“Ko sem začutil, da je medicina tisto, s čimer bi se lahko ukvarjal vse življenje, ni bilo težko.”
Asistent Simon Hawlina, dr. med., specialist urologije
Asistent Simon Hawlina, dr. med., specialist urologije, je zaposlen na Kliničnem oddelku za urologijo UKC Ljubljana. Pravzaprav je na medicino resneje pomislil dokaj pozno, sredi šolanja na gimnaziji. Dokaj pozno glede na to, da je bila medicina v družini: zdravniki so bili njegov praded, ded in babica, tudi stric…
»Ko sem začutil, da je medicina tisto, s čimer bi se lahko ukvarjal vse življenje, ni bilo težko. In dan, ko sem izvedel, da sem sprejet na medicino, je bil eden mojih najsrečnejših.«
Simon Hawlina ima tudi naziv FEBA, ki se ga pridobi s specialističnim izpitom na mednarodni ravni. V Sloveniji je nekaj zdravnikov, ki so ga opravili v sklopu študija za specialistični izpit; Simon Hawlina je imel pisni izpit v Pragi, čez eno leto pa v Varšavi še ustnega. »Bolj zahtevno je kot naš specialistični izpit,« pripomni na začetku pogovora.
Je glede raka prostate ozaveščenost po dveh desetletjih novembrskih brkov kaj boljša?
Ja, lahko bi rekli, da je ozaveščenost boljša tudi zaradi tega. Ta civilna pobuda je naredila korak naprej in vedno več predvsem mlajših – mislim na tiste, stare okoli petdeset ali malo manj – kar samih poskrbi za preventivo. Prej so jih na pregled poslale njihove žene, celo na pregled so prišle z njimi.
To pomeni, da tudi prej odkrijete bolezen?
Največji napredek glede zgodnjega odkrivanja raka na prostati je bil, ko je prišel v uporabo PSA kot marker. Pred tem je bil zelo visok odstotek bolnikov, ki so imeli ob odkritju že metastaze, napredovalo bolezen, ker so jih k zdravniku pripeljali simptomi, ne pa preventiva. Ko je stopil v veljavo PSA, se je odstotek teh metastaznih bolnikov zmanjšal pod 10 odstotkov.
Najbrž nikoli ne bo manj bolnikov, ker se populacija stara in jih bo mogoče z leti celo več, manj pa bo smrtnih primerov. To je torej prvi vzrok, starost. Pri katerih letih naj bi postali pozorni?
Vsekakor po 50. letu. Če je kdo v družini, ki je razmeroma mlad zbolel zaradi raka na prostati, pa je dobro, da smo pozorni že po 45. letu. Obstajajo pa tudi genetske napake in sam svetujem v tem primeru, da se dajo pregledati po 40. letu, obenem pa naj oboleli tudi svoje otroke, ko bodo zrasli, pravočasno pošljejo na pregled.
Poleg genetike in starosti naj bi bila med vzroki tudi rasa?
Vsekakor. Afričani oziroma temnopolti so bolj izpostavljeni, zbolevajo tudi mlajši, in to za bolj agresivno obliko. Tu so potem še prebivalci Karibov, manj so izpostavljeni Azijci.
Kaj pa hrana?
Hrana je vsekakor pomembna. No, bolj način življenja. Izogibati se moramo stresu, jesti moramo uravnoteženo, čim manj živalskih maščob, čim manj cvrtja. Študije sicer niso našle neke neposredne povezave, a vseeno svetujem aktivnost in uravnoteženo prehrano.
Kaj pa glede pijače? Zdaj je modno stalno piti vodo, a sem nekje bral, da to za starejše ni najbolj primerno …
Res je in tudi strokovnjaki si pri tem nismo enotni. Če gledaš fiziološko, ne smeš spiti toliko vode, dva litra in več. S tem redčiš ledvice in potem te niso sposobne koncentrirati urina, kot bi ga sicer. To je dvorezni meč. Pri starejših pa je tu dejstvo, da imajo lahko srčno popuščanje in morajo omejevati vnos tekočine, predvsem zato, ker s tem dodatno obremenjujejo srce; voda se nabira v nogah in imajo težave s tem. Po drugi strani pa je pri težavah z ledvičnimi kamni priporočljivo, da se več pije, da se kamne izplavlja. Tudi pri vnetju sečil je dobro, da se več pije. Tako je: ne smemo pretiravati, najbolje pa je, da se posvetujemo z zdravnikom.
Kakšni so znaki, da vemo, da se nekaj dogaja?
Pri raku prostate je zoprno, ker dolgo ne povzroča težav. Ko nastopijo težave, je to že zelo pozno. Večina simptomov nastopi zaradi benignega povečanja prostate. Podobno je tudi, ko je kaj narobe z mehurjem. Vsekakor pa, če opazite kri v urinu, potem morate nujno takoj k urologu. Ali če opazite kri v semenu, otekanje nog, bolečine v kosteh.
Presejalni testi z markerji PSA so pri nas utečeni, a se je to dokaj spremenilo v času covida. Slišati je, da je marsikaj zastalo.
Absolutno drži. Prej smo imeli več kot osem mesecev dolge čakalne dobe na operacijo raka na prostati. Zelo dolgo. Najdaljše na svetu. Zdaj se je čas za operacijo zmanjšal in je v bistvu znotraj smernic. Bolniki so oskrbljeni v dveh mesecih in tako bi moralo biti. Ob zadovoljstvu pa je seveda tu strah, saj vemo, kaj se bo zgodilo, ko se bo življenje normaliziralo. Rak prostate ni izginil, le diagnosticiran je v manjši meri. Dobili bomo bolnike, težje bolnike, kakšen bo tudi zamujen.
Bojda se s testom MDX v kar 50 odstotkih pacient izogne tisti strašni biopsiji?
Ja, res je. PSA je neki zlati standard. Nekje med 4 in 10 te vrednosti gremo raziskovat, če je kaj narobe s prostato. PSA si merijo tudi ljudje, za katere je jasno, da jih rak prostate ne ogroža. V tem primeru je idealen urinski test MDX, ki ste ga omenili. S tem testom lahko preseješ tiste, za katere je potem smiselno iti v diagnostiko in jih po potrebi zdraviti.
Ta test pa je baje samoplačniški?
Ja, za test je treba plačati.
So kakšni obeti, da bi bil dostopen za vse, da bi bil brezplačen?
Delamo na tem. Je pa res, da obstaja test s podobnimi rezultati, proclarix, ki pa je cenejši.
Je to neškodljiv, enostaven test?
Test je povsem enostaven. Zdravnik potipa in s prstom pognete prostato, toliko, da izločki pridejo v prostatično sečnico, in potem se bolnik polula v lonček. Pomemben je prvi curek. Tekočina gre potem na analizo na Nizozemsko. Rezultate drugega testa pridobimo iz krvi.
Je ta test primeren za vse?
Ne, absolutno ne. Če je to mlajši pacient oziroma bolnik, ki ga nameravaš zdraviti, pa zatipaš neko zatrdlino, je nesmiselno to še enkrat ugotavljati oziroma ponovno potrditi že ugotovljeno. Treba je pač narediti biopsijo, z dodatnim testom bi le izgubljali dragoceni čas. Smiselni so ti testi za tiste, pri katerih ne otipaš nič, ali pa za tiste, ki so razmeroma starejši, pa nisi povsem odločen, ali bi ga zdravil aktivno ali bi ga le opazoval. Skušamo pač vse narediti, da se izognemo tej biopsiji, ki ima poleg nelagodne bolečine tudi določene neželene učinke v smislu krvavitev, vnetij, sepse.
Leta 2010 so začeli v Celju, leta 2018 pa tudi v Ljubljani z operativnim posegom s pomočjo robota. Kakšne so izkušnje?
Roboti so prišli v uporabo leta 2000, torej imamo več kot 20-letne izkušnje. Bolniki so bili prej po operaciji še od 5 do 7 dni v bolnišnici, po laparoskopiji so šli domov drugi oziroma tretji dan. Potem pa je prišla robotska kirurgija in odprla povsem neke druge možnosti. Rezultati so dejansko res dobri.
Kaj to pomeni?
Bolnik gre domov v večini primerov že naslednji dan. Do zdaj še nihče ni potreboval transfuzije, izguba krvi je zelo majhna. Tudi funkcionalni rezultati so dobri – to pomeni, da je majhna možnost, da bi bolnik po operaciji puščal vodo. V največ primerih imamo idealen scenarij: osebo, ki ima raka prostate, operiraš in gre domov brez zapletov. Rak je v celoti odstranjen, bolezen se ne ponovi, bolnik ne pušča vode in ima erekcijo. Vedno ni tako idealno, a z robotsko tehnologijo se nedvomno najbolj približaš temu.
Ampak, robot gor ali dol, pomembno je tudi, kdo te operira?
Ja, vsekakor. Gre za nadgradnjo laparoskopije. Robot je povsem pod nadzorom kirurga in vodi robotske roke, ki so nameščene v telo bolnika. Tako so gibi zelo natančni in vidljivost na konzoli, kjer deluje kirurg, je mnogo boljša, tridimenzionalna.
Je operacija z robotsko tehnologijo plačljiva?
Na začetku je bila. Je namreč od tri do štiri tisoč evrov dražja in najprej je bilo treba plačati, a ker se v Sloveniji ne sme plačevati za zdravljenje rakavih obolenj, so potem tistim prvim operirancem vrnili denar oziroma je zdaj to brezplačen poseg. Nekatere države imajo to za nadstandard.
Je robotska operacija primerna za vse?
Načeloma je. Problem zna biti, če je imel bolnik pred tem kakšne večje kirurške posege v trebuhu, ker gremo večinoma skozi trebuh. Zelo dobro se je robot izkazal pri skrajno debelih. Včasih smo tudi omejeni z velikostjo tumorja in se raje odločimo za odprto metodo.
Slišati je, da prihaja novo zdravilo, abirateron acetat …
Zadnjih deset let je bilo na področju razširjenega raka prostate odkritih precej novih preparatov. Ko sem jaz začel, smo imeli na voljo samo kirurško kastracijo oziroma kastracijo z zdravili in kemoterapijo. Ta zdravila se namreč uporablja za bolnike, ki imajo napredovalo obliko raka. Bolnika, ki ni za operacijo ali obsevanje, ker je bolezen tako agresivna, kastriramo. Vrsto let je na zdravilih, ki držijo testosteron na zelo nizki ravni. Potem pa bolezen začne spet napredovati. To vidimo, ker PSA raste. In za te bolnike so primerna nova zdravila – poleg tistega, ki ste ga omenili, jih je še cel kup. Ti bolniki zdaj s temi zdravili živijo dalj, precej dalj, in kar je izjemno pomembno: živijo kakovostno življenje. Na tem področju veliko obeta tudi imunoterapija.
Na vašem področju se srečujete tudi z drugimi rakavimi obolenji, ne le z rakom prostate?
Ja, poleg raka prostate je tu še rak mehurja, zelo nevarna bolezen. Pomembno je, da se obnašamo preventivno, da gremo na preventivne ultrazvočne preiskave trebuha, ne le PSA. To je zelo smiselna preiskava vsakih nekaj let. Tako lahko dobimo informacijo, če je kaj narobe z jetri, ledvicami, slinavko. Veste, velikokrat se zgodi, da se kaj najde povsem naključno, seveda, najde pa se, če se išče, zato res priporočam preventivne preglede.
Na kaj je treba biti sicer pozoren?
Če ima nekdo krvavo vodo, naj ne odlaša. Za raka mehurja je značilna krvavitev, ki je sicer neboleča. Ja, nič ne boli.
Kako pa je s pogostostjo rakov?
Rak prostate je zdaj na prvem mestu med raki pri moških. Na leto jih odkrijemo povprečno 1600. Druga rakava obolenja so redkejša, recimo na leto odkrijemo 400 ledvičnih rakov, nekje vmes pa je rak mehurja, ki se zelo rad ponavlja. Veste, pri nas naredimo skoraj 20 operacij raka na mehurju na teden. Še eno obliko rakavega obolenja bi rad omenil – raka na testisih. Ta je bolj značilen za moške med 20 in 40 letom, najpomembnejše pa je samopregledovanje. Vzame vam le nekaj sekund, prinese pa leta življenja.
Prav zdaj je opazna akcija o tem …
Ja, in veseli me, ker je res opazna. Bolezen je namreč zelo zelo ozdravljiva. Pozdravimo 98 odstotkov obolelih moških.
Večina teh rakov je torej ozdravljiva, če so odkriti pravočasno.
Če pravi čas odkrijemo bolezen, je ozdravljiva v zelo visokem odstotku. Torej še enkrat – poleg zdravega življenja vse bralce prosim, da si vzamejo čas za preventivne preglede in samopreglede.
Pred leti ste med pogovorom omenili, da radi kuhate. Zdaj, ko je tu družina, je to pravzaprav postal koristen konjiček. Še radi kuhate?
Ja, še vedno rad kuham. Ravnokar smo slavili ženin rojstni dan in sem pripravil nekaj morskega. Je pa res, da za konjičke kar zmanjkuje časa.
Bili ste tudi navdušen športnik …
Ja, in zdaj me je na neki način rešilo kolesarstvo. Moram reči, da z bratrancem in bratom kar veliko kolesarimo. Tudi petkovi nogometi so nenadomestljivi. Pogrešam pa …
Če se prav spomnim, ste bili navdušen potapljač, jadralec, planinec?
Vse to je bilo pred leti aktualno, ja, pa še potovanja … Nekatere druge stvari so postale najpomembnejše na svetu. In tudi v teh uživam.
Živite zdravo?
Trudim se.
Nasmehne se in potegne iz žepa mobilni telefon, ki vibrira. V opravičilo nerodno skomigne z rameni, se poslovi in odhiti. Čaka ga delo, za katero mu nikoli ni bilo žal, da se je zanj odločil – to, da lahko bolniku ponudi vse najboljše, je nekaj, kar ga napolnjuje vsakodnevno, srečni obrazi bolnikov, ki jim je ponudil pomoč, pa ga napolnjujejo še toliko bolj, da na obžalovanje ni nikoli niti pomislil.
Vito Avguštin
