O tem, da bo zdravnica, se je dr. Alenka Horvat Ledinek, dr. med., specialistka nevrologije, odločala že v osnovni šoli. Pot do Medicinske fakultete ni bila lahka, potrebne je bilo veliko volje in vztrajnosti.
Prof. dr. Pavle Košorok, dr. med., specialist splošne kirurgije, je od nekdaj vedel, da bo zdravnik.
Sicer je še med študijem najprej mislil, da bo postal pediater, pozneje ga je bolj zanimala interna medicina, na koncu pa kirurgija.
Glavne težave so z uriniranjem. To pomeni težave s prostato. Mi imamo genom, da moški na stara leta težko urinira. In vsak moški ve, da je imel to težavo tudi njegov oče in tudi ded in se s tem nekako sprijazni. Je pač tako, si rečejo.
Na Infekcijsko kliniko je prišel leta 1983, leto pozneje so uradno odkrili virus HIV. Konec 80. let se je zato kot eden prvih pri nas – takoj za prim. dr. Ludvikom Vidmarjem – vključil v zdravljenje bolnikov z virusom HIV oziroma aidsom. To je bilo takrat novo, neznano, za številne tudi nevarno področje medicine.
Izredni prof. dr. Janez Žgajnar, dr. med., spec. kirurg, strokovni direktor Onkološkega inštituta, se je za študij medicine odločil v zadnjem letniku gimnazije. Pravzaprav je bilo to za mnoge nepričakovano: »Vselej sem vedel, da se bom odločil za naravosloven študij. V igri je bilo več možnosti, a sem se na koncu vendarle odločil za medicino. To je bila povsem moja odločitev in mi ni bila v domačem okolju položena v zibko kot pri mnogih drugih.«
Danes imamo na spletu veliko število zobozdravstvenih ordinacij, ki se oglašujejo z najkakovostnejšimi, najsodobnejšimi, najhitrejšimi in najugodnejšimi storitvami. Kaj od tega zares potrebujemo in ali so takšne storitve realne? Na podlagi katerih osebnih meril izberemo ordinacijo in zaupamo svoje zdravje nekomu, ki ga vidimo prvič v življenju? Ali je tujina zares cenovno najugodnejša in optimalna odločitev?
Že od nekdaj se je navduševal za naravoslovje, zato se je pri izbiri študija odločal med fiziko, kemijo in medicino. Nazadnje je prevladala medicina, ker je imel z njo že od otroštva dalje največ stika: „Moj oče je namreč družinski zdravnik, ki se je pred kratkim upokojil. Svoj poklic je imel vedno rad in tako sem odraščal z ljubeznijo do medicine. Poklic zdravnika je bil včasih izjemno cenjen, zadnje desetletje ali dve pa se to na žalost počasi spreminja. Kljub temu svoje poklicne izbire nisem nikdar obžaloval.”
Doc. prim. dr. Ludvik Vidmar, dr. med., se je za študij medicine odločil sredi gimnazije. Ker so bili takrat za vstop na medicinsko fakulteto predpisani sprejemni izpiti, je imel, kot je povedal, za primer neuspeha pripravljeno alternativo – študij arhitekture.
Dr. Simona Borštnar, dr. med., specialistka interne medicine in internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana, specializirana za zdravljenje raka dojk in urogenitalnih rakov, je diplomirala leta 1993 na ljubljanski Medicinski fakulteti, magistrirala leta 1998 na temo klinična onkologija, doktorirala pa leta 2003.
Ko so njegovi sošolci kolebali med različnimi željami, kaj naj bi delali v življenju, je bila edina želja Marka Bitenca postati zdravnik. Odločilno je na to vplivalo dejstvo, da je bil zdravnik tudi njegov oče. »Kot mlad zdravnik je opravljal službo splošnega zdravnika na Vranskem. Otroštvo sem preživljal dobesedno na Zdravstveni postaji Vransko, gledal očeta v ambulanti, ko je takrat še peš opravljal zdravniške obiske po oddaljenih zaselkih v hribih, in še mnogo drugih stvari. Njegov vzor je ključno vplival na mojo odločitev,« je povedal dr. Bitenc.
