Resna tegoba, ki jo je mogoče zdraviti
Po poročanju Svetovne zdravstvene organizacije ima sladkorno bolezen več kot 400 milijonov ljudi po svetu, število obolelih pa se bo v naslednjih 20 letih verjetno več kot podvojilo. Še posebno narašča število prebivalcev s sladkorno boleznijo tipa 2, kar je povečini povezano s staranjem prebivalstva in neugodnimi spremembami v življenjskem slogu.
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus (krajše diabetes) je kronična, vseživljenjska presnovna bolezen, ki nastane zaradi napredujočega propadanja celic beta v trebušni slinavki. Te celice so zadolžene za proizvajanje inzulina, najpomembnejšega hormona za uravnavanje ravni krvnega sladkorja, ki pa ima obenem tudi vpliv na raven maščob v krvi. Njegovo izločanje je stalno, a se po vsrkanju hranil, ko koncentracija sladkorja v krvi naraste, poveča. Pri sladkorni bolezni beta celice trebušne slinavke bodisi ne proizvajajo dovolj inzulina bodisi telo nastalega inzulina ne more učinkovito izrabiti.
Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2
Simptomi in znaki sladkorne bolezni so povečana žeja, pogosto uriniranje, nepojasnjena izguba telesne teže, utrujenost, razdražljivost, zamegljen vid, počasnejše celjenje ran, zmanjšana odpornost, prisotnost ketonov v urinu …
Poznamo več oblik sladkorne bolezni, najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2. Njen vzrok je v nezadostnem izločanju inzulina oziroma odpornosti tkiv proti njegovemu delovanju ali pa je prisotno oboje. Prizadene približno 90 odstotkov diabetikov, pomembna je genetska nagnjenost. Lahko se pojavi pri kateri koli starosti, običajno pa po 40. letu, a narašča tudi število primerov diabetesa tipa 2 pri otrocih.
Pogosto je povezana s čezmerno prehranjenostjo ali debelostjo, ki lahko že sami po sebi vodita v inzulinsko rezistenco in zvišano raven krvnega sladkorja. Lahko je prikrita več let in se jo naključno odkrije šele pri rutinskem pregledu urina ali krvi oziroma ob pojavu prvih zapletov. Obstaja veliko dejavnikov tveganja za njen razvoj, med najpomembnejšimi so prekomerna telesna teža, telesna nedejavnost, sladkorna bolezen v družini, starost, nosečnostna sladkorna bolezen v preteklosti, visok krvni tlak, sindrom policističnih ovarijev pri ženskah ter povišane vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi.
Posebej velja omeniti tudi preddiabetes, stanje, pri katerem je raven krvnega sladkorja višja od normalnega, ne pa še dovolj visoka za postavitev diagnoze sladkorne bolezni tipa 2. Brez ustreznih ukrepov preddiabetes v obdobju nekaj let običajno tudi preide v sladkorno bolezen, vendar je mogoče z zdravim načinom življenja to tudi preprečiti in doseči ter vzdrževati normalne vrednosti krvnega sladkorja. Predvsem ljudje s preddiabetesom in tisti s sladkorno boleznijo tipa 2 vsaj na začetku nimajo težav. Pri sladkorni bolezni tipa 1 pa se simptomi pojavijo hitro, nenadoma in so precej izrazitejši.
Odkrivanje in zdravljenje
Diagnoza sladkorne bolezni tipa 2 je potrjena, ko znaša vrednost krvnega sladkorja na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma naključno izmerjena 11,1 mmol/l ali več. Pri mejnih vrednostih glukoze na tešče lahko opravimo standardiziran test, imenovan OGTT (oralni glukozni tolerančni test). Poznamo tudi določanje HbA1c ali glikiranega hemoglobina, ki je merilo dolgoročne urejenosti sladkorne bolezni in nam pove, kakšna je bila povprečna vrednost krvnega sladkorja zadnjih 8 do 10 tednov. Njegova ciljna vrednost je pod 6,5 %.
Kljub preprostemu in poceni testiranju pa ostaja skoraj polovica bolnikov z diabetesom neodkritih in posledično brez zdravljenja, ki bi ga potrebovali, zato jih ima v času diagnoze tretjina že vsaj en zaplet. Nezdravljena sladkorna bolezen vodi do razvoja srčno-žilnih bolezni, okvare ledvic, živcev, očesnega ozadja ter tako imenovanega diabetičnega stopala. Potrebno je zgodnje odkrivanje in čimprejšnje zdravljenje diabetesa. Bistveno je, da se bolnik zaveda resnosti bolezni in tega, da jo je mogoče in potrebno zdraviti.
Terapija diabetesa vključuje izobraževanje in vzgojo bolnikov ter njihovih svojcev, zdrav življenjski slog, zmanjšanje telesne teže, dietno prehrano, redno telesno dejavnost ter zdravljenje s peroralnimi zdravili oziroma inzulinom. Cilji zdravljenja so preprečevanje akutnih zapletov sladkorne bolezni, odprava simptomov in znakov bolezni, preprečevanje kroničnih zapletov, zmanjšanje umrljivosti ter izboljšanje kakovosti življenja.
Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
