istem obdobju kot leska cveti jelša. Konec marca in aprila cveti zelo alergogena breza. Pomembne so botanične povezave rastlin, ker med sorodnimi rastlinami lahko prihaja do navzkrižne alergije. Simptomi senenega nahoda se zaradi navzkrižne alergije pojavljajo tudi v sezoni cvetenja sorodnih rastlin. V pomoč nam je lahko koledar cvetenja alergenih rastlin v Sloveniji. Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je objavljena napoved o obremenjenosti zraka s cvetnim prahom v Sloveniji.
Kadar vnetje prizadene očesno veznico, se pojavijo rdečina, pekoče in srbeče oči, povečano solzenje, veznica lahko tudi oteče. Pri prizadetosti nosne sluznice se nos zaradi otekline sluznice zamaši, pojavijo se srbenje nosu, obilen voden izcedek in pogosto kihanje. Pri približno polovici bolnikov s senenim nahodom se alergijsko vnetje razširi tudi na spodnja dihala, kar lahko povzroči nastanek astme ali poslabšanje že obstoječe astme.
Klinična slika senenega nahoda zelo spominja na navadni prehlad. Vendar obstajajo med njima nekatere razlike, po katerih ju je mogoče razlikovati. Prehlad ne traja več kot teden dni, seneni nahod pa lahko traja tudi več mesecev in se pojavlja vsako leto v istem obdobju, v obdobju cvetenja rastline, za cvetni prah katere je bolnik preobčutljiv. Pri senenem nahodu telesna temperatura praviloma ni povišana. Bolezen spremljajo tudi splošni simptomi, kot so utrujenost, splošno slabo počutje, motnje koncentracije in motnje razpoloženja. Bolezenski znaki pri alergijskem rinokonjunktivitisu so bolj intenzivni, ko smo na prostem in ob lepem vremenu, medtem ko na bolezenske znake pri prehladu to ne vpliva. Pri alergiji je izcedek iz nosu vedno voden in prozoren, pri prehladu pa je lahko gostejši in pogosto rumeno ali rjavo obarvan.
Odkrivanje in zdravljenje
Diagnozo senenega nahoda postavi specialist alergolog na podlagi zgodovine bolezni, kliničnega pregleda in rezultatov testov. Preobčutljivost skušamo dokazati s kožnimi alergološkimi testi in serološkimi metodami (merjenje koncentracije specifičnih protiteles IgE) ter drugimi alergološkimi testi, med katerimi je zlasti uporaben test aktivacije bazofilcev. Rezultate alergoloških testov vedno vrednotimo glede na anamnestične podatke.
Seneni nahod pomembno znižuje kakovost življenja in ga je treba ustrezno zdraviti. Osnova zdravljenja je izogibanje alergenu, za katerega je bolnik preobčutljiv. Ker pa to pogosto ni mogoče, za zdravljenje oziroma lajšanje bolezenskih znakov uporabljamo različna zdravila. Zdravljenje je odvisno od izraženosti simptomov oziroma klinične slike. Od zdravil imamo na voljo antihistaminike v obliki tablet ali kapljic za oči, ki blokirajo histaminske receptorje in tako preprečijo, da bi se simptomi zaradi alergijskega vnetja izrazili. Ob simptomih vnetja nosne sluznice se uporabljajo protivnetni steroidi v obliki pršila za nos.
Bolniki morajo čim bolj upoštevati navodila za izogibanje cvetnemu prahu, saj so simptomi izrazito odvisni od količine alergena, ki so mu bolniki izpostavljeni. Ob sončnem in vetrovnem vremenu se je treba izogibati bivanju na prostem, takrat se odsvetuje tudi zračenje stanovanja in sušenje perila na prostem. Rekreacija na prostem naj bo omejena na deževno vreme in obdobje neposredno po dežju ter v zgodnjih jutranjih urah, ko je koncentracija cvetnega prahu v ozračju najmanjša. Po gibanju na prostem se je priporočljivo stuširati, oprati lase, izprati oči in nos s fiziološko raztopino ter se preobleči.
Pri premagovanju alergijskega rinitisa je koristen tudi vitamin C
Vitamin C, poznan tudi pod imenom askorbinska kislina ali askorbat, je zelo pomemben za imunski sistem, saj se tradicionalno uporablja proti okužbam in prehladom. Ima tudi veliko vlogo pri delovanju imunskega sistema med intenzivno telesno dejavnostjo in po njej, prispeva k zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti. Poleg tega vitamin C sodeluje v številnih presnovnih procesih v človeškem telesu. Askorbinska kislina je močan antioksidant, kar pomeni, da ščiti celice pred prostimi radikali (odpadnimi produkti metabolizma), ki lahko, če se v telesu prekomerno naberejo, povzročijo hitrejše staranje celic in različne bolezni, vključno z rakom. Vitamin C med drugim prispeva k delovanju živčnega sistema, spodbuja absorpcijo železa in kalcija, sodeluje pri tvorbi kolagena. Proti alergijam pa vitamin C pomaga tako, da spodbudi razpad histamina, ki se pojavi med alergijsko reakcijo in povzroči simptome, kot so solzenje oči, srbenje in otekanje sluznice.
Zadostne količine vitamina C je najlažje zagotoviti z vsakodnevnim uživanjem raznovrstnega, lokalno pridelanega in ustrezno skladiščenega svežega sadja in zelenjave. Večje potrebe imajo predvsem kadilci, nosečnice in tisti, ki se zelo intenzivno ukvarjajo s športom. Vitamin C pogosto jemljemo v obliki prehranskih dodatkov. Priporočeni dnevni odmerek za odraslo zdravo osebo je 75 miligramov za ženske in 90 miligramov za moške. Pred začetkom jemanja vitamina C se je dobro posvetovati z zdravnikom ali izkušenim prehranskim svetovalcem.
Vitamin C je v vodi topen in občutljiv na zrak in vročino, zato lahko s hrano in kuhanjem izgubimo kar 90 odstotkov tega vitamina. Zato je priporočeno uživanje svežega sadja in zelenjave ter minimalna toplotna obdelava sadja in zelenjave. Vitamin C najdemo v agrumih (pomaranče, limone, mandarine, grenivke, …), jagodičevju, predvsem v črnem ribezu, borovnicah, malinah, jagodah. Tudi granatno jabolko, češnje in raznovrstno eksotično sadje, kot so kivi, papaja, ananas in mango, so izvrstni za vnos čim večje količine tega vitamina.
Med zelenjavo so odlični viri vitamina C rdeča paprika, brokoli, cvetača, ohrovt, zelje, paradižnik, šparglji, krompir, zelena, … Če je dnevni vnos vitamina C dalj časa nizek, lahko pride do slabšega delovanja imunskega sistema, slabšega celjenja ran kot tudi večje možnosti za razvoj srčnih bolezni in raka. Pri hudem pomanjkanju vitamina C se pojavi skorbut, za katerega so značilne boleče, otečene in krvaveče dlesni, slabo celjenje ran, izčrpanost. Preveč vitamina C pa lahko vodi do driske, tudi do ledvičnih kamnov.
Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
