Nostradamus
Revija z zdravstveno vsebino se nekako ne more opravičljivo izogniti aktualni tematiki. V mislih imam seveda virus SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen COVID-19.
Prispevek nastaja v trenutku, ko je minister za zdravje – pričakovano – razglasil epidemijo v RS. Prezgodaj? Prepozno? Ravno prav? Na spletni strani, ki zbira podatke z vsega sveta, je v trenutku pisanja zabeleženih 133.009 primerov bolezni in 4946 smrtnih žrtev. Tisti, ki trdijo, da so številke v primerjavi s sezonsko gripo nizke, imajo absolutno gledano sicer v tem smislu prav; velika težava je, da gre za trenutno stanje, ki se slabša. Poleg tega je umrljivost bistveno višja kot pri gripi, prav tako nalezljivost bolezni – po dostopnih podatkih je namreč trditev, da gre za enostavno kapljično okužbo, hudo vprašljiva. Kitajska je sicer objavila, da je pri njih najhuje mimo; veseli bomo, če je to res. Po drugi strani žal nobena Zahodna demokracija ne more sprejeti tako drakonskih ukrepov za zajezitev bolezni, kot je to storila Kitajska. Spodbudne novice prihajajo tudi s severa Italije, kjer v območjih s strogo prepovedjo gibanja zadnje dni ne beležijo novih primerov, kar pomeni, da strogi ukrepi delujejo.
Podatki o bolezni, ki so javno dostopni, se med državami nekoliko razlikujejo, a v splošnem so številke nekako take: pri 80 % okuženih bolezen poteka v blagi obliki, v smislu okužbe dihal, vendar brez resnejše prizadetosti. Pri 15 % okuženih povzroči resnejšo obliko bolezni v smislu virusne (intersticijske) pljučnice, pri 5 % pa je ta oblika zelo huda in se kaže kot SARS (angl. Severe Acute Respiratory Syndrome oziroma akutni sindrom oteženega dihanja – težka, nenadna dihalna stiska). Slednji potrebujejo intenzivno zdravljenje, a kljub temu – glede na objavljene številke – umre več kot polovica tistih, pri katerih se bolezen razvije v najhujši obliki, torej kot SARS. Najbolj ogroženi so starejši in tisti, ki imajo oslabljen imunski sistem (bolniki s sladkorno boleznijo, po operacijah, kemoterapijah …) Po drugi strani ni jasno, koliko okuženih je lahko povsem brez bolezenskih znakov; jasno je le, da so prav ti najbolj »uspešni« sejalci okužbe.
Zakaj je naslov kolumne ime razvpitega francoskega astrologa iz 16. stoletja? Od strokovne javnosti ljudje upravičeno pričakujejo odgovore in napovedi. V pogovorih o tej temi sem brez izjeme dobil tudi vprašanje, kaj menim, kako se bo zadeva razpletla. Edini pošten odgovor je seveda, da tega ne ve nihče; kakršna koli napoved je zgolj prerokba, ki se bo uresničila obratnosorazmerno z njeno natančnostjo (bolj ko bo nejasna, več ljudi bo v njej lahko razbralo resnico). Ob tem naj opozorim, da se mora strokovna javnost v takih primerih motiti na strani manjše škode. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je bistveno bolje, da se pripravimo bolj, kot bi bilo v nekem trenutku treba, in si morda potem, ko vidimo, da vendarle ni bilo tako hudo, oddahnemo, kot da okoliščine podcenjujemo. Razmeroma dobra napoved je, če si ogledamo potek bolezni v tistih državah, ki so se s situacijo spopadle pred nami.
Trenutne razmere v Evropi kažejo, da večina ljudi razmere – še vedno – močno podcenjuje. Besede nemške kanclerke, da se lahko zgodi, da bo okuženih 70 % populacije, so bile ob preštevilnih informacijah nekako preslišane. Žal je to povsem realna, čeravno skrajno črna možnost. Vendar je skladno z zgoraj zapisanim dolžnost pristojnih in stroke, da se na to možnost pripravijo in po najboljših močeh na to pripravijo tudi javnost. Če se bo kasneje izkazalo, da smo pretiravali in se bomo ob pogledu nazaj hudomušno nasmejali, bo to skrajno razveseljujoče. Resneje ko se bomo zadeve lotili, z manj težavami jo bomo prebrodili.
Rok Lokar, dr. med. spec. druž. med.
