Kanček nerodnosti in poškodba je tu
Prihaja čas, ko nas sonce vabi v naravo, na sprehod, v gore, na morje. Spolzka tla, hitenje, malo neprevidnosti, utrujenosti, še kanček nerodnosti in poškodba je tu. Takim prizorom smo priča zelo pogosto, pa naj gre za otroke ali odrasle. Skoraj vsakodnevno se srečujemo z majhnimi površinskimi ranami, ki se na srečo tudi same zacelijo, običajno brez večjih zapletov. Vsaka rana ima sposobnost, da se sama zaceli prek številnih celičnih procesov.
Koža je velik in pomemben organ, ki predstavlja prvo obrambno linijo pred vdorom tujkov v organizem, sodeluje pri uravnavanju telesne temperature in uravnava telesne tekočine z izločanjem znoja. Rana je poškodba kože oziroma prekinitev njene celovitosti. Po nastanku jih delimo na akutne in kronične.
Akutne rane
Akutne rane so običajno posledica poškodb. Najpogostejše so praske, odrgnine, vreznine, vbodnine, zelo pogosto pa tudi opekline.
Za samooskrbo so primerne samo manjše površinske rane. Vse večje in globlje rane zahtevajo pregled in oskrbo pri zdravniku. Vedno, kadar imamo opravka z rano (tudi opeklino), je treba oceniti tudi morebitno potrebo po cepljenju proti tetanusu.
Kronične rane
Če se rana celi dalj kot tri tedne, govorimo o kronični rani, med katere sodijo arterijska razjeda, venski ulkus, diabetične rane, preležanine … Kronična rana je pojav, ki zaradi staranja populacije in daljšanja življenjske dobe vse bolj pesti sodobnega človeka.
Samooskrba površinskih ran: prask, odrgnin, vreznin in manjših opeklin
Pomembno je, da se prve pomoči pri ranah lotimo s čistimi (razkuženimi ali vsaj umitimi) rokami ali pa uporabimo rokavice. Izjema so močno krvaveče rane, ki bi lahko povzročile hitro izkrvavitev poškodovanca. V takšnih primerih je bolj pomembno, da ukrepamo čim hitreje.
Površinsko rano izperemo s hladno tekočo vodo ali fiziološko raztopino, jo razkužimo (s sredstvom za razkuževanje ran in ne z navadnim alkoholom), nato pa jo prekrijemo z zaščitno oblogo. Če uporabimo navadno gazo, mora biti ta sterilna, pred uporabo pa jo je dobro namočiti v fiziološko raztopino, da se manj prilepi in prisuši na rano. Zasušena gaza upočasnjuje celjenje, saj se pri menjavi gaze z rane odtrga tudi novonastalo tkivo, poleg tega pa prepušča mikroorganizme, ki lahko rano okužijo. V zadnjih letih so zato na voljo sodobnejše obloge za rane, ki jih je priporočljivo uporabiti namesto gaze. Tovrstne obloge se ne sprimejo z rano in spodbujajo njeno naravno celjenje, tako da vzdržujejo za to primerne pogoje, torej ustrezno temperaturo in vlažnost. Poleg tega dobro vpijajo izločke ran, preprečujejo prodor mikroorganizmov v rano, ob menjavi pa ne poškodujejo novonastalega tkiva in zato zmanjšujejo bolečine. Na voljo so različne vrste sodobnih oblog, kot so alginati, poliuretanske obloge, hidrokapilarne obloge, hidrokoloidi, kolageni, nelepljive kontaktne mrežice, obloge z mehkim silikonom, resorptivne terapevtske obloge in obloge z dodatki (živim srebrom, aktivnim ogljem, povidon jodom, NaCl, klorheksidin acetatom …). Različne vrste oblog so namenjene različnim
tipom ran (okuženim, kroničnim, ranam z močnim izločanjem …).
Kadar imamo opraviti z globljo rano, moramo najprej izključiti druge poškodbe, ki bi lahko ogrožale bolnikovo življenje, nato se posvetujemo z zdravnikom. Če rana krvavi, moramo krvavitev ustaviti s pritiskom nanjo. Nato rano zaščitimo s sterilno gazo, poškodovani del telesa pa imobiliziramo (preprečimo njegovo premikanje), s čimer zmanjšujemo krvavitev in blažimo bolečino. V primeru drugih sočasno prisotnih poškodb ali krvavitve naj poškodovanec do prihoda zdravnika leži.
Ugriz
Ugrizno rano dobro izperemo z vodo in milom, jo prekrijemo s sterilno gazo in poiščemo zdravniško pomoč. Ne pozabimo si zabeležiti podatkov o lastniku in o cepljenju živali. Pravilna oskrba ugriznih ran je zelo pomembna, saj so v živalski slini prisotni različni mikroorganizmi (bakterije, virusi), ki se lahko iz rane razširijo tudi v okoliška tkiva ali pa se s krvjo prenesejo v druge dele telesa. Če nismo prepričani, ali je žival cepljena proti steklini, je potreben obisk v antirabični ambulanti, kjer izvajajo cepljenje proti tej virusni bolezni osrednjega živčevja, za katero zdravila ne poznamo in je skoraj v 100 % primerov smrtna. Cepivo nas pred steklino učinkovito zaščiti in deluje tudi, če ga prejmemo šele po ugrizu okužene živali.
Tujek v rani
Če v rani opazimo tujek (steklo, trnek, delec lesa, kamenček …), ga ne odstranjujemo, razen če gre za majhen in površinsko ležeč tujek, ki ga lahko speremo z vodo in odstranimo brez poseganja v samo tkivo. Pri neustreznem odstranjevanju lahko namreč poškodujemo živce ali žile ter povzročimo še hujšo krvavitev. Pri globlje ležečih tujkih zato le s pritiskom ustavimo krvavitev, rano sterilno povijemo in poškodovanca odpeljemo k zdravniku.
Žulji in afte
Tudi žulje oskrbimo kot rano, umijemo z vodo ali milnico, razkužimo in nalepimo hidrokoloidni obliž za žulje, ki pospeši vlažno celjenje rane. Koža se tako hitreje obnovi in zaceli. Afte lahko prav tako obravnavamo kot majhne ranice oziroma razjede v ustih. Priporoča se uporabo dezinfekcijskih tekočin za izpiranje in nanos pripravkov, ki tvorijo tanek film na površini afte. S tem afto mehansko zaščitimo pred zunanjimi vplivi in dražljaji, bolečina se zmanjša, pa tudi celjenje se s tem pospeši.
Opekline
Čeprav ne krvavi, je tudi opeklina rana. Sami lahko oskrbimo le manjše površinske opekline, ki prizadenejo le vrhnjo plast kože. Opeklino moramo hladiti takoj, ko je to mogoče, pri čemer se ponavadi ravnamo po »pravilu 15«: opeklino začnemo hladiti v prvih 15 minutah po nastanku, hladimo jo vsaj 15 minut, z vodo pri temperaturi 15 °C. Za hlajenje uporabimo curek čiste tekoče vode, če to ni mogoče, pa brisačo, namočeno v hladno čisto vodo. Nikoli ne hladimo z ledom, saj lahko tkivo na ta način dodatno poškodujemo. Opeklino nato pokrijemo s sterilno gazo. Če je potreben pregled pri zdravniku, do določitve globine opekline nanjo ne smemo nanašati nobenih mazil, saj lahko spremenijo njen videz in povzročijo, da je videti globlja, kot je v resnici.
Če gre za zelo majhno in površinsko opeklino, ki jo lahko oskrbimo sami doma, lahko nanjo nanesemo pripravke, ki jih kupimo v lekarni in delujejo tako, da zmanjšujejo bolečino in spodbujajo celjenje. Pri globljih opeklinah nam bo ustrezna sredstva predpisal zdravnik, morda pa bo potreben tudi kirurški poseg za odstranitev odmrlega tkiva.
Pri večjih opeklinskih ranah takoj pokličemo številko 112. Tudi te je treba hladiti, vendar mora biti čas hlajenja pri obsežnejših opeklinah krajši. Skozi opečeno kožo namreč telo izgublja toploto hitreje kot sicer, zato lahko s predolgim in neustreznim hlajenjem človeka podhladimo. Še posebno moramo biti previdni pri otrocih, pri katerih je izguba toplote še večja.
Če je mogoče, z rane takoj odstranimo oblačila. Pri osebah s hudimi opeklinami in kadar so oblačila na rano prilepljena, oblačil ne odstranjujemo, saj lahko povzročimo nepotrebne bolečine in tkivo še dodatno poškodujemo. Odstranimo tudi nakit (prstane, verižice, zapestnice), uro in pas. Opečenca lahko na terenu pokrijemo z odejo ali aluminijevo folijo in tako zmanjšamo izgubo toplote. Če nastanejo mehurji, jih ne prediramo.
Pri opeklini, ki nastane zaradi kemične snovi, takoj odstranimo oblačilo, ki opeklino prekriva, saj se na njem najverjetneje še vedno nahaja snov, ki prihaja v stik z rano, se absorbira v telo in lahko povzroči tudi znake zastrupitve. Opeklino nato dolgo spiramo s tekočo vodo, s čimer jo ne le ohladimo, temveč tudi odstranjujemo kemično sredstvo. Pri opeklinah zaradi kislin je priporočljivo spirati eno uro, pri bazičnih snoveh pa še dalj.
Pri opeklinah dihalnih poti nemudoma pokličemo številko 112 in damo na vrat hladen obkladek.
Krvavitev iz rane
Krvavitev iz rane najlažje ustavimo tako, da na rano pritisnemo s prsti prek sterilne gaze. Če krvavitev ne preneha hitro, lahko na gazo položimo zvitek povoja, nato pa vse skupaj učvrstimo z drugim povojem ali trikotno ruto, ki ju ovijemo okoli uda. Temu pravimo kompresijska obveza in je namenjena vzdrževanju pritiska na rano do ustavitve krvavitve. Na vsakih nekaj minut moramo preveriti, ali je obveza ustrezno tesna – biti mora dovolj tesna, da ustavlja krvavitev, pa vendar ne toliko, da bi povzročila motnje pretoka krvi v spodaj ležečem tkivu. Če je obveza pretesna, lahko stisne vene (kar opazimo kot pomodrelost uda) ali arterije (ud postane bled in hladen).
Poškodovani del imobiliziramo, rano pa (prek obveze) hladimo. Poškodovanca posedemo ali poležemo, mu dvignemo noge, poškodovani del telesa pa naj bo nad ravnjo srca. Takšen položaj upočasnjuje krvavitev, hkrati pa zmanjša možnost omedlevice zaradi neprijetnega pogleda na kri. Ležeč položaj z dvignjenimi nogami pa ni primeren pri sočasnih poškodbah hrbta, glave, vratu ali nog. Poškodovancu ne smemo dajati hrane ali tekočin, moramo pa poskrbeti, da mu je čim bolj udobno in ga ne zebe.
Izjemoma (če krvavitev ogroža življenje in je ne moremo ustaviti drugače) lahko naredimo tudi esmarchovo prevezo. Gre za zelo tesno prevezo, ki popolnoma prekine dotok krvi v predele pod njo, zato je nujen hiter prevoz v bolnišnico. Če je preveza nameščena predolgo, začne namreč tkivo odmirati.
Amputacija
Kadar pride do amputacije (prsta, roke, noge), moramo najprej poskrbeti za poškodovanca, šele nato se ukvarjamo z amputiranim delom telesa. Med čakanjem na zdravniško pomoč s kompresijskim povojem ali, če ne gre drugače, z esmarchovo prevezo ustavimo krvavitev, oskrbimo rano (jo zaščitimo s sterilno gazo) in preverimo, ali so prisotne tudi druge poškodbe. Prizadeti del telesa imobiliziramo z opornico v višini srca, poškodovancu pa lahko damo tudi protibolečinsko sredstvo. Kadar gre za nepopolno amputacijo, torej da se ud deloma še drži telesa, ga je treba naravnati v fiziološki položaj, saj lahko sicer pride do motenj prekrvitve.
Tudi oskrba amputiranega dela telesa je zelo pomembna, saj močno vpliva na možnost replantacije (ponovnega prišitja) in kasnejšega preživetja tkiva. Amputirani del telesa zavijemo v sterilno gazo, ki jo pred tem navlažimo s fiziološko raztopino (če jo imamo pri roki), in ga položimo v plastično vrečko. V drugo plastično vrečko damo mešanico vode in kock ledu, katere temperatura mora znašati med 4 in 6 °C. Vrečko z amputiranim udom nato položimo v vrečko z vodo in ledom. Tkiva nikoli ne smemo polagati neposredno na led ali ga potopiti v kakršno koli tekočino. Včasih se zgodi, da ljudje amputirane prste položijo neposredno na led, na zmrznjeno meso ali na suhi led (hladilne vložke za skrinjo). Tkivo, ki je izpostavljeno tako nizkim temperaturam, zmrzne in v večini primerov po ponovnem prišitju odmre. Če nimamo plastičnih vrečk in ledu, je bolje, da ga le zavijemo v sterilno gazo in takoj odnesemo v najbližji zdravstveni dom v nadaljnjo oskrbo, kot da ga oskrbimo napačno in prekomerno ohladimo.
Pri amputaciji prsta, ki je shranjen pri sobni temperaturi, mora biti replantacija opravljena v 6–8 urah, če pa je prst pravilno shranjen, imamo na voljo še več časa. Hitrejša reakcija je potrebna pri amputaciji tkiva, ki vsebuje več mišic, saj se mišična vlakna po 6 urah začnejo nepopravljivo okvarjati, po 12 urah pa jih je okvarjenih že več kot 90 %. Hkrati pride tudi do okvare drugih vrst tkiva (živcev …), zato operacija ponavadi ni več uspešna.
Priporočljivo je k zdravniku prinesti vse delce amputiranega tkiva, pa čeprav na videz niso uporabni, saj lahko iz njih pridobimo delce kože, kosti, živcev ali žil, ki jih nato uporabimo med operacijo. Zabeležiti si je treba tudi čas in okoliščine poškodbe (kateri predmet je povzročil amputacijo) ter pridobiti podatke o drugih boleznih in zdravilih, ki jih bolnik jemlje.
Tetanus
Tetanus povzroča bakterija Clostridium tetani, ki se pogosto nahaja v prsti, prahu ter človeških in živalskih iztrebkih. Če bakterija zaide v rano, v njej izloča snov, ki se po živčnih vlaknih razširi v osrednje živčevje in povzroči hudo bolezen, ki se kaže z mišično otrdelostjo, krči, nemirom, znojenjem, povišano telesno temperaturo, glavobolom, motnjami dihanja, motnjami srčnega ritma, lahko tudi smrtjo. Za okužbo ni nujno, da je rana globoka, zadoščajo že praska, manjša ureznina ali žulj, predvsem pa so nevarne z zemljo onesnažene rane. S cepljenjem ga lahko učinkovito preprečimo, obnavljanje zaščite pa je priporočljivo na 10 let.
V Sloveniji je cepljenje proti tetanusu za otroke obvezno. Oseba, ki se rani in ni bila cepljena ali pa ne ve, ali je bila cepljena, prejme poleg cepiva tudi protitelesa, ki ji nudijo takojšnjo zaščito.
Kdaj je pri oskrbi ran potrebna zdravniška pomoč?
Zdravnika obiščemo v naslednjih primerih:
- kadar ne uspemo ustaviti krvavitve;
- kadar je rana velika in je potrebno šivanje;
- kadar je rana umazana in je ne moremo očistiti sami;
- kadar v rani opazimo globlje ležeč tujek, ki se ga ne da odstraniti z vodo;
- kadar sumimo, da so poškodovani tudi notranji organi in prihaja do notranje krvavitve (opazimo znake šoka, denimo bledo, hladno in potno kožo, pospešen pulz, slabo
tipen pulz, nizek krvni tlak, hitro in plitvo dihanje, omotico, nemir, motnje zavesti); - kadar opazimo znake okužbe rane (gnoj, bolečino, pordelost, oteklino, povišano telesno temperaturo …);
- pri vseh ugrizninah;
- pri nenamernih vbodih z iglo;
- pri kroničnih ranah, ki se ne zacelijo;
- če nismo cepljeni proti tetanusu ali pa nismo prepričani, kdaj smo bili cepljeni.
dr. Aleksandra Visnovič Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
