Osrednja tema – Hormoni sreče – Kdo vleče niti
Zimski praznični čas je za mnoge sinonim za toplino doma, obrede, druženje in dobre vonjave iz kuhinje, za otroke pa še trije dobri možje in darila. V ozadju pa vrvica občutkov in počutja, od sreče do žalosti in preko zadovoljstva do praznine, vlečejo nevrotransmiterji in hormoni, ki vplivajo na naše razpoloženje, odnose ter doživljanje radosti, veselja in stresa ter žalosti.
Prazniki so pravzaprav preplet bioloških signalov in čustvenih pričakovanj. Zato jih nekateri doživljamo kot izjemno prijetne, drugi kot težke in čustveno zahtevne – pogosto pa kar oboje hkrati in vsak dan malo drugače.
Serotonin, dopamin, oksitocin in endorfini: štirje stebri (prazničnega) počutja
Serotonin – regulator razpoloženja in notranjega ravnovesja
Serotonin je ključen nevrotransmiter za stabilnost razpoloženja, izloča pa se kot odgovor na svetlobo, uravnoteženo prehrano, urejeno spanje, ritmično gibanje in druženje. Decembrska temačnost in krajši dnevi lahko prispevajo k nižjim serotoninskim ravnem, tudi zato je pri nekaterih opaziti več utrujenosti ali melanholije. Hkrati pa prijetno druženje, v toplo razsvetljenih in z lučkami okrašenih prostorih (in ulicah) ter čustveno varni odnosi, ponovno poskrbijo za sproščanje serotonina in doživetje notranje topline ter zadovoljstva.
Dopamin – molekula pričakovanja, nagrade in ritualov
Dopamin deluje v centrih nagrajevanja (mezolimbična pot) in ustvarja občutek motivacije in “iskric”. Praznični obredi – od pričakovanja božičnega večera do priprave najljubših jedi – aktivirajo dopaminski sistem. A dopamin je občutljiv na kontraste. Visoka pričakovanja lahko vodijo v razočaranje, če realnost praznikov ne doseže idealiziranih podob.
Oksitocin – hormon povezanosti, navezanosti in zaupanja
Oksitocin je ključna biokemična komponenta občutka pripadnosti in sprejetosti. Sprošča se ob objemu, iskrenem pogovoru, družinskih ritualih, skupnem smehu, ob sočutnem poslušanju. Ljudje, ki praznike preživljajo v stabilnih odnosih, doživljajo močan občutek topline. Na drugi strani pa pomanjkanje socialne opore, družinski konflikti ali osamljenost zmanjšajo oksitocinske signale ter povečajo doživljanje psihičnega stresa in žalosti.
Endorfini – naravni analgetiki in modulatorji stresa
Endorfini se sproščajo ob fizični aktivnosti, pa tudi ob smehu, petju. Praznični sprehodi, družinske igre ali skupno petje pesmi imajo zato dejanski biološki učinek. Ublažijo napetost, lahko celo zmanjšajo (tudi fizične) bolečine in povečajo občutek dobrega počutja.
Sence praznikov: melanholija, osamljenost…
Zakaj smo lahko, kljub reklamam in filmom ter obilici lučk na vsakem koraku vseeno žalostni, melanholični? Nevrobiološko gledano gre za preplet nižjih ravni serotonina zaradi zimskih dni (tema), motenj v dopaminskem sistemu zaradi neizpolnjenih pričakovanj (ni pričakovane nagrade, oz. učinek hitro popusti) ali premalo dražljajev, ki sprostijo oksitocin (objemov, pogovorov, druženja). Če prištejemo še pomanjkanje endorfinov (ker sedimo doma in se ne gibamo vsaj malo) je rezultat dokaj žalosten. Veliko lahko spremenimo sami in je odvisno od nas.
Seveda pa ne gre posploševati in poenostavljati. Marsikdo je v življenjski situaciji, ko mu tudi tek z roko v roki pod 100 kilometrov napeljanih lučk žal ne bo pomagal. Ljudje, ki se soočajo s preteklimi travmami, družinskimi napetostmi ali žalovanjem, so lahko med prazničnim časom še bolj prizadeti, in mnogokrat je res težko. Ne gre za “šibkost”, temveč za povsem razumljive odzive živčnega sistema na specifično kombinacijo stresorjev in (družbenih) pričakovanj.
Kaj pa otroci?
Raziskave razvojne psihologije kažejo, da otroci dolgoročno največ koristi pridobijo iz varnih odnosov, predvidljivosti in čustvene navzočnosti staršev. Zagotovo neprimerljivo več, kot od izpolnjenih materialnih želja v obliki velikih škatel in dragih daril. To velja tudi med prazniki. Na primer, darila sprožijo le kratek dopaminski odziv (ki hitro mine), trajnejši občutki sreče izvirajo iz »oksitocinskih« izkušenj – skupno okraševanje smrekice in doma, skupna priprava hrane, peka piškotov, branje pravljic, obisk sorodnikov, prijateljev, sprehod po okrašenih ulicah, skupne aktivnosti na snegu, pogovori in obilica smeha. Jasno, da brez daril ne gre. Morda namig za daljše in večje izločanje dopamina ne le pri otrocih: naj Dedek Mraz ali Božiček zavije darila v več plasti papirja. Tako bo odvijanje in s tem pričakovanje (in »špricanje« dopamina) trajalo dlje.
Torej, kako ustvariti bolj hormonsko uravnotežene praznike?
Poudarjajmo rituale, ne popolnosti. Živčni sistem obožuje predvidljivost, zato preprosti letni običaji dvigujejo serotonin in znižujejo stres. Dajmo prednost kakovostnim odnosom. Pogovor, toplina in skupnost naj bodo pomembnejši od obremenjujočih priprav. Morda res ni tako zelo pomembno, da je vse popolno. Pa kaj, če je smrekica malo postrani.
Spodbujajmo telesno aktivnost, najboljše skupaj z otroki. Lahko samo s sprehodi ali igro na snegu, kepanjem, sankanjem, smučanjem. Endorfin in njegovi sodelavci bodo naredili svoje.
Zmernost pri hrani. Dopaminski sistem sicer zelo uživa in »šprica« ob ugodju, vendar previsokim skokom sledijo znižanja energije in razpoloženja. Zmernost je ključ.
Poskrbimo tudi za tiste, ki so sami. Majhna dejanja kot so klic, obisk, povabilo na kosilo ali čaj, sprožajo izločanje oksitocina tako pri nas kot pri njih. Win – win.
Prazniki so več kot tradicija. So biokemični in čustveni orkester, ki se v vsakem človeku zaigra nekoliko drugače. Ko razumemo povezavo med nevrobiologijo, čustvi in (družinskimi) odnosi, lažje oblikujemo praznike, ki so topli, iskreni in psihološko zdravi.
Kot je napisal Tone Pavček: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad.«
Srečno!
Katarina Plausteiner Đorđević, dr. med., spec. družinske medicine
