Bolj ali manj nosimo službo vselej s seboj …
Izredni prof. dr. Janez Žgajnar, dr. med., spec. kirurg, strokovni direktor Onkološkega inštituta, se je za študij medicine odločil v zadnjem letniku gimnazije. Pravzaprav je bilo to za mnoge nepričakovano: »Vselej sem vedel, da se bom odločil za naravosloven študij. V igri je bilo več možnosti, a sem se na koncu vendarle odločil za medicino. To je bila povsem moja odločitev in mi ni bila v domačem okolju položena v zibko kot pri mnogih drugih.«
Kdaj ste se odločili za specializacijo?
Med študijem v prvih letnikih o specializaciji nisem prav dosti razmišljal. Misli sem si, da bom že med študijem in vajami kliničnih predmetov ugotovil, kako in kam, in res je bilo tako. Kirurgija me je, lahko rečem, prepričala takoj, ko sem prišel v stik z operativnim delom, že v mali operacijski na urgenci, tako imenovani šivalnici. Všeč mi je bilo neposredno delo, kar kirurgija nedvomno je, saj je bil to velik preskok od teoretičnega stika z medicino preko knjig. Všeč mi je bil občutek, da že z majhno operacijo, kot je na primer šiv rane na glavi, lahko napraviš nekaj konkretnega. Seveda pozneje spoznaš, da je operacija le manjši del kirurgovega dela v procesu zdravljenja, a veselje do operiranja vseeno ostane. Je povezano z značajem. Kirurgi imamo nekatere skupne značilnosti, verjetno tudi največ otrok med zdravniki. (smeh)
Ali se število bolnic z rakom na dojki povečuje, kakšni so trendi?
Pojavnost raka dojk v Sloveniji še vedno narašča, ponekod po svetu pa je dosegla vrh ali celo upada po zmanjšani uporabi nadomestnega hormonskega zdravljenja. Tudi v Sloveniji lahko pričakujemo, da se bo rast ustavila, ostaja pa to najpogostejši rak žensk. Vsako leto je približno 1300 novih bolnic. V splošnem velja, da bolj ko je država razvita, več je raka dojk, razlogi za to pa so številni.
Kje je Slovenija glede ozdravljivosti raka glede na druge primerljive države?
Preživetje se počasi, a vztrajno izboljšuje, kar lahko vsakdo preveri na spletni aplikaciji www.slora.si, se pa izboljšuje tudi pri najbolj- ših v svetu, zato se v primerjavi z njimi pri nas izboljšuje manj. Za natančnejši odgovor na to vprašanje bi morali pogledati podatke po posameznih rakih in ugotovili bi, da so trendi v preživetju med njimi različni – da smo pri nekaterih rakih v samem vrhu, pri drugih pa bolj v povprečju. Boljše rezultate izmerimo pri tistih, ki se ne obravnavajo razpršeno, ampak je njihova obravnava usmerjena na le nekaj ustanov. Pri primerjavah s tujino ne pozabimo, da imamo enega najboljših registrarjev raka, ki zajema podatke za celotno populacijo, taki podatki pa so zaradi celovitosti lahko na videz slabši.
Kako se razvija presejalni program za raka dojk Dora? So rezultati v skladu s pričakovanji?
Program Dora v svojem bistvu ni novost, saj na organiziran način uvaja presejanje raka dojk po evropskih smernicah, ki v mnogih državah poteka že dolgo. Res pa je, da prina- ša v Slovenijo zaradi strogih zahtev povsem novo kakovost v primerjavi z doslej uveljavljenim oportunističnim presejanjem, kar ka- žejo tudi kazalci, ki so usklajeni z zahtevanimi evropskimi standardi. Smo pa pri nas v razvoju programa izdelali informacijski sistem, kar je korak naprej tudi v primerjavi s tujino. Kompleksnost celotnega programa Dora je sicer razlog, da se širi počasneje od prvotnih načrtov. Pravkar končujemo revizijo programa in načrtujemo, da bo ta v naslednjih petih letih v celoti pokril Slovenijo.
V letu 2010 je vlada sprejela državni program za obvladovanje raka. Kakšni so njegovi rezultati?
Državni program za obvladovanje raka je v celostni obravnavi onkološke problematike vsekakor velik korak naprej. Gre namreč za celovit program, ki ni odvisen od dnevne zdravstvene politike in že kaže rezultate. Onkološki inštitut je bil osrednja ustanova pri nastajanju programa, tudi koordinator programa prihaja z Onkološkega inštituta, seveda pa so ključnega pomena naši partnerji v državi, katerih sodelovanje je nujno za doseganje ciljev. Za zdaj nam gre dobro, čeprav na marsikaterem področju počasneje in težje, kot smo pričakovali. Prav letos se izteka petletni akcijski plan, do konca leta pa bomo pripravili novega za naslednje petletno obdobje.
Kako pa je s čakalnimi dobami in kakšni so vaši urniki?
Onkološki inštitut je nekoliko posebna ustanova. Kljub stalnemu naraščanju obsega dela – v zadnjih petih letih je po posameznih področjih narasel tudi za petkrat – ki ga ne dohajata niti zaposlovanje niti financiranje, nikogar ne puščamo pred vrati, pa tudi čakalne dobe nam še niso ušle iz rok. Želel bi, da bi se v Sloveniji zavedali dragocenosti naše ustanove in v njej opravljenega strokovnega dela, ki se je v zadnjih letih odvijalo v senci bolj razvpitih tematik. Žal se ta enačba prav kmalu ne bo več izšla, če s strani ministrstva in plačnika ne bo takojšnjih ukrepov oziroma podpore ukrepom, ki jih predlagamo. V petlitrski flaškon gre samo pet litrov vina, česar ne spremeni še toliko dobre volje.
Kako je z akreditacijami, ki jih bodo bolnišnice vse bolj potrebovale, če bodo želele ostati konkurenčne?
Razlikovati moramo dve vrsti akreditacij, strokovne in tiste, ki zagotavljajo varne procese dela. Prvih imamo na Onkološkem inštitutu kar nekaj, na primer v nekaterih laboratorijih ali na oddelku za akutno paliativno oskrbo in še bi lahko našteval. Glede drugih pa smo se odločili, da gremo po poti ameriške akreditacije Join Comission International, ki je izjemno zahtevna in tu smo kljub vloženemu delu še kar daleč od cilja. Take akreditacije so potrditev, da je ustanova urejena in varna in so vsekakor pozitivne. Ali smo se v Sloveniji tega lotili pravilno, pa je stvar diskusije.
Morda za hip še k preventivi. Kaj ste pričakovali od onkološkega genetskega svetovanja za dedne rake in kaj prinaša?
Prinaša natančno to, kar smo od te dejavnosti pričakovali – celovito obravnavo posameznikov in družin, ki so ali pa bi lahko bile prizadete z dedno obliko katerega od rakov, ki jih pokrivamo. Na Onkološkem inštitutu ponujamo celovito obravnavo, kamr sodi vse od nabora oseb, svetovanja in testiranja v našem laboratoriju do ukrepov, tudi kirurških. Prav ta celovitost je za prizadete posameznike in družine ključna. Obseg dela v tej dejavnosti najhitreje narašča in zelo se trudimo, da bi si zanjo zagotovili bolj primerne razmere.
Kdaj lahko rečemo, da je nekdo ozdravljen – po desetih ali po tridesetih letih?
Ne obstajajo nobene številke ali dobe, ko bi to lahko rekli. Res je sicer, da se pri nekaterih rakih ali njihovih podskupinah verjetnost ponovitve po določenem času drastično zniža, pa vendar ni moč dajati garancij. Bolezen se lahko ponovi tudi po štirih desetletjih. Tisti, ki ga to zanima, mora vprašati svojega onkologa, kakšna je verjetnost v njegovi konkretni situaciji. Nekatere dobe, kot na primer pet let, so pogosto le primerjava med dvema zdravljenjema, za samo krivuljo preživetja pa to ne pomeni nič.
Ali lahko za rakom na dojki zbolijo tudi mlajše ženske?
Lahko, je pa ta verjetnost nizka. Od vseh rakov dojk v Sloveniji jih je le pet odstotkov pod starostjo štiridesetih let. Kljub temu sorazmerno nizkemu deležu pa se takim bolnicam zelo posvetimo. Bolezen v tako mladih letih namreč odpira tudi druge vidike, ki jim moramo nameniti pozornost.
Katere skupine žensk pa so najbolj ogrožene?
Rak dojk je heterogena bolezen in tudi epidemiološko jo lahko obravnavamo z več strani. Vsekakor so najbolj ogrožene ženske, ki v svojem dednem zapisu nosijo mutacijo, povezano s pogostim zbolevanjem za rakom dojk. Te v povprečju tudi zbolevajo mlajše, večkrat zbolijo v obe dojki in tudi pojavnost drugih rakov je pri njih večja. Vse je odvisno od mutacije, na katerem genu je in kakšna je.
S to skupino žensk se ukvarja dejavnost onkološkega genetskega svetovanja. Tako kot večina rakov pa je tudi rak dojk bolezen predvsem starejših žensk. Med razloge za porast pojavnosti raka dojk v zahodnem svetu ob siceršnjem staranju prebivalstva štejejo tudi drugi dejavniki, na primer faktorji materinstva oziroma reproduktivni faktorji, kot so nižja starost ob prvi menstruaciji, pozen prvi porod in manj porodov, krajši čas dojenja, pozna menopavza ter nadomestno hormonsko zdravljenje. Ne gre pozabiti tudi na alkohol in debelost v pomenopavznem obdobju in morda je tu še kaj, česar še ne vemo. Tem razmeram so prilagojeni tudi ukrepi, vključno s presejalnimi programi. Presejalna mamografija najbolj vpliva na zmanjševanje umrljivosti za rakom dojk v starostnem obdobju med petdesetim in sedemdesetim letom, tako kot poteka program Dora, velja pa za povprečno ogrožene. Za zmerno ogrožene ženske lahko začnemo tudi prej, po štiridesetem letu, o čemer presoja zdravnik. Prav poseben program pa velja za dedno obremenjene, ta se lahko začne že po petindvajsetem letu starosti.
Ali lahko zasebno življenje povsem ločite od službenega?
Seveda ne. Bolj ali manj nosim službo vselej s seboj. In sem štejem tudi administrativni del dela, ki ga trenutno opravljam. Teoretično bi bilo seveda dobro in zdravo potegniti ločnico med zasebnim in službenim, a v praksi to seveda ne gre.
Ste v bolnišnici že ležali kot pacient?
Sem, v otroštvu, a se tega bolj malo spomnim. Spominjam se le, da je eden izmed otrok v moji sobi zlikane pižame čez okno zmetal na dvorišče pediatrije. (smeh)
Ali vas katero nemedicinsko področje še prav posebno zanima?
Zgodovina.
Kateri so vaši konjički?
Predvsem so vezani na odprt prostor, še najbolj na sredozemsko okolje in vodo – ribolov, jadranje, po novem tudi potapljanje. Občasno tudi kolesarim in smučam, pa tudi muharim. In kuham tudi zelo rad. Sem pa samouk, moj repertoar je majhen in skrajno preprost, a so količine velike. Doma imam hvaležne jedce. (smeh)
Vito Avguštin
