Doseganje zdravja v ustni votlini je dolgotrajen proces
V zobozdravstvu se vse pogosteje srečujemo s sistemskimi vplivi na dogajanja v ustih, zato svoje terapije temu prilagajamo ali pa usmerjamo v dolgoročno ohranitev oziroma zaščito zdravih dlesni in zobovja. Tudi protetične izdelke načrtujemo tako, da čim manj ogrožajo sistemsko zdravje.
Vse telesne površine, ki so v stiku z zunanjim svetom, pokriva plast bakterij, ki jo imenujemo biofilm. Z okvaro naših obrambnih sposobnosti ali z vnosom bolezenskih vrst bakterij oziroma povečanjem njihovega števila (slaba higiena) v biofilmu pride do razraščanja slednjega in do lokalnih ali sistemskih vnetij.
Glavno vlogo pri obrambi proti biofilmu v ustni votlini ima dlesen, ki preprečuje vdor bakterijam v globlje strukture. Zobna površina se ne lušči kot koža ali sluznica ter omogoči poselitev površine z biofilmom. Vedno več bakterij se pripenja na biofilm, ki se počasi spreminja in začne ogrožati sosednje strukture – dlesen. Nabiranje biofilma preprečimio z vsakodnevnim ščetkanjem. Ob neuspešnem, nenatančnem ščetkanju ali zanemarjanju ustne higiene se ti mikroorganizmi množijo, spreminjajo mikrookolje dlesni in vplivajo na pospešen razvoj parodontalne bolezni. Ob napredovanju parodontalne bolezni in prizadetju podpornih struktur (pripojni aparat zoba) pride do nepovratne poškodbe obzobnih tkiv (pripojnih vlaken, kosti in zobnega cementa). Mikrookolje v dlesni se spremeni do te mere, da postane težje dostopno tudi za terapevta (žepi ob zobu se poglobijo) ter omogoči razrast anaerobnih bolezenskih vrst bakterij.
Rana površine dveh dlani
Posegi v teh oblikah so klinično in rentgenološko načrtovani. Najboljši prikaz vpliva vnetja v ustih na celotno telo je povezava med parodontalno boleznijo in diabetesom. Znano je, da imajo bolniki z zmernim parodontitisom v ustih rano zelo velike površine, ki ustreza površini dveh dlani. Gramnegativne bakterije v obzobnem žepu pomenijo veliko nevarnost za vdor bakterij, njihovih presnovkov in vnetnih dejavnikov v krvni obtok ter vplivajo na oddaljena mesta in organe. Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 spremlja 2,8-krat večja verjetnost izgube kliničnega prirastišča (odmik dlesni od zoba) in 3,4-krat večja verjetnost rentgenske zaznave izgube alveolne kosti (kost, v kateri je vraščen zob) kot kontrolno skupino.
V vidu naštetih podatkov tako hitre, skoraj takojšnje fiksnoprotetične, implantološke in kombinirane rešitve praktično v nekaj dneh pogosto predstavljajo kompromis na račun izgube poškodovanih zob in potencialne ogroženosti zdravja našega telesa. Še več, pogosto pomenijo tudi slabše estetske rezultate. Zelo malo pacientov, ki bi si želeli le zamenjavo obstoječih prevlek ali protez in imajo pogojno zdrave nosilce, dejansko obišče ordinacijo. Tudi ti seveda potrebujejo posege, da se tkiva po odstranitvi starih konstrukcij pozdravijo in obnovijo. Šele zdrava dlesen in pripojni aparat zoba omogočata natančno izdelavo novih konstrukcij, ki jih tudi estetsko prilagodimo novim razmeram v ustih.
Protetika in diabetes
Ob protetičnem načrtovanju se pogosto ukvarjamo z vprašanjem, ali bi pacientu ponudili snemno, fiksnoprotetično ali implantološko rešitev. Želimo si minimalno posegati v obstoječe bolj ali manj zdrave zobe. Sodobne adhezijske tehnike nam omogočajo le delno brušenje zob (zoba ni treba krožno obrusiti) z izdelavo nosilnih omaric za most.
Večje vrzeli, napredovala parodontalna bolezen, sistemska obolenja, kot je diabetes, in slabša ustna higiena so kontraindikacija za fiksnoprotetične rešitve, zato se tedaj odločamo o snemni ali fiksno-snemni protetiki. Slednja omogoča boljšo dostopnost za čiščenje protetičnih izdelkov in ohranjanje zdravja dlesni.
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo z antibiotičnim zdravljenjem, mehaničnim čiščenjem in dezinfekcijo obzobnih žepov napredovale parodontalne bolezni zmanjšamo koncentracijo glikoziliranega hemoglobina do 10 odstotkov. To pomeni, da zmanjšanje vnetja v ustih izboljša nadzor nihanja sladkorja v krvi in omogoči boljši nadzor same bolezni. Slabo nadzorovano sladkorno bolezen povezujemo z zmanjšanim izločanjem sline, pekočimi usti in jezikom ter kserostomijo. Taki bolniki so bolj dovzetni za vnetja ustne votline, obzobnih tkiv in hitrejši razvoj ter napredovanje kariesa.
Proti bakterijam tudi z laserjem
Z globinskim čiščenjem trdih in mehkih oblog pod dlesnijo, z luščenjem inficiranih trdih tkiv na koreninski površini zoba in z odstranjevanjem vnetnega tkiva znatno zmanjšamo prisotnost bakterij v tem območju. Težja dostopnost in trdovratnost okužbe skoraj onemogočata dokončno odstranitev bolezenskega biofilma. Pomagamo si lahko z uvedbo sistemske antibiotične terapije ali s kirurškimi posegi odpiranja dlesni in zobnih korenin za boljšo dostopnost in temeljitejše mehansko čiščenje.
Namesto agresivnih in sistemskih posegov lahko primerljiv uspeh dosežemo z lasersko antimikrobno terapijo. Laserska svetloba ima bistveno boljšo dostopnost v kompleksni anatomiji obzobnega žepa do same korenine zoba. Tam z obsevanjem uniči bakterije. Odstrani tudi vnetno tkivo z manj travme do okolice. Z bioregeneracijskim vplivom na hitrejše delitve celic omogoči hitrejše celjenje z manj brazgotinami. V večini primerov se tako lahko izognemo parodontalnim kirurškim posegom. Ponovna poselitev žepov s bolezenskimi bakterijami ob ustrezni ustni higieni se zgodi bistveno pozneje kot pri običajni terapiji brez laserja.
Doseganje zdravja v ustni votlini je dolgotrajen proces, še posebno, če v ustih že imamo stare ali neustrezne protetične izdelke. Hitre rešitve so lahko le začasne narave, da nismo popolnoma brezzobi. Z začasnimi izdelki si omogočimo natančnejše načrtovanje končne protetične rešitve in čas za zdravljenje zob in dlesni.
