Kot bi bili ujeti v predoru in še priklenjeni na tla
Depresija je bolezen, za katero so značilne motnje razpoloženja in čustvovanja. Navadno pacienti navajajo pomanjkanje volje in energije, izrazito podaljšano žalost ter kronično utrujenost in duševno bolečino.
Pogosto so pridruženi še drugi simptomi, kot so motnje apetita, nespečnost, izguba veselja do dela in druženja, povečana tesnoba, težave s koncentracijo, spominom in razmišljanjem, občutki krivde, manjvrednosti ter samomorilne misli in samopoškodbeno vedenje.
Značilno je, da pri tem ne gre le za prehodne neprijetne občutke, temveč za vsakodnevne občutke oziroma razpoloženje. Pri moških in najstnikih je pogosto poleg žalosti prisotna razdražljivost ali celo agresija, medtem ko pri starostnikih in pri večini neprepoznanih depresij prevladujejo telesne težave (kronične bolečine, glavoboli, prebavne težave …). Za postavitev diagnoze mora biti prisotnih več naštetih simptomov, ki trajajo več kot dva tedna.
Depresija se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih in prizadene oba spola (ženske dvakrat pogosteje). Glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije bolezen zaseda že drugo mesto med vsemi zdravstvenimi problemi. Trenutno se več kot 600 milijonov ljudi na svetu bori s tesnobo in depresijo, medtem ko se število bolnikov stalno povečuje. Depresija je pri nas eden najpogostejših razlogov za hospitalizacijo oseb med 20. in 60. letom. Zadnja leta opažamo predvsem zaskrbljujoč porast vse mlajših pacientov. Danes naj bi v povprečju kar eden od desetih prebivalcev v Evropi bolehal za blago ter eden od stotih prebivalcev za težko obliko depresije.
Gre za resno bolezen
Tveganje za razvoj depresije se povečuje z izpostavljenostjo stresu, travmatskim dogodkom, smrti ali izgubi ljubljene osebe, s prisotnostjo kronične bolezni, z zlorabo alkohola ali drog, z revščino, nezaposlenostjo, s socialno izolacijo, učnimi težavami, nepravilno prehrano in s pomanjkanjem telesne aktivnosti. Tudi nekatere bolezni (težave s ščitnico, pomanjkanje vitamina B12, imunske bolezni, rak, sladkorna bolezen …) in zdravila (kontracepcija, zdravila proti aknam) lahko povzročijo razvoj bolezni, v drugih primerih je njen nastop popolnoma nenaden in brez jasnega sprožilnega dogodka.
Za depresijo bi lahko rekli, da je bio-psiho-socialna motnja. Gre za resno bolezen, ki močno prizadene bolnika in vpliva na vsa področja njegovega življenja. Pri nekaterih posameznikih obstaja genetska predispozicija za razvoj depresije. Če so imeli to bolezen bližnji svojci, obstaja kar 2–3-krat večja verjetnost pojava v primerjavi s splošno populacijo. V dedno nagnjenost je vključenih več genov, ki se aktivirajo pod vplivom okolja.
Biološko osnovo za razlago bolezni predstavljajo spremembe v metabolizmu nekaterih kemijskih molekul v možganih – nevrotransmiterjev. Najbolj raziskana so odstopanja glede ravni serotonina, noradrenalina in dopamina ter glede občutljivosti in števila njihovih receptorjev. Ravno to znanje je osnova zdravljenja z zdravili (antidepresivi). Kognitivno-vedenjska teorija razvoja depresije predvideva, da so težave nastale zaradi pomanjkanja socialnih veščin, nizke samozavesti ter negativnega procesiranja misli glede sebe, sveta in prihodnosti. Medtem ko psihosocialna teorija izhaja iz tega, da gre za jezo, ki je obrnjena navznoter, ter stres, ki je rezultiral v neprimernih občutkih krivde, manjvrednosti in nesposobnosti. Depresivni bolniki pogosto menijo, da nimajo perspektive, da so razočarali druge in so v breme svojcem.
Depresija prinaša številna tveganja
Zanimivo je dejstvo, da se naši možgani obnašajo plastično. To pomeni, da spremembe v njihovem delovanju sčasoma postanejo vse težje odpravljive. Z zgodnejšim zdravljenjem je zato prognoza bolezni boljša. Še vedno opažamo, da zaradi neznanja in predsodkov kar polovica bolnikov ne poišče pomoči. Več kot polovica bolnikov z depresijo ima pridružene še druge duševne bolezni (tesnobo, ADHD, OKM, osebnostne motnje …), ki jih je treba zdraviti sočasno. Bolezen sama po sebi poveča tveganje za razvoj srčno-žilnih in imunskih bolezni, zato je pričakovana življenjska doba teh bolnikov krajša.
V Sloveniji izgubimo zaradi samomora kar 600 ljudi na leto, kar nas uvršča na sedmo mesto med evropskimi državami. Tveganje za samomor je med depresivnimi bolniki za kar 30-krat večje od splošne populacije. Ozaveščanje o bolezni ter primerna družbena in zdravstvena podpora lahko rešita veliko življenj. Čeprav so težave običajno kronične narave, lahko z ustreznim zdravljenjem simptome omilimo, pospešimo okrevanje in podaljšamo čas remisije. Zdravljenje vključuje predpis ustreznih zdravil in psihoterapevtsko obravnavo. Ozdravitev ne nastopi čez noč. Zdravila, ki jih uvedemo, pogosto dosežejo svoj optimalen učinek šele čez dober mesec (4–12 tednov). Redne kontrole so v tem obdobju velikega pomena zlasti zaradi sledenja, kako bolnik prenaša zdravilo, odmerjanja, pojava stranskih učinkov ali morebitnega poslabšanja bolezni. Za boljši učinek zdravila pogosto med seboj tudi kombiniramo.
Cikel spanja je pri vseh depresivnih bolnikih porušen. Ni znano, ali je to posledica ali celo povod za bolezen. Bolnikom svetujemo, naj hodijo v posteljo vedno ob isti uri. Čez dan naj ne dremajo, temveč naj bodo čim bolj aktivni. V postelji naj ne gledajo televizije ali uporabljajo telefona oziroma drugih elektronskih naprav. Spalni prostor naj bo ohlajen in zatemnjen. Če ne uspejo zaspati, naj odidejo v drug prostor, kjer se lahko zamotijo z umirjenimi dejavnostmi, kot so denimo branje, poslušanje glasbe ali meditacija, dokler ponovno ne postanejo zaspani.
Če ste v stiski, se obrnite na izbranega zdravnika, psihiatra ali psihologa v najbližji zdravstveni ustanovi. Na spletnih straneh NIJZ najdete nasvete, kam po pomoč v duševni stiski, z naslovi in telefonskimi številkami.
Kaj lahko zoper depresijo storimo sami
- Poskrbimo za redne, uravnotežene obroke.
- Izogibajmo se poživilom, alkoholu in drogam.
- Vsakodnevno si privoščimo telesno dejavnost, ki nam prinaša veselje.
- Vzdržujmo higieno spanja.
- Naučimo se dihalnih vaj in drugih strategij sproščanja.
- Družimo se in si poiščimo zaupnika.
- Spregovorimo o težavah oziroma poiščimo pomoč.
- Ne krivimo se za napake, saj so priložnost za učenje.
- Ne sramujmo se svojih občutkov.
- Ne premlevajmo dogodkov, ki so se že ali se šele bodo zgodili, osredotočimo se na danes!
Maja Miklič, dr. med.
