
Teorija zarote – Zdrav razum je še živ. Naj tako tudi ostane.
Osnovno gonilo človeškega napredka sta že od pradavnine dvojčka radovednost in dvom. Zahvaljujoč radovednosti je človek začel raziskovati ozadje različnih pojavov, zaradi dvoma pa se ni zadovoljil s prvo razlago, na katero je naletel, temveč je iskal dalje in našel (naj)verjetnejšo.
To je v današnjem času pravzaprav osnovni princip znanosti. Ravno znanstveniki in tisti, ki uporabljamo znanstvene metode, smo v samem bistvu največji dvomljivci na svetu. Osnovna znanstvena metoda temelji na dvomu; večinoma namreč nečesa ni moč dokazati, zato s pomočjo dvoma skušamo idejo izpodbiti.
Teorije zarote so v svoji zasnovi posledica dvoma. Največkrat gre za dogodke, ki prizadenejo večje število ljudi. Ključni za zasejanje nove teorije zarote so tisti posamezniki, ki »uradnim« razlagam ne verjamejo. Razlogi, zakaj ne verjamejo, so lahko zelo številni, od bolezenskih, družbenih, do psiholoških, finančnih.
Ko zasejejo seme, morajo poiskati somišljenike. Tukaj najdemo ključ do razlage, zakaj so se preštevilne teorije zarote v zadnjih dveh desetletjih tako razmnožile.
V preteklosti je bilo razmeroma težko in tudi drago dostopati do večjega števila ljudi. To so zato počeli večinoma tisti, ki so imeli dovolj tehten in opravičljiv razlog za kaj takega (večinoma politične in znanstvene skupine, redko posamezniki). Lastna razlaga nekega dogodka večinoma ni bil dovolj močan razlog, da bi posameznik najel tiskarno in tiskal pamflete s svojo različico dogodkov (čeravno poznamo tudi take primere). V dobi elektronskih komunikacij in predvsem družabnih omrežij je dostop do množice ljudi enostaven, brezplačen in dostopen vsakomur. Svežo teorijo zarote je v svet poslati enako preprosto kot nov recept za najljubšo jed ali sliko domače mačke.
Od malih nog rad berem in odkar pomnim, sem rad prebiral dobre teorije zarote. Ključna beseda je »dobra« teorija. Težava bolj ali manj vseh teorij zarot namreč je, da zrastejo na zelniku nekoga, ki o dotični zadevi večinoma nima pojma in zato večina teorij zarote ne prestane niti najosnovnejšega testa, to je preizkus zdrave pameti. Poglejmo nekaj primerov.
Skrajno popularna je teza o »chemtrailih«, sledeh letal, s katerimi naj bi neka (ne)znana skupina ljudi zastrupljala oziroma pač nekaj grdega počela z drugimi. Tista zarotniška skupina ljudi, njihovi svojci in prijatelji pa dihajo kako? Na škrge? Da o tem, koliko ljudi bi bilo treba za zaroto takšnega obsega, sploh ne govorim; tolikšno količino kemikalij je seveda treba nekako proizvesti, transportirati, spraviti v letala, ob vsem tem pa preprečiti, da bi »naivneži« kar koli opazili. In ob vsem tem do zdravorazumskega »zakaj« sploh še nismo prišli.
»Farmacija ima zdravilo za raka, a ga skriva, ker je finančno bolj zanimivo dolgo zdraviti neozdravljivo bolezen.« Tovrstna ideja pade na preprostem testu: za rakom seveda lahko zbolijo tudi svojci tistih, ki zdravilo poznajo. Me res zanima, koliko »zarotnikov« bi svojemu otroku odreklo tako zdravilo. Število tistih, ki v zaroti sodelujejo, bi kmalu preraslo okvire zmožnosti prikrivanja.
Vesoljci v Roswellu, v Coni 51, že desetletja zabavajo širšo javnost. Ne vem, kako bi lahko preprečili, da nekdo tako velike stvari ne bi dokumentiral in izdal.
Kratek čas že, ampak desetletja …
Seveda je z gorečim privržencem neke teorije zarote precej brezplodno razpravljati o tem, saj je prav vsako teorijo moč zagovarjati z dejstvom, da vsi lažejo. In oni sami pač vedo, drugi pa ne. To je tudi glavni magnet, ki pritegne somišljenike. Oni vedo nekaj več, oni nekaj razumejo, to jih dviga nad druge, vsi drugi smo pa bodisi protagonisti zarote bodisi »ovce«, ki naivno hodimo po svetu in ne vemo ničesar.
Vsakemu bralcu je najbrž od naslova naprej jasno, da je povod današnjega pisanja nepregledna množica norih teorij zarote v povezavi z novim koronavirusom.
Za zdaj je dramatično večje od števila zbolelih število tistih, ki jih je epidemija prizadela socialno ali finančno. Vsi smo nekaj izgubili. No, ja, razen tistih milijarderjev, ki so izkoristili okoliščine in se pomočjo politike še dodatno obogatili. Ampak to so znali že prej – namreč, izkoristiti okoliščine –, sicer ne bi uspeli postati milijarderji. In če pomislim še na nerodnosti in plenilski pohlep oblasti, je na dlani, da so tla plodna za še tako bizarne ideje.
Ob branju spletnih komentarjev človek lahko dobi vtis, da smo dežela samih idiotov, ki ne verjamejo več nič in nikomur. Nakar gre v trgovino in vidi, da se ljudje z zelo redkimi izjemami držijo tistih osnovnih navodil, ki nam jih za zmanjševanje števila prenosov okužb narekuje naša ljuba zdrava pamet: maske, razdalja in higiena.
Zdrav razum je še živ. Naj tako tudi ostane.
Rok Lokar, dr. med. spec. druž. med.


