Pogovor – »Če se nečesa bojim, se ne umikam, ampak grem v napad«

Doc. dr. Dejan Georgijev, dr. med., specialist nevrologije

V ponedeljek, 11. aprila, smo zaznamovali svetovni dan parkinsonove bolezni, ene najpogostejših kroničnih nevrodegenerativnih bolezni. O bolezni, načinih zdravljenja in še marsičem smo se pogovarjali z doc. dr. Dejanom Georgijevom, enim najuglednejših slovenskih in svetovnih nevrologov, vodjem Službe za nevrorehabilitacijo s Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike ljubljanskega UKC.

Kaj vas je napeljalo, da ste se odločili za študij medicine?
Ko sem hodil v gimnazijo, sem občudoval fiziko, matematiko in biologijo. Ko sem se odločal za študij, je bilo na mizi več izbir – fizika, elektrotehnika ali računalništvo, biologija kot taka niti ne toliko, bolj me je zanimala uporabna biologija oziroma biologija človeškega telesa. Tako sem se odločil za medicino. Sem pa staršem dejal, da bom po koncu študija medicine morda študiral še fiziko, če si premislim. Ampak danes mi ni žal, da sem vendar nadaljeval z medicino, ki je krasna, zelo široka stroka, v kateri si lahko pridobiš veliko znanja.

In specializacija iz nevrologije se vam je ponudila po naključju?
Do konca študija nisem bil odločen, vedel sem le, da nočem biti kirurg. Ampak po končanem študiju sem začel sodelovati v skupini, ki se je ukvarjala z nevroznanostjo, natančneje z elektroencefalografijo (EEG), in me je to potegnilo. Nevrologija me je sicer vedno zanimala, sem se je pa malo bal, ker je izredno kompleksna, kar sem spoznal, ko sem študiral za izpit. Ampak moj princip je bil vedno, da če se nečesa bojim, se temu ne umikam, ampak grem raje v napad. Najbrž sem se za nevrologijo odločil ravno zaradi tega strahospoštovanja. Medicina je namreč povsod po svetu zasnovana tako, da študenta zelo dobro izuri v interni medicini, za splošnega zdravnika, za kirurga, malo manj pa za predmete, kot so nevrologija, oftalmologija, otorinolaringologija … In sem imel občutek, da bi mi bilo denimo na interni medicini malo dolgčas. Za ožje področje parkinsonove bolezni pa je bilo odločilno, da sem po študiju kot mladi raziskovalec delal v skupini pri prof. Pirtošku, ki se ukvarja s parkinsonovo boleznijo in motnjami gibanja, ki je s stališča raziskovalca krasno področje.

Med nevrološkimi boleznimi sta najbolj izpostavljeni parkinsonova in alzheimerjeva …
Ker sta to najpogostejši kronični nevrodegenerativni bolezni; na prvem mestu alzheimerjeva, nato parkinsonova, pojavnost obeh se v zadnjem času povečuje. Seveda pa zdravimo še vse druge.

Katera od obeh omenjenih bolezni je hujša?
To je zelo dobro vprašanje, ampak je nanj težko odgovoriti, saj gre za popolnoma različni bolezni. Ko postavimo bolniku diagnozo parkinsonove bolezni, najpogosteje sledi vprašanje, ali bo postal dementen. Ampak ni tako. Res je pojavnost demence pri parkinsonovi bolezni večja, vendar demenca ni njen sinonim. Po svoje ni niti sinonim za alzheimerjevo bolezen, čeprav je alzheimerjeva demenca najpogostejša oblika demence. Potek je kroničen in progresiven pri obeh, ampak pri parkinsonovi bolezni je prizadeta predvsem motorika, pri alzheimerjevi bolezni pa so prizadete le kognitivne sposobnosti, motorične pa šele sekundarno.

Ali obstajajo bolniki z obema boleznima hkrati?
Obstajajo. Poznamo tudi parkinsonovo bolezen z demenco, ki pa je patološko povsem drugačna od alzheimerjeve bolezni. Se zgodi, da se pri bolniku pojavita alzheimerjeva in parkinsonova bolezen v kombinaciji. Ampak poudarjam, ena stvar sta pozabljivost in demenca kot sindrom, povzročitelji pa so lahko različni; lahko je alzheimerjeva demenca, lahko je parkinsonova bolezen z demenco, lahko je demenca frontotemporalnega tipa, vaskularna demenca, tumor, vnetje možganov …

Kateri so prvi znaki, ki kažejo, da bi lahko šlo za parkinsonovo bolezen?
Čisto prvi zaznavni znaki so nemotoričnega značaja in na njihovi podlagi ne moremo postaviti diagnoze. Pogosteje pridejo pacienti z izraženimi motoričnimi znaki, kot so tresenje, rigidnost, bradihipokinezija (upočasnjeno izvajanje gibov). Kar se tiče nemotoričnih znakov, pacienti potožijo tudi, da so že vrsto let zaprti, ne vohajo, so depresivni, anksiozni, postajajo bolj počasni … Značilne so tudi motnje spanja s kričanjem v snu.

Ampak za diagnozo parkinsonove bolezni morata biti prisotna dva od štirih simptomov: bradihipokinezija in tremor (tresavica), bradihipokinezija in rigidnost, bradihipokinezija in moteni posturalni refleksi (hoja in ravnotežje). Poglavitna je torej bradihipokinezija – upočasnjenost, ki je glavni simptom parkinsonove bolezni.

Je zgodnje odkrivanje ključno za dober uspeh zdravljenja?
Zgodnje odkrivanje je pomembno, vendar v tem trenutku še nimamo nevroprotektivnega zdravila. Izdelani so sicer raziskovalni kriteriji za diagnosticiranje parkinsonove bolezni v premotorični fazi, ki pa jih v klinični praksi ne uporabljamo, ker to preprosto ni smiselno. Da bi nekomu dejali, da bo denimo čez pet let zbolel za parkinsonovo boleznijo … Ne bi bilo dobro, da pet let živi v pričakovanju parkinsonove bolezni, saj mu v tem času ne moremo pomagati. Če bi obstajalo zdravilo, s katerim bi lahko ustavili napredovanje bolezni ali celo obrnili patološke procese v možganih, pa bi bila to druga stvar. Tako je za zdaj poudarek na izboljšanju diagnostike parkinsonove bolezni, hkrati pa na razvoju nevroprotektivnih zdravil. In tako bo verjetno še kar nekaj časa.

Eden najbolj značilnih znakov parkinsonove bolezni je tresavica oziroma tremor. Ali vsaka tresavica nakazuje na parkinsonovo bolezen?
Ne, nikakor. In se tresavica tudi ne izrazi pri vseh bolnikih s parkinsonovo boleznijo – poznamo obliko s tremorjem in brez njega. Ob tresavici je bolnika smiselno napotiti k nevrologu, mi pa ugotovimo, za katero obliko tresavice gre.

V katerem starostnem obdobju se bolezen najpogosteje pojavi?
Po vseh študijah je povprečna starost od 58 do 62 let, tudi v našem centru. Obstajajo oblike parkinsonove bolezni, ki se pojavijo prej, so pa tudi nekatere širše oblike parkinsonizma kot sindroma, ki se lahko pojavijo že v otroštvu.

Ima spol pri tem kakšno vlogo?
Zelo dobro vprašanje. Tudi pri nas smo naredili nekaj študij na to temo in ugotovili, da je bolezen pogostejša pri moških, in to za količnik 1,4. Ampak tudi sicer je trend, da so nevrodegenerativne bolezni nekoliko pogostejše pri moških. Razlike med spoloma se sicer kažejo tudi v prezentaciji bolezni.

Kaj pa dednost?
Vpliv dednega materiala in vpliv okolja je pomemben pri vseh boleznih. Obstajajo monogenske oblike parkinsonove bolezni, ampak so zelo redke. So tudi genski dejavniki, ki močno povečajo verjetnost za razvoj parkinsonove bolezni, pa niso neposredno povezani s procesom nastanka bolezni. Ampak pri pacientih s parkinsonovo boleznijo je večja verjetnost, da imajo pozitivno družinsko anamnezo; torej če sta zbolela dedek in oče, je večja verjetnost, da bodo zboleli tudi potomci.

Koliko bolnikov je pri nas s to boleznijo?
Natančne številke ne poznamo, ker je to težko ugotoviti, ampak številka se giblje med 9000 in 10.000. To lahko ocenimo med drugim po številu predpisanih receptov za zdravila. To je razmeroma veliko. Obstajajo pa tudi pacienti z neprepoznano parkinsonovo boleznijo, celo v pozni fazi, kar se danes ne bi več smelo dogajati, pa vendar se.

Kakšne so metode zdravljenja; je bolezen mogoče zazdraviti?
Pozdraviti ali zazdraviti je še ni mogoče – dobro bi bilo imeti kakovostno nevroprotektivno zdravilo, ki ga še vedno čakamo. Ampak obstoječa zdravila za simptomatsko zdravljenje so zelo učinkovita, zlasti v pravih kombinacijah. Temeljijo predvsem na dodajanju dopamina, torej tistega bistvenega nevrotransmiterja, ki ga bolnikom s parkinsonovo boleznijo primanjkuje, ali na delovanju neposredno na dopaminske receptorje. Uporabljamo pa še druga zdravila, ki ne delujejo neposredno na dopaminergični sistem, a bolnikom pomagajo. Največkrat so to različni antidepresivi, uspavala …

So pri nas na voljo vsa najnovejša zdravila in tehnike zdravljenja?
Imamo vse, kar je na voljo v razvitem svetu. Denimo od leta 2014 zelo uspešno izvajamo globoko možgansko stimulacijo, opravili smo okoli 150 takšnih operacij, približno 90 pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo, poleg tega so na voljo črpalke, ki zdravila kontinuirano vnašajo v bolnikova prebavila ali podkožje … Ob tem poznamo še nekaj novosti pri zdravljenju, tudi eksperimentalnih.

Ali je s parkinsonovo boleznijo ob ustreznem zdravljenju mogoče živeti razmeroma normalno?
Je. Končni cilj zdravljenja je izboljšati kakovost življenja. In pri zdravljenju z vsemi omenjenimi metodami se kakovost življenja pri vseh bolnikih precej izboljša. Še posebej na začetku ob ustreznem zdravljenju laik niti ne opazi, da ima nekdo parkinsonovo bolezen.

Zelo pomembno pa je, kako pacienti dojemajo to bolezen. Odvisno je od tega, kako kdo reagira na slabe novice. Nihče noče slišati, da je bolan, ampak nekateri uberejo pozitiven pristop in se aktivno borijo, drugi pa bolezen sprejmejo zelo slabo. Študije so pokazale, da pri slednjih ni slabša samo kakovost življenja, ampak je slabši tudi izid bolezni, torej motorično stanje. To je zgodba o optimistih in pesimistih.

Govori se, da postanejo po odmerkih dopamina nekateri bolniki zelo ustvarjalni.
Ja, dopaminergični sistem je pač povezan s sistemom nagrajevanja in kazni in je vpleten v več zank: motorično, kognitivno, emocionalno … Nekateri, ki imajo že sicer potencial, res postanejo še bolj ustvarjalni in lahko delajo čudovite stvari. Izjemni so pri finih delih … Ampak zna biti to včasih tudi moteče; pri bolnikih z visokimi odmerki zdravila opažamo, da preveč časa porabijo za aktivnosti, ki jih opravljajo z zadovoljstvom. Če denimo radi slikajo, včasih na ta račun začnejo zanemarjati druge stvari.

Bolniki s parkinsonovo boleznijo se že 32 let povezujejo v društvu Trepetlika. Kaj to pomeni zanje?
Tudi sam že 15 let aktivno sodelujem v društvu, zelo smo hvaležni in veseli, da ga imamo, saj z njim na neki način kompenziramo stvari, ki jih ne moremo narediti znotraj bolnišnice. Tam poteka veliko različnih aktivnosti, veliko projektov, ravno pred kratkim se je končal projekt, s katerim smo ozaveščali bolnike in njihove svojce ter jim razložili, kaj je parkinsonova bolezen z demenco … Veliko je aktivnosti, v katere se lahko pacienti vključijo, veliko izvedo, zanje je to pomembno tudi v socialnem smislu; pogovarjajo se, delijo izkušnje z različnimi načini zdravljenja, na ta način tudi izbirajo, kateri način zdravljenja jim najbolj ustreza … Ravno ta ponedeljek, 11. aprila, je potekal tabor pacientov s parkinsonovo boleznijo.

Ali je parkinsonovo bolezen mogoče preprečiti oziroma zmanjšati tveganje? Kakšna so priporočila?
Študija iz Grčije, objavljena pred nekaj leti, obravnava razlike med sredozemskim in celinskim delom pokrajine, kjer uživajo sredozemski oziroma celinski tip hrane. Pokazalo se je, da je pojavnost parkinsonove bolezni manjša pri ljudeh, ki uživajo pretežno sredozemsko prehrano, in večja pri onih s celinsko prehrano, ki vključuje več mesa. Tudi napredovanje bolezni je počasnejše pri ljudeh s sredozemskim tipom prehrane. Torej ta verjetno vpliva, ampak to še ne pomeni, da si kdaj ne smemo privoščiti denimo dunajskega zrezka in krompirja … Kot pri vseh boleznih torej velja tudi pri preventivi za parkinsonovo bolezen priporočilo za čim bolj zdrav življenjski slog. Toliko fizične aktivnosti, kot nam ustreza, ne pa preveč. Torej uravnotežen življenjski slog. To seveda ni garancija, da ne bomo zboleli, ampak verjetno bomo dalj časa ostali zdravi.

Naj dodam še eno zanimivost: pred leti je študija pokazala, da tisti, ki pogosto pijejo kavo, redkeje zbolijo za parkinsonovo boleznijo, podobno velja celo za tiste, ki kadijo. Kar seveda še zdaleč ne pomeni, da bi se splačalo začeti kaditi. Tako pri kavi kot pri tobaku gre pač za odvisnost, ki je povezana z dopaminergičnim sistemom. Kljub temu pa raziskujejo tarčne učinkovine v kavi in cigaretnem dimu, ki bi lahko delovale nevroprotektivno.

Pa vam ob naporni službi uspe živeti zdravo, se držite lastnih priporočil?
Poskušam. Recimo ne pretiravam pri prehrani; rad imam sadje in zelenjavo, doma jemo ribe … Ampak zmanjka mi časa za fizične aktivnosti in šport. Ko pridem domov zelo utrujen, je ponavadi čas za družinske obveznosti in kmalu je konec dneva.

Kaj pa najraje počnete v prostem času, kolikor vam ga ostane? Imate kakšen konjiček?
Veliko časa mi po službi vzamejo raziskovanje, ukvarjanje z diplomskimi in doktorskimi nalogami, različnimi članki, analiza podatkov … To so stvari, ki mi ostanejo za doma in ki jih opravljam, ko gre moj sin spat. Včasih tudi ob koncu tedna – na neki način je to tudi moj hobi. Te stvari, ki so nujne, da sledimo trendom, bi sicer morali početi v službi, ampak zanje enostavno zmanjka časa.

Morda radi kuhate?
Kuham rad, najraje musako – z melancani in tudi s krompirjem, včasih skombiniram oboje. Dobro mi uspejo tudi rižote, testenine, mesne kroglice …

Kaj pa potovanja? Kam se najraje odpravite?
Letos gremo na dopust v Grčijo, sicer pa rad potujem po Evropi. Rad grem tudi v Makedonijo, po rodu sem namreč od tam, kar pojasni mojo ljubezen do musake. Všeč mi je Beograd, sicer pa rad obiskujem prijatelje, denimo na Švedskem ali v Londonu, kjer sem se izobraževal po doktoratu, na Nizozemskem. Seveda so mi všeč še drugi deli sveta, a zanje si je treba vzeti več časa, ki pa mi ga rado primanjkuje.

 

Zoran Triglav

Sledite nam na socialnih omrežjih:
Facebook in Instagram