Pomen zdravega življenjskega sloga

Pojem življenjski ali vedenjski slog lahko opredelimo kot za posameznika značilen način življenja, ki ga določa skupina izrazitih obnašanj, predvsem pa ga označujejo način prehranjevanja, uživanje alkohola, kajenje, telesna aktivnost, obvladovanje stresa, higiena spanja, vplivanje dejavnikov iz okolja (hrup, svetloba) pa tudi skrb za ustno higieno, cepljenja in podobno.

Skrb za zdravje izboljšuje kakovost življenja

Ob vedenju, da so vnetne revmatske bolezni imunsko pogojene bolezni, ki se razvijejo ob sozvočju različnih dogodkov in interakcij med organizmom in okoljem, je seveda logičen razmislek o vplivu življenjskega sloga na pojavnost, zdravljenje in potek revmatske bolezni. Po drugi strani pa je vedno aktualno tudi vprašanje, kako bolezen sama vpliva na spremembo življenjskega sloga in katere prilagoditve so potrebne oziroma priporočljive.

V skrbi za zdravje je namreč pomembno zavedanje, da je zdravje ključni dejavnik izpolnjenega življenja ter da mora skrb za zdravje izboljšati in ne poslabšati kakovost našega življenja.

Že od sredine prejšnjega stoletja se v strokovni literaturi kopičijo objave številnih raziskav, ki praktično brez izjem dokazujejo vpliv življenjskega sloga, predvsem prehrane in gibanja, na pojavnost, potek in zdravljenje revmatskega obolenja. Debelost, pretirano uživanje alkohola in kajenje v kombinaciji z neaktivnim življenjskim slogom dokazano vodijo v poslabšanje bolezni.

Pomemben je individualen pristop

Pokazalo pa se je tudi, da je vpliv življenjskega sloga, posebno prehrane, zelo težavno in kompleksno raziskovalno področje, ki zahteva veliko število sodelujočih in hkrati zelo individualen pristop. Prav zato ni raziskav, na osnovi katerih bi bilo mogoče sprejeti enotna in natančna priporočila, ki bi veljala za vse bolnike oziroma vse revmatske bolezni. Kljub vsemu pa so bile sprejete osnovne smernice prehranjevanja revmatikov, ki jih velja upoštevati in so praktično enake smernicam zdrave prehrane za celotno populacijo. V strokovni literaturi osnovne smernice najdemo pod opisom sredozemskega načina prehranjevanja ali sredozemske diete.

Kaj dati na krožnik?

Med priporočeno hrano spada veliko surove ali čim manj termično obdelane zelenjave (zelenolistna, stročnice, križnice, na primer brokoli, ohrovt, cvetača …), obilna uporaba zelišč in začimb (bazilika, rožmarin, česen, kurkuma, ingver …), uživanje rib, oljčnega olja, sezonsko sadje (jagodičevje …), probiotiki (jogurt, kefir …), oreščki, zeleni čaj – torej hrana, bogata z naravnimi antioksidanti in snovmi (fitokemikalijami), ki imajo znan protivnetni učinek.

Vse več je raziskav, ki dokazujejo, da je pri avtoimunskih boleznih koristno v prehrani omejiti uživanje rdečega mesa ter ga, predvsem kot vir beljakovin in zdravih maščob, nadomestiti z uživanjem različnih rib (sardela, skuša, losos, postrv …). Ob uravnoteženi prehrani različni prehranski dodatki, z izjemo vitamina D in maščobnih kislin omega 3, verjetno niso potrebni, obstajajo pa izjeme v specifičnih primerih. Tako je pri uporabi glukokortikoidov poleg vitamina D priporočen tudi dodatek kalcija, pri bolnikih s slabokrvnostjo dodatek železa oziroma dodatek vitamina B12, pri uporabi nekaterih drugih protivnetnih zdravil je smiselno dodajanje folne kisline in podobno.

Kozarček vina še gre, pri kajenju pa dilem ni

Veliko raziskav je bilo opravljenih tudi glede uživanja alkohola. V nekaterih raziskavah so sicer zmerno uživanje alkohola (denimo do 1 dl vina na dan za ženske in 2 dl na dan za moške) povezali z manjšim tveganjem za pojav revmatske bolezni od tveganja pri tistih s popolno abstinenco od alkohola. Vseeno pa se je treba na drugi strani zavedati, da alkohol zavira protivnetni odziv in tako vpliva na poslabšanje vnetnih revmatskih bolezni. Zato velja priporočilo, da se ga morajo bolniki izogibati, oziroma ga uživati le občasno, v majhnih količinah, denimo kozarec rdečega vina ob jedi.

Pri kajenju dilem ni. Kajenje je škodljivo in zato močno odsvetovano. Raziskave kažejo, da so pri kadilcih nekatere revmatske bolezni pogostejše (denimo revmatoidni artritis), sam potek bolezni pa pogosto agresivnejši. Kajenje ni samo dejavnik tveganja za nastanek vnetnih revmatskih bolezni, pač pa je tudi velik dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni, ki so med glavnimi razlogi umrljivosti tudi pri bolnikih z revmatskimi boleznimi.

Če pomen ustrezne prehrane, zaradi kompleksnosti raziskovanja in praktične uporabe rezultatov v praksi, le počasi prodira v strokovne smernice, pa je gibanje kot sestavni del zdravega življenjskega sloga že nekaj let viden del strokovnih smernic. Evropske smernice skupine EULAR (Evropska liga proti revmatizmu) za zdravljenje vnetnih revmatskih bolezni uvrščajo redno telesno aktivnost v sestavni del zdravljenja. Priporočila za vrsto in količino telesne aktivnosti za bolnike z revmatsko boleznijo so v osnovi enaka kot za splošno populacijo.

Redna telesna aktivnost dokazano pozitivno vpliva na potek bolezni, zmanjšuje okorelost in bolečine, ki so pri revmatikih pogosto tiste, ki najbolj poslabšujejo kakovost življenja. Redna vadba krepi mišice in izboljšuje gibalne vzorce ter dolgoročno zmanjšuje pojav sarkopenije (izguba mišic) in krhkosti. Gibanje skupaj z zdravo prehrano hkrati ugodno vpliva na izgubo oziroma ohranjanje primerne telesne teže in pozitivno deluje na srčno-žilni sistem ter zmanjšuje tveganje za nastanek drugih kroničnih in rakavih obolenj. Telesno aktivnost je seveda treba izvajati prilagojeno sposobnostim bolnika v različnih fazah bolezni.

Priporočena je kombinacija aerobne vadbe vsaj 150 minut na teden srednje intenzivnosti ali vsaj 75 minut višje intenzivnosti (hoja, tek, plavanje, eliptična vadba – orbitrek), vaj za moč z lastno težo ali s pomočjo uteži in elastičnih trakov (2–3-krat na teden za vsako večjo mišično skupino: mišice rok in ramenskega obroča, trebuha in hrbta, nog in medenice) in vaj za ravnotežje, koordinacijo in gibljivost (2–3-krat na teden), ki se jih lahko izvaja samostojno ali v sklopu aerobne vadbe oziroma vaj za moč.

Skrbi za zdravo prehrano in gibanje je treba prišteti še vse druge sestavine zdravega življenjskega sloga (obvladovanje stresa, higieno spanja, skrb za ustno higieno, cepljenja …). Seštevek vseh aspektov zdravega življenjskega sloga gotovo pomembno nadgradi učinke farmakološega zdravljenja, o katerem običajno največ govorimo, ko srečamo bolnika z revmatsko boleznijo v ambulanti. Zato je za uspešno obvladovanje revmatskih bolezni nujen multidisciplinaren, a hkrati zelo individualen, vsakemu bolniku prilagojen pristop.

Zdravljenje revmatskih bolezni bo v prihodnjih letih moralo poleg individualnega farmakološkega zdravljenja vključevati individualen pristop k intenzivnejšemu uvajanju sprememb življenjskega sloga. Individualno prehransko svetovanje in »gibanje na recept« pa bosta zagotovo med najpomembnejšimi ukrepi pri nadaljnjem izboljšanju obravnave bolnikov z revmatsko boleznijo, ki jih bo treba ustrezno umestiti v naš zdravstveni sistem. Kdaj, če ne zdaj?

 

Sledite nam na socialnih omrežjih:
Facebook in Instagram