Skolioza
Hrbtenica je steber našega telesa, omogoča gibljivost glave in trupa, telesu zagotavlja oporo, ravnotežje in pokončno držo. Skolioza pomeni ukrivljenost hrbtenice vstran, ki se najpogosteje pojavi v obdobju hitre rasti tik pred puberteto.
Največkrat ne vpliva bistveno na kakovost življenja, v težjih primerih pa ima lahko hude posledice v odraslem obdobju, saj lahko postane po končani rasti zelo izrazita ter povzroča okvare delovanja srca in pljuč.
Zgradba hrbtenice
Sestavlja jo 33 do 34 vretenc, med njimi pa so medvretenčni diski, ki predstavljajo povezavo med vretenci. Najbolj gibljiva je v vratnem delu, najmanj pa v prsnem. Ima obliko črke S, med rastjo pa se spreminjajo oblika in normalne krivine hrbtenice. Rast hrbtenice je najhitrejša v prvih štirih letih življenja, do ponovne hitre rasti pa pride ponovno med puberteto. Telo vretenca raste simetrično v zgornji in spodnji krovni plošči, z rastjo vretenc je pogojena rast hrbtenice. Zaradi enake obremenitve hrbtenice je normalna rast na vseh delih enakomerna, v primeru delovanja večjega ali manjšega pritiska na eni strani pa pride do neenakomerne rasti in okvar.
Kako skolioza nastane?
Pri skoliozi gre za deformacijo hrbtenice, ki se veča z rastjo. Pride do stranskega odklona od normalne navpične osi hrbtenice, spremeni se fiziološka prsna krivina, rotirajo pa se tudi vretenca, ki oblikujejo hrbtenico.
Zaradi neenakomernih obremenitev rastnega hrustanca skolioza najbolj napreduje v obdobju hitre rasti. Spremeni se tako medsebojni položaj vretenc kot tudi njihova oblika. Z napredovanjem deformacije se telesa vretenc obračajo. To obračanje je najizrazitejše v vrhu krivine. Zaradi vrtenja vretenc pride v prsnem delu do spremenjenega položaja reber, ki so na izbočeni strani potisnjena nazaj in tvorijo rebrno izboklino. Na konkavni strani pa so potisnjena naprej in skupaj. Pri težjih oblikah lahko pride zaradi deformacije prsnega koša do motnje dihalne in srčne funkcije.
Skolioza lahko nastane tudi kot posledica različnih obolenj, kot sta cerebralna paraliza in mišična distrofija, vendar pa je vzrok večine skolioz najpogosteje neznan. Starost, zrelost skeleta, spol in vzorec ukrivljenosti so dejavniki tveganja, ki povečajo verjetnost napredovanja bolezni. Pojav skolioze v zgodnjih letih in ženski spol pomenita večje tveganje za napredovanje krivine do faze, ki zahteva zdravljenje.
Simptomi in znaki
Za skoliozo je značilna neravnost ramenske linije (ena rama je višja od druge), ena lopatica lahko izstopa bolj kot druga, prisotna je asimetrija pasu in kolkov. Ob slabšanju skolioze se stranskemu odklonu od normalne navpične osi hrbtenice pridruži še rotacija hrbtenice, zaradi česar rebra na eni strani telesa štrlijo bolj kot na drugi strani.
Kakšne skolioze poznamo?
Strukturna skolioza je prisotna v vseh položajih telesa in jo s hotenimi gibi ne moremo odpraviti. Nastane zaradi prirojene motnje v razvoju vretenc ali pa različnih bolezenskih procesov na vretencih oziroma sosednjih strukturah. Poznamo prirojene, idiopatske, nevropatske in miopatske.
Funkcionalno (nestrukturno) skoliozo pa se da popraviti s spremembo položaja (izgine v ležečem položaju oziroma pri predklonu ali odklonu v smeri izbočenja krivine).
Lahko je posledica začasne motnje v hrbtnih mišicah, ki vzdržujejo normalno držo.
Ločimo desnostranske in levostranske skolioze (glede na smer izbočenega dela krivine), glede na vzrok nastanka pa primarne ali idiopatske, katerih vzrok nastanka ni znan, in sekundarne, ki so posledica različnih bolezenskih stanj (cerebralna paraliza, mišična distrofija …). Glede na čas nastanka ločimo infantilno (starost 0–4 leta), juvenilno (4–10 let) in adolescentno (po 10. letu) skoliozo.
Najpogostejša je idiopatska skolioza, pri kateri vzrok nastanka ni znan, njen pojav pa naj bi bil povezan z genetsko predispozicijo posameznika. Pogostejša je pri ženskem spolu, pojavlja pa se v različnih starostnih obdobjih. Ločimo zgodnje (do 5. leta) in pozne skolioze (po 5. letu). Pogostejša je v nekaterih družinah, največkrat pa je odkrita v obdobju pubertete in pa v obdobju pred puberteto. Večina bolnikov nima posebnih težav, večje ukrivljenosti pa lahko povzročijo vidne deformacije in bolečine. Najresnejši primeri ukrivljenosti lahko vodijo do težav v normalnem delovanju pljuč in srca.
Diagnoza
Za postavitev diagnoze sta potrebna natančen klinični pregled in anamneza. Ugotavlja se enakost dolžine nog, položaj ramen, lopatic in videz obrisa telesa. Test predklona je pozitiven: bolnik je v predklonu, z opazovanjem od zadaj se gleda obris hrbta in postavitev vrste trnastih odrastkov; če je ena stran dvignjena, to pomeni, da je prišlo do rotacije vretenc. Opraviti je treba tudi rentgensko slikanje hrbtenice.
Zdravljenje
Skoliozo se lahko zdravi konservativno in operativno. Osnova zdravljenja je ustavitev napredovanja manjših skolioz in popravek ter stabilizacija hujših oblik. Otroci s skoliozo večinoma nimajo bolečin, te se pojavljajo predvsem pri tumorjih in vnetjih.
Otroci z blago obliko skolioze potrebujejo pozorno spremljanje in opazovanje, da se ugotovi, ali se stanje slabša. Večina ne potrebuje zdravljenja. Pri njih se namreč stanje ukrivljenosti v času rasti običajno ne poslabša. Koristne učinke je mogoče doseči s pomočjo fizične vadbe. Pomembno pa se je zavedati, da noben od teh pristopov načeloma ne pomaga pri zmanjševanju velikosti krivine.
Bolniki z zmerno obliko skolioze morajo nositi opornice oziroma steznike, potrebna je fizioterapija. Tudi to zdravljenje ne popravi skolioze, prepreči pa njeno poslabšanje v času rasti bolnika. Steznik je oblikovan glede na posameznikovo telo in se ga lahko nosi pod obleko. Prav tako omogoča aktivno udeležbo pri večini dejavnosti in v športu. Najbolj je učinkovit, če ga bolnik nosi večino časa v dnevu (22–23 ur).
Pri bolnikih s težjimi oblikami skolioze pa obstaja velika verjetnost, da bo bolezen napredovala tudi v odraslost in povzročila hude bolečine v hrbtenici ter degeneracijo medvretenčnih diskov. Kasneje take krivine pogosto vodijo v težave s srcem in pljuči. Pri njih je potrebna operacija, da se prepreči napredovanje ukrivljenosti in da se operativno razreši težke deformacije.
Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
