Pogovor – Dojenje vpliva izjemno blagodejno ne le na otroka, tudi na mater
Prim. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specialistka pediatrinja
Prav na dan, ko sta se Slovenj Gradec in Mislinja kot prvi občini v Sloveniji okitili z nazivom dojenju prijazno mesto, smo se o prednostih dojenja pogovarjali s prim. Andrejo Tekauc Golob, dr. med., specialistko pediatrinjo, mednarodno pooblaščeno svetovalko za laktacijo, predsednico Nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja, ki deluje pod okriljem Unicefa. Prav ona je tudi glavni motor pobude Dojenju prijazno mesto, s katero želijo povečati pogostnost dojenja pri vseh starostnih skupinah otrok.
Ste se že zgodaj odločili za poklic zdravnice?
Moja mama je medicinska sestra in že v otroštvu sem ji večkrat kaj pomagala, tako da mi medicina ni bila tuja. Potem pa sem imela pri 16 letih, v času gimnazije, hudo prometno nesrečo in sem bila dolgo v bolnišnici. Takrat sem si ogledovala, kako zadeve tam potekajo, in se mi je zdelo simpatično. Pozneje, ko sem se odločala za študij, sem si naredila sistematično razpredelnico vseh fakultet z vsemi predmeti in sem kljukala pluse in minuse. Na koncu sem se odločala med novinarstvom, ker mi je bila všeč Oriana Fallaci, in medicino. Slednja je na koncu pretehtala, saj me je mama opozorila, da kot novinarka zaradi nenehnih službenih potovanj verjetno ne bom mogla imeti družine.
Kaj pa vas je privedlo do specializacije iz pediatrije?
Po končani medicini smo takrat imeli dve leti obvezne prakse v splošni ambulanti. Takrat sem bila zelo zagnana in sem delala tudi malo kirurgijo, v resnici sem nameravala delati v splošni ambulanti. Ampak v tistem času ni bilo specializacije za splošno medicino, splošni zdravnik je postal vsak, ki je končal medicino, jaz pa sem se želela še dodatno izobraževati. Razmišljala sem, kaj bi, pa sta se pojavila dva razpisa: za neonatologijo in dermatologijo. Na dermatologijo se je že prijavil neki kolega in gledala sem čisto praktično, saj če sta se v tistem času prijavila ženska in moški, so vzeli moškega. Za neonatologijo pa se ni prijavil nihče. Danes je vse to seveda drugače in je žensk celo več.
Kako je stroka gledala na dojenje nekoč?
Slovenija ima posrečeno lego med romanskim in germanskim svetom, zato dojenje nikoli ni tako upadlo, kot se je to zgodilo na zahodu. V socialističnih državah je bilo dojenje bolj cenjeno, morda tudi zato, ker k nam niso množično prodrli proizvajalci umetnega mleka, predvsem pa je bil porodniški dopust precej dolg. Naklonjenost do otrok je bila v slovanskem svetu malo boljša kot v germanskem; dokazov o tem je veliko. Na zahodu pa je bilo trženje mlečnih nadomestkov neusmiljeno in recimo v zahodnoevropskih državah in ZDA se je v 70. in 80. letih dogajalo, da mame sploh niso dojile. Celo pediatri so govorili, da je umetno mleko boljše kot mamino. To se v zahodnih državah pozna še danes. Zaradi tega se je pri Svetovni zdravstveni organizaciji in pri Unicefu spodbudilo raziskovanje, ugotovili so namreč, da v zahodnem svetu otroci bolj zbolevajo, kot bi pričakovali glede na »čudovito« hrano. Raziskave so tekle po vsem svetu in so služile kot osnova, da je v 90. letih Svetovna zdravstvena organizacija priporočila, da se otroci dojijo. Začela se je tudi pobuda novorojenčkom prijaznih bolnišnic. Iskali so, kje se je zgodila napaka – in ta se je seveda zgodila. Ko sem denimo jaz rodila, so otroka takoj po porodu odnesli in je bil v sobi za novorojenčke (»štaciji« = postaji), kjer so otroci dobivali ogromne količine umetnega mleka. Čez dan so jih na tri ure prinesli k mami na dojenje, ponoči pa so bili na postaji. Ob tem tudi ni bilo kožnega stika in mama ni v popolnosti doživela materinstva. To je bilo nenaravno in tega danes pri nas ni več.
Kakšna pa so zadnja dognanja?
Otrok takrat ni bil podojen takoj po rojstvu, danes pa je dokazano, da podoj v prvi uri izjemno vpliva na razvoj možganov in je izjemnega pomena tako za otroka kot za mamo. In ne nazadnje tudi za očeta. Fino je, če je to posvečena ura, da jim damo mir, šele potem pa otroka tehtamo, merimo in oblačimo. Recimo v prvobitnih kulturah to obvladajo že od nekdaj.
To je bilo treba pri nas spremeniti in jaz sem spreminjala novorojencu prijazno bolnišnico v Mariboru, sem pa sodelovala tudi pri vseh drugih v Sloveniji. Potrebnega je bilo veliko truda, nekaj let traja, da spremeniš navade ljudi. Babice, sestre in tudi zdravniki so pač mislili, da je treba dati otroka stran od mame. Danes jih o čem takem ne bi več prepričali.
Vse to verjetno vpliva tudi na zdravje matere, ne samo novorojenca?
Absolutno! Če so v začetku delali raziskave predvsem o zdravju otroka, zadnjih 30 let potekajo tudi raziskave o vplivu na zdravje matere. Po eni strani gre za neposreden vpliv takoj po porodu: manjša je krvavitev maternice in hitreje se ustavi, v materi se izloča hormon sreče oksitocin, ki jo pomiri, manj čuti bolečino, v centralnem živčnem sistemu se razvije tudi center za materinstvo, zaradi česar mati otroka in vse, kar pride z njim, dosti lažje prenaša … Vse to je dokazano. So pa tudi dolgoročni vplivi: dalj časa ko se otrok doji, manj je osteoporoze v poznih letih, manj je kardiovaskularnih bolezni, nižja sta holesterol in krvni tlak, manj je diabetesa tipa 1 in 2 in še in še.
Kaj mati s svojim mlekom predaja otroku?
V razvoju se vključujejo številni elementi, temu pravimo epigenetika. Mi poznamo naš genom, ki je zelo preprosta stvar, zelo malo se razlikuje od genoma opic in samo v polovici je drugačen od genoma banan. Genom si lahko predstavljamo kot uglašen klavir. Kakšna melodija bo prišla iz njega, je odvisno od pianista, ki ga predstavlja epigenetika. Ko se otrok doji, mu namreč mati z mlekom predaja svoj genetski material; DNA, RNA, matične celice … S tem se otroku prej popravi škoda, ki je morda kdaj nastala. Zato je zelo pomembno mamino mleko; v obdobju prvih šestih mesecev so epigenetski vplivi zelo veliki in jih kreira mamino mleko za vsakega otroka posebej. Mama dela hrano samo za svojega otroka in če doji še tujega otroka, postaneta ta dva otroka prek mleka zaradi genetskih vplivov na neki način v sorodu. V maminem mleku je ogromno koristnih vrst bakterij, ki izvirajo iz njenega črevesja. S tem, ko jih prenese na otroka, ta postane odporen podobno kot mama. Mamino mleko omogoča optimalno rast in razvoj otroka, spodbuja razvoj njegovega imunskega sistema in ga ščiti pred okužbo. Tudi inteligenčni kvocient je pri dojenih otrocih višji, kar se opazi že pri treh mesecih.
Ali obstaja priporočljiva meja, do kdaj dojiti?
Svetovna zdravstvena in glavne pediatrične organizacije ter Unicef priporočajo dojenje do dveh let, in sicer zaradi razvoja imunskega sistema in otroka samega. Nekako do dveh let je namreč otrok navezan na mamo in se boji, da bo izginila, če gre skozi vrata, nato se začne navezovati na vrstnike. Zanimiv je podatek, da so se mnogi zelo pomembni ljudje v zgodovini dojili tri leta. Nekje med drugim in tretjim letom je čas za odstavljanje, za fantke po navadi malo pozneje kot za punčke, saj fantki potrebujejo malo več dojenja. Ponekod na svetu imajo pri treh letih celo odstavitveno slovesnost. Kot zanimivost vam povem, da so delali primerjavo z drugimi sesalci, glede na njihovo življenjsko dobo, do kdaj bi moral biti človek dojen. Ugotovili so, da bi morali biti v skladu s tem naši otroci dojeni nekje do začetka osnovne šole oziroma do takrat, ko imajo mlečne zobe. Ni mi všeč, če nekdo obsoja mamo, ki dolgo doji. Strinjam se, da je med temi mamami včasih tudi patološko navezovanje na otroka, ampak takšno navezovanje je mogoče tudi, če ne doji. Dolgo dojenje večinoma ni patološko.
Do kdaj pa mame v povprečju dojijo pri nas?
Glede tega imamo zelo pomanjkljive podatke, saj računalniški sistem ne zajema podatkov iz vse države. Zanesljive podatke imamo le za porodnišnice, in sicer ob odpustu doji več kot 90 odstotkov mater. Po delnih podatkih NIJZ matere v Sloveniji v povprečju dojijo 7 mesecev. Tistih, ki sploh niso dojeni, je v Sloveniji le 2–3 odstotke. A pogostnost dojenja se po odpustu iz porodnišnice hitro zmanjšuje. Tako je na primer dojenih le še 54,6 odstotka šestmesečnih in 22,3 odstotka dvanajstmesečnih otrok. S stopnjo dojenja nismo zadovoljni, zato smo tudi šli v projekt Dojenju prijazno mesto.
Kaj pa je pri nas razlog za razmeroma nizko stopnjo dojenja?
Kot mednarodno pooblaščena svetovalka za laktacijo vsakodnevno svetujem mamam in vidim, da je v prvem mesecu zelo veliko težav. Ena so ranjene bradavice, težave s pristavljanjem, občutek pomanjkanja mleka, nezadovoljen, jokav otrok, otrokovo slabo napredovanje na teži. Dogaja se tudi, da je običajno med 10. in 20. dnem mleka preveč; pogosto namreč otrok spije samo prvo mleko in si hitro napolni želodček ter neha, ko še ni sit in zato ne napreduje pri teži, zato mu dodajo umetno mleko. Otrok, ki spije samo prvo mleko, se pogosto zbuja, ga črviči … V vsakem primeru je potreben svetovalec za dojenje, ki bo ugotovil vzrok težave in jih tudi razrešil.
Omenili ste prvo mleko …
Vsak podoj si lahko predstavljate kot naše klasično kosilo: juha, meso in krompir ter pecivo. Mleko namreč med vsakim dojenjem postaja vedno bolj mastno in otroček ni zadovoljen, dokler ne pride do peciva. Če to pecivo na koncu poje, z njim prejme nekakšno uspavalo, pomirjevalo. Če pa otrok poje dve juhi in dvojno meso ali samo juho in malo krompirja, s tem ne bo zadovoljen. Malček namreč pogosto nima moči, da bi pojedel celo kosilo naenkrat, zato jé s presledki, kar lahko mamo zbega. Ko ga odstavi, kmalu postane lačen in bi spet jedel. In namesto da bi mu dala kosilo naprej, kjer je končal, ga da na drugo dojko, kjer se spet začne z juho … Mleko namreč nastaja sproti in je vedno sproti prilagojeno potrebam otroka, njegovi starosti in razvojni stopnji. Pri umetnem mleku tega seveda ni.
Kaj pa priporočate, če mama iz katerega koli razloga ne more dojiti?
V tem primeru smo seveda hvaležni za prilagojeno umetno mleko, ki ni idealno, je pa vseeno dobro prilagojeno. Kljub temu vsebuje le kakšnih 30 koristnih snovi, mamino mleko pa 300. Ob tem je priporočljivo, da mama kljub hranjenju po steklenički nudi otroku kožni stik; čim več ujčkanja in cartanja, samo dotik z mamo ga namreč pomirja. Ob tem naj mu tudi poje in govori, pri dojenju se namreč razvijajo vsi čuti: vid, okus, sluh in dotik, ki modulira razvoj možganske skorje. Če ni kakšne medicinske kontraindikacije, naj otroka celo pristavi k dojki, tudi če ni mleka; usta so namreč posebno pomembna za razvoj možganov.
Ali se pri otrocih, hranjenih samo z umetnim mlekom, kažejo posledice?
Dokazano je, da so precej večkrat bolni akutno in kronično, tudi na dolgi rok. Več je diabetesa tipa 1 in 2, več vnetja srednjega ušesa in respiratornih obolenj, drisk, pozneje v življenju tudi nekaterih rakavih obolenj. To je bil pravzaprav motiv, ki je spodbudil Svetovno zdravstveno organizacijo za ukrepanje in delovanje na tem področju. Za vse posledice pa niti ne vemo.
Na kak način bi lahko spodbujali dojenje?
Lahko delamo promocijo na nacionalni ravni, ampak s tem ne naredimo prav veliko. Spodbujamo lahko porodnice v porodnišnici, češ, saj bo šlo. Ampak to so zelo spolzka tla, saj lahko ljudi z nagovarjanje pravzaprav spraviš v opozicijo in je učinek nasproten. Najpomembnejša oblika pospeševanja dojenja je pomoč, ki pa je ne moreš nuditi, če je nekdo noče. Ženska si mora to najprej želeti. Ko to vprašam v ambulanti, si velika večina želi, in v tem primeru lahko pomagam. Torej treba je zagotoviti pomoč.
Je temu namenjen projekt Dojenju prijazno mesto?
Projekt Dojenju prijazno mesto je usmerjen ravno v to, da v mestih organizirajo podporne skupine za pomoč pri dojenju, s strokovno usposobljenimi, o dojenju izobraženimi certificiranimi svetovalkami za dojenje. Mame pa morajo biti informirane, kam naj se obrnejo za pomoč. Večinoma niti ne potrebujejo več spodbude, niti promocije, saj bi rade dojile, ker vedo, da je to koristno za otroka, vendar naletijo na težavo. Poleg tega je cilj projekta zagotavljanje prostorov oziroma dojenju prijaznih okolij na javnih mestih in v javnih ustanovah, kjer lahko mama v miru podoji otroka.
Čeprav ste se že upokojili, ste še vedno izjemno aktivni. Si vzamete kaj časa za svoje konjičke?
Odkar sem upokojena, to je dve leti, imam zelo malo časa, ampak si ga kljub vsemu vzamem. Sicer zelo rada potujem, veliko sem potovala službeno, z možem in otroki (imam tri otroke in štiri vnukinje), ampak v pokoju mi je uspelo iti le na dva kratka dopusta. Sicer je moja strast ples, z možem še vedno redno pleševa v plesni šoli in tudi drugod. Zelo rada smučam in tudi sicer skrbim za kondicijo. Kuham rada in to počnem že vse življenje. Skrbim tudi za ostarele starše. Ob tem pa še občasno delam v neonatalni ambulanti porodnišnice, kličejo me za predavanja na fakultetah, tudi v tujini. Izredno veliko dela imam pri Unicefu, zlasti s projektom Dojenju prijazno mesto.
Zoran Triglav
