Metoda ECMO lahko rešuje življenja
Srce in pljuča sta organa, ki nam omogočata, da počnemo vse, kar v življenju počnemo, saj našemu telesu zagotavljata kisik, ki je gorivo, nujno za življenje. Ko hodimo, tečemo, spimo, se veselimo ali jezimo, se ne zavedamo, da vse to poganjata dva med sabo povezana organa – na eni strani pljuča, kjer v naše telo vstopa kisik in izstopa ogljikov dioksid, in na drugi strani srce, ki s kisikom bogato kri poganja po telesu in vodi s kisikom revno kri nazaj v pljuča, da se ponovno nasiči s kisikom. Vse to poteka brez našega vedenja in dokler smo zdravi, nas srce in pljuča le redko opomnita nase in nas prisilita, da se denimo pri vzponu, ki smo ga podcenili, ustavimo, saj nam v prsih močno razbija in hkrati lovimo sapo.
Bolezen srca ali pljuč lahko v življenje zareže nenadoma in ga obrne na glavo ali pa nastaja potihoma in postopoma in s časom vedno bolj opozarja nase. Vsak med nami pozna koga, ki je doživel srčni infarkt ali na primer kdaj zbolel za hudo pljučnico ali preboleval težko obliko gripe.
Številne bolezni in dogodki lahko nenadoma močno oslabijo delovanje našega srca ali pljuč.
Občasno, če srce in pljuča preneseta začetno fazo bolezni, ta lahko pusti tudi posledice, zaradi katerih organa kasneje ne delujeta več zadostno in razvijejo se kronične težave v smislu majhne zmogljivosti, težkega dihanja, zastajanja tekočine. Življenje teh bolnikov ni nikoli več enako, močno so omejeni pri svoji aktivnosti in neredko priklenjeni na posteljo ter občutljivi za minimalna obolenja, ki bi jih oseba z zdravim srcem in pljuči prebolela brez težav. Hkrati z njihovim se močno spremeni tudi življenje njihovih bližnjih.
Zdravljenje najhujših oblik bolezni srca ali pljuč poteka v intenzivni enoti. Tukaj ves čas natančno spremljamo delovanje prizadetega organa in hkrati bolniku pogosto pomagamo tudi s pomočjo aparatur, ki prehodno olajšajo delo prizadetemu organu ali kar v celoti nadomestijo njegovo delo. Vendar tudi takšne oblike zdravljenja niso zadostne za vse bolnike. Včasih se stanje bolnikov z izjemno hudo obliko prizadetosti srca ali pljuč kljub vsem tako imenovanim standardnim ukrepom zdravljenja ne izboljšuje.
V zadnjih letih lahko tem bolnikom pomagamo z metodo ECMO ali z zunajtelesno membransko oksigenacijo. Gre za način zdravljenja, kjer bolnika prehodno priklopimo na zunajtelesni krvni obtok. To pomeni, da bolnikovo kri prek plastično-kovinskih cevi, ki jih vstavimo v velike žile v dimljah ali na vratu, speljemo iz bolnikovega telesa prek črpalke, ki poganja kri namesto bolnikovega srca, in oksigenatorja ali »umetnih pljuč«, kjer poteka izmenjava kisika in ogljikovega dioksida. To kri nato vračamo nazaj v bolnika. Na ta način torej s tokom krvi zunaj telesa naredimo obvod ter nadomestimo delovanje srca in pljuč in »kupimo čas« za postopno okrevanje organa. Tovrstno zdravljenje je seveda le začasno in primerno le za bolnike, pri katerih pričakujemo okrevanje organa ali pa je bolnik kandidat za morebitno presaditev organa. Najpogosteje s to metodo zdravimo bolnike s hudimi pljučnicami, hudo obliko gripe, obsežnimi srčnimi infarkti ali po operacijah na srcu.
Takšna oblika zdravljenja je izjemno zahtevna tako za bolnika kot za njegove bližnje in tudi za zdravstveno osebje v intenzivnih enotah. Zdravljenje z ECMO nikakor ne zagotavlja srečnega izida težke bolezni, vendar bolniku, pri katerem smo izčrpali že vse možnosti, daje vsaj še eno možnost, da se morda vseeno vrne v svoje življenje in k svojim bližnjim.
Alenka Goličnik, dr. med., KO za intenzivno interno medicino, Univerzitetni klinični center Ljubljana
