Okužbe mehurja
Okužbe sečil, še posebej okužbe mehurja (cistitis), so pogosta težava, s katero se lahko srečamo vsi, pogosteje ženske, zaradi anatomskih pogojev – krajše sečnice. Okužbe mehurja so običajno posledica bakterijske okužbe, najpogosteje z bakterijo Escherichia coli (E. coli), ki običajno prebiva v črevesju. Ta bakterija lahko vstopi v sečnico in potuje navzgor v mehur, kjer povzroči okužbo.
Simptomi okužbe mehurja
Simptomi okužbe mehurja so lahko zelo neprijetni in vplivajo na vsakdanje življenje posameznika. Najpogosteje je prisotna pogosta in nujna potreba po uriniranju, tudi če je v mehurju le malo urina in občutek nepopolnega izpraznjenja mehurja. Mikcije (težave pri uriniranju) so pekoče ali celo boleče, kar je eden od najbolj značilnih znakov okužbe. Urin je lahko moten ali krvav, ima neprijeten in močan vonj, občutimo lahko bolečino ali pritisk v spodnjem delu trebuha. Pri starejših ljudeh lahko okužba povzroči tudi zmedenost ali druge spremembe v duševnem stanju, kar je pogosto spregledan simptom.
Vzroki in dejavniki tveganja
Okužbe mehurja običajno povzročijo bakterije, ki vstopijo v sečnico in se pomaknejo do mehurja. Obstajajo številni dejavniki, ki povečujejo tveganje za okužbo. Najenostavnejša rešitev je uživanje zadostne količine vode.
Spolna aktivnost je eden od dejavnikov tveganja, saj lahko poveča možnost prenosa bakterij v sečnico. Uporaba katetrov, ki se pogosto uporabljajo pri različnih medicinskih postopkih, lahko prinese bakterije v sečnico in mehur. Zmanjšan imunski odziv, bodisi zaradi bolezni ali zdravil, prav tako poveča tveganje za okužbe.
Anatomija žensk, ki imajo krajšo sečnico, omogoča bakterijam lažji dostop do mehurja. Nekatere metode kontracepcije, kot so diafragma ali spermicidi, lahko povečajo tveganje za okužbo. Povečana prostata pri moških lahko ovira pretok urina, kar povečuje tveganje za okužbe. Nezadostno praznjenje mehurja zaradi nekaterih zdravstvenih stanj ali nevroloških težav lahko prav tako prispeva k večjemu tveganju za okužbe.
Diagnostika
Za diagnozo okužbe mehurja zdravnik običajno opravi analizo urina. Ta preiskava je hitra in lahko zagotovi pomembne informacije o stanju okužbe. Kultura urina je naslednji korak, ki se uporablja za določitev vrste bakterij in izbiro primernih antibiotikov. Ta preiskava je nekoliko bolj zamudna, vendar je ključna za natančno zdravljenje.
Glede na dokaj specifične simptome pa se za antibiotično zdravljenje marsikdaj odločimo tudi brez laboratorijske preiskave, vendar izključno pri zdravih mlajših ženskah. Pri vseh ostalih je analiza urina ključna pred začetkom zdravljenja.
Zdravljenje
Okužbe mehurja se običajno zdravijo z antibiotiki. Večinoma se najprej predpiše antibiotik, ki izkustveno pokriva najpogostejše povzročitelje. Zdravnik se lahko odloči za dodatno preiskavo urina in nato predpiše specifičen antibiotik glede na vrsto bakterij, ugotovljenih v kulturi urina.
Antibiotik simptome pogosto olajša že nekaj dni po začetku zdravljenja, pri čemer je pomembno, da se celoten potek antibiotikov dokonča, da se prepreči ponovitev okužbe. Poleg antibiotikov lahko zdravnik priporoči tudi jemanje sredstev za lajšanje bolečin, kot so paracetamol ali ibuprofen, za lajšanje nelagodja in bolečin. Svetuje se, seveda, pitje zadostnih količin vode.
Preprečevanje
Za preprečevanje okužb mehurja je ključna dobra higiena in nekatere spremembe v življenjskem slogu. Pijte veliko tekočin, predvsem vode, da redno izpirate sečila in zmanjšate koncentracijo bakterij v mehurju. Redno uriniranje in ne zadrževanje urina dlje časa, saj to omogoča bakterijam, da se razmnožujejo. Po uriniranju ali iztrebljanju se obrišite od spredaj nazaj, da preprečite širjenje bakterij iz analnega območja v sečnico.
Urinirajte pred in po spolnem odnosu, da izperete bakterije, ki bi lahko vstopile v sečnico. Izogibajte se uporabi dražečih ženskih izdelkov, kot so pršila za higieno, pudri ali dišeče kopeli, ki lahko dražijo sečnico. Nosite bombažno spodnje perilo in se izogibajte tesnim oblačilom, da zmanjšate tveganje za vnetja. Če imate pogosto okužbe mehurja, se posvetujte z zdravnikom o dodatnih preventivnih ukrepih ali dolgoročnejšem antibiotičnem zdravljenju.
Katarina Plausteiner Đorđević, dr. med., spec. družinske medicine
