Kronična vnetna črevesna bolezen
Kronična vnetna črevesna bolezen je skupina bolezni, za katero je značilno kronično vnetje črevesa oziroma celotne prebavne cevi. V skupino prištevamo ulcerozni kolitis, crohnovo bolezen in redkejši indeterminirani sindrom.
Zbolijo predvsem mladi med 15. in 30. letom, ulcerozni kolitis ima lahko še en pojavni vrh po 50. letu. Najpogostejši simptomi in znaki so dolgotrajne driske, blato, pomešano s krvjo, bolečine v trebuhu, neješčnost in hujšanje ter povišana telesna temperatura.
Zakaj nastane
Vzrok za nastanek kronične vnetne črevesne bolezni ni natančno poznan. Vlogo pri razvoju bolezni imajo tako okoljski kot genetski dejavniki. Najbolj uveljavljena je domneva, da telo pri posameznikih z določenim genetskim nagnjenjem premočno oziroma neustrezno odreagira na bakterije, ki so v črevesju normalno prisotne. Tako pride do vnetnega dogajanja, ki okvari črevesno steno, odpove tudi regulacija imunskega odgovora.
Chronova bolezen se pogosteje pojavlja v nekaterih družinah oz. pri ožjih sorodnikih bolnikov. Dolgotrajen negativni stres slabo vpliva na imunski sistem in lahko igra pomembno vlogo pri nastanku kronične vnetne črevesne bolezni.
Simptomi in znaki
Značilni simptomi in znaki so ponavljajoča se trebušna bolečina in krči, dalj časa trajajoča driska, ki je lahko tudi krvava in s primesjo sluzi, nujni in boleči pozivi za odvajanje blata, boleče odvajanje blata, nočno odvajanje, splošna utrujenost in slabo počutje, hujšanje, anemija, podhranjenost in nepopolna absorpcija hranil.
Zunajčrevesni znaki bolezni so lahko tudi prvi znaki začetka bolezni. Na skeletno-mišičnem sistemu lahko ugotovimo osteoporozo ali revmatološke bolezni, kot so ankilozirajoči spondilitis, sakroiliitis, periferni artritis, pogosto so prisotne težave s kožo v smislu eritema nodosum (rdeče in boleče izbokline, predvsem na golenih) in pioderma gangrenozum (globoke rane z razpadom tkiva v glavnem na golenih), lahko se pojavijo otekline ustnic ali razjede v ustnih kotih, nekateri imajo težave z očmi, kot so uveitis in sklero-konjunktivitis, pri otrocih lahko pride do zaostanka v rasti, pogosteje se pojavljajo tudi obolenja jeter (npr. primarni sklerozantni holangitis) ter motnje strjevanja krvi.
Ulcerozni kolitis in crohnova bolezen običajno potekata v zagonih, kjer se lahko teža bolezni spreminja. Med zagoni bolezni so lahko prisotna tudi daljša obdobja, ko je bolnik v tako imenovani remisiji in nima znakov bolezni.
Ulcerozni kolitis
Pri ulceroznem kolitisu se vnetje vedno začne v debelem črevesu, običajno v danki, in se pozneje širi navzgor po debelem črevesu ter ga lahko prizadene v celoti – govorimo o pankolitisu. Prizadetost danke je, ne glede na stopnjo prizadetosti preostalega črevesa, vedno prisotna. Vnetje prizadene sluznico in podsluznico, tvorijo se lahko ognojki in razjede. Kadar gre za težje oblike bolezni, se lahko tvorijo izrastki psevdopolipi, v najhujših primerih ulceroznega kolitisa se lahko vnetje razširi tudi na globlje plasti črevesa in zajame celo podsluznico ter mišično plast.
Crohnova bolezen
Za razliko od ulceroznega kolitisa lahko pri crohnovi bolezni pride do prizadetosti katerega koli dela prebavnega trakta. Najpogosteje sta prizadeta končni del tankega črevesa in debelo črevo, v ustih, požiralniku in želodcu pa so spremembe veliko redkejše. Prizadete so vse plasti prebavne cevi, pri čemer so lahko globlje plasti prizadete tudi, kadar ni videti sprememb na sami sluznici. Za crohnovo bolezen je značilno menjavanje vnetih in zdravih segmentov črevesne stene – spremembe na preskok.
Kako do diagnoze
Poleg pogovora, telesnega pregleda in laboratorijskih testov je osnovna preiskava za potrditev kronične vnetne črevesne bolezni kolonoskopija. Omogoča natančen pregled sluznice debelega črevesa in zadnjega dela tankega črevesa ter tudi odvzem tkiva za histološko preiskavo. Dokončno diagnozo kronične vnetne črevesne bolezni lahko s pomočjo mikroskopa postavi zdravnik patolog na podlagi odvzetih vzorcev debelega ali tankega črevesa. Pri bolnikih s crohnovo boleznijo je treba opraviti tudi endoskopsko preiskavo zgornjih prebavil (gastroskopija) in slikovne preiskave (RTG ali magnetna resonanca) tankega črevesa.
Kako se bolezen zdravi
Kronično vnetno črevesno bolezen zdravimo s protivnetnimi zdravili (sulfasalazin, olsalazin, mesalazin), s kortikosteroidi, ob zagonih lahko tudi z antibiotikoma ciprofloksacinom in metronidazolom. Težje oblike zahtevajo zdravljenje v bolnišnici, kjer poteka nadomeščanje tekočin, včasih tudi hrane. Za vzdrževalno zdravljenje uporabljamo imunosupresive – zdravila, ki zavirajo imunski odgovor telesa.
Na tržišču so v zadnjih letih tudi tarčna ali biološka zdravila, ki edina omogočijo zacelitev črevesne sluznice. Niso pa povsem brez stranskih učinkov, zato specialist gastroenterolog skrbno izbere primerne bolnike in jih tudi ustrezno pripravi pred uvedbo terapije. Včasih je ob zapletih (absces, zapora črevesja, fistula) bolezni potreben tudi operativni poseg.
Driske lahko lajšamo z loperamidom – pod nadzorom zdravnika, ki spremlja zdravljenje. Bolnika mora redno spremljati gastroenterolog, ki odreja pogostost kontrolnih endoskopskih preiskav z namenom zgodnjega odkrivanja malignomov prebavil, ki so v povezavi s temi boleznimi pogostejši.
Kakšni so lahko zapleti
Brez ustreznega zdravljenja lahko pride do resnih zapletov bolezni. Pri ulceroznem kolitisu se pojavijo obilne krvavitve, prekomerna razširitev črevesa in predrtje. Pri crohnovi bolezni prav tako lahko pride do predrtja črevesne stene, nastanka fistul (povezav prizadetega dela črevesa z drugimi vijugami črevesa, kožo, nožnico) ali ognojkov. Zaradi napredujočega vnetja in brazgotinjenja nastane zožitev prebavne cevi in včasih celo popolna zapora črevesa.
Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
