Klepet – V veliki meri mora pacient odločati o nadaljnjem zdravljenju, saj vendar gre za poseg na njegovem telesu
Matic Ciglič, dr. med., specialist travmatolog
Hvala, da ste si vzeli čas za naš pogovor. Zanima nas več o vaši specializaciji in delu, vaših razmišljanjih. Najprej pa, kaj natančno počnete in kje?
Sem specialist travmatologije. Od leta 2019, delam na Kirurški kliniki v UKC Ljubljana, na Oddelku za travmatologijo, subspecialistično se ukvarjam s poškodbami kolena, gležnja in stopala. Posebno afiniteto imamo do športne travmatologije in minimalno invazivnih artroskopskih posegov.
Kaj je vplivalo na vašo odločitev za študij medicine?
Več kot 25 let sem bi aktiven košarkar, kjer sem se srečeval s športnimi poškodbami, preobremenitvenimi težavami in nemalokrat sem se tudi sam spopadal s kakšno poškodbo. Potreboval sem kakšen pregled pri tovrstnih specialistih in sem tako razvil željo po pomoči ob tovrstnih težavah. In ker je za to, da postaneš kirurg potrebno najprej pridobiti osnovno izobrazbo preko študija medicine, resne alternative nikoli niti ni bilo.
Kaj bi bili po poklicu, če se ne bi odločili za študij medicine in zakaj?
V trenutni politični situaciji, kjer je blatenje zdravnikov postalo nacionalni šport glavne vladajoče stranke, bi si želel biti karkoli, samo zdravnik ne. Namreč, pri vsem vloženem trudu, delu, izobraževanjih v tujini, nešteto preživelimi neprespanimi nočmi v urgentnem kirurškem bloku in za knjigami, je žalitev zelo blaga beseda, ki opisuje odnos trenutne politike do zdravnikov. Zato bi se danes zagotovo odločil za karkoli drugega. V tistem času, leta 2003, pa odnosi niso bili taki, zato nisem razmišljal o resnih alternativah.
Ste specialist travmatolog. Je bila specializacija iz tega področja prva izbira ali alternativa čemu drugemu?
Kolebal sem med ortopedijo in travmatologijo. To sta specializaciji, ki sta po celem svetu združeni v ortopedsko travmatologijo in sta ločeni edino v Sloveniji. V obeh specializacijah vidim prednosti in slabosti. Pri ortopediji je večja urejenost dela. Travmatologija je bolj dinamična in delo ni tako predvidljivo. V ostalem je sama kirurgija zelo podobna, na nekaterih mestih se povsem prekriva, določeni principi pa so v obravnavi akutnih poškodb zelo pomembno drugačni od ožje elektivne travmatologije.
Kaj je po vašem mnenju bistvena drugačnost travmatologije v primerjavi z drugimi specialnostmi? Kako bi v nekaj besedah našim bralcem pojasnili, s čim se pravzaprav ukvarjate travmatologi?
Travmatologi se ukvarjamo z akutnimi poškodbami in odpravljanjem posledic poškodb. Gre za operacije za učvrstitev zlomov, rekonstrukcije ligamentov, tetiv, regenerativno kirurgijo poškodb hrustanca, deloma tudi endoprotetiko sklepov (zamenjave sklepov).
Zaposleni ste na UKC Ljubljana. Kakšna je razlika med urgentno operacijo in operacijo, ki jo lahko načrtujete in se na njo pripravljate? Mogoče nam lahko razložite tudi, kaj sploh sodi med urgentne operacije?
Urgentne operacije so v ožjem pomenu tiste, pri katerih rešujemo življenje ali okončino. Pri tem gre lahko za zgodnjo dokončno oskrbo, v določenih primerih, ko je okončina ali pacient preveč prizadet za dokončno oskrbo, uporabimo začasne učvrstitve z zunanjim fiksatorjem, s katerim omogočimo mišicam, koži in žilam, da se opomorejo in so nasploh sposobne prenesti dokončni poseg, s katerim omogočimo povrnitev funkcije.
Elektivne operacije pa so tiste, na katere pacienti lahko počakajo doma in se izvedejo planirano, torej na točno določen odloženi termin, ki pa je žal v slovenskem zdravstvu resnično odložen, saj so čakalne dobe zaradi slabe organizacije ZZZS in bolnišnic nenormalno dolge.
En od izzivov tudi v travmatologiji je predolgo čakanje pacientov na ne-nujne oziroma ponovne, nadaljnje posege. Ali in kje vi vidite možnost za izboljšave?
V Sloveniji so trenutno na trgu zavarovanja, ki tovrstne posege omogoča samoplačniško oz. po avtorizaciji s strani izbrane zavarovalnice. Čakalne dobe ob takih zavarovanjih praktično ni. Glavni krivec za stanje s čakalnimi dobami pa je ZZZS, ki ne plača pacientom storitev, ki jim pripadajo. Vsak slovenski državljan namreč plača od svoje plače in drugih prihodkov ogromno denarja, da lahko obtiči v čakalni vrsti ZZZS. Po drugi strani taisti ZZZS plača storitev zasebniku v tujini, le v Sloveniji ne, kar je popolnoma nelogično. Ob tem še ves davek ostane v tujini in je izguba še toliko večja.
ZZZS bi morali ukiniti in zdravstvena zavarovanja urediti na način avtomobilskega zavarovanja, ki bi bilo sestavljena iz obveznega zavarovanja (to bi bilo odvisno od skupnega premoženja posameznika) in »kaska«, kjer bi si vsak izbral postavke, ki jih potrebuje. Namreč nismo vsi enaki in nimamo vsi enakih zahtev. Obvezna dajatev od plače bi se ukinila in ta denar bi prejeli zaposleni na svoje račune. Namreč, kjerkoli ima država prste vmes pri upravljanju z davkoplačevalskih denarjem, je upravljanje slabo.
Verjamem tudi, da bi ljudje ob takšnem načinu plačevali manj kot sedaj, saj bi se dobaviteljske lovke nemudoma ukinile in preplačevanje materialov takoj prenehalo. Zasebne zavarovalnice in zasebni medicinski centri natančno vedo, katere materiale uporabljajo, in kolikšna je njihova vrednost tako v Sloveniji kot v tujini.
V prejšnjem klepetu nam je asist. dr. Boštjan Matos, dr. med., specialist nevrokirurg povedal, da so poškodbe hrbtenice lahko pridružene težjim poškodbam, ki pa se obravnavajo interdisciplinarno, največkrat s travmatologi. Kaj so ključna strokovna znanja specialistov travmatologije ob tovrstnih poškodbah?
Travmatologi gledamo na poškodbe s širšega vidika, torej je primarno pomembna stabilnost pacienta in njegova sposobnost za nadaljnje kirurške posege. Prav pri hrbtenicah pa ima ljubljanska travmatologija sestavljeno subspecialno ekipo, ki se ukvarja s to patologijo. Še pomembnejše je to, da je nekdo iz te ekipe na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni v letu. To je drugje po svetu redkost, ki je absolutno premalo cenjena.
Prebrali smo, da je vaša subscpecialnost zdravljenje obolenj in poškodb kolena in stopala ter športnih poškodb. Kaj so po vašem mnenju ključne razlike v procesu zdravljenja športnih poškodb v primerjavi s poškodbami drugega izvora?
Športniki si predvsem želijo biti obravnavani čim hitreje, saj je njihova želja čim hitrejši povratek k predpoškodbeni aktivnosti. Ker imajo glede na splošno populacijo večje obremenitve, so običajno tudi bolj zahtevni. Omenjeno je razlog, da so pravi športniki vrhunsko motivirani.
Posebna skupina pa so vrhunski športniki, kjer je zdravljenje drugačno od rekreativcev. Namreč, profesionalni športniki si ne morejo privoščiti daljših rehabilitacij, saj so ob odsotnostih z igrišč finančno prizadeti, zato se pri njih morebitna potreba po operativni terapiji planira glede na potek sezone, verjetnost za dobre uvrstitve v sezoni, posledice zdravljenja z operacijo in brez. Skratka potreben je še dodaten poudarek pri planiranju zdravljenja in predstavitvi pričakovanih rezultatov zdravljenja in vplivu zdravljenja na športnikovo sposobnost za trening ter tekme.
Katere športne poškodbe zdravite najpogosteje in kako običajno poteka zdravljenje?
Najpogosteje gre za poškodbe vezi kolena (križni vezi, kolateralne-stranske vezi), poškodbe na meniskusih in hrustancu, raztrganine oziroma rupture Ahilove tetive. Poškodbe gležnja ali stopala, ki zahtevajo operativno zdravljenje so redkejše.
Kakšen pa je proces rehabilitacije po rekonstrukciji vezi ali sklepov in koliko časa lahko traja?
Rehabilitacija po rekonstrukciji vezi je relativno dolga in odvisna od pridruženih poškodb na meniskusih in hrustancu. Odvisna je tudi od števila prizadetih ligamentov in izbire transplantata. Okvirno je pacient sposoben hoditi brez bergel v 4 do 6 tednih. Po 3 mesecih je ligament priraščen na kost in treba je začeti z intenzivno vadbo v fitnesu, najboljše pod kontrolo strokovnjaka, ki se na tovrstno rehabilitacijo spozna. Po 6 mesecih je pacient sposoben za delo brez omejitev, za zelo intenzivne športe s kontaktom in žogo pa je potrebno ponavadi od 9 do 12 mesecev oziroma dokler ne dosežejo 90 % za starost pričakovanih mišičnih sposobnosti, kar se oceni z izokinetičnim testiranjem.
Kdaj priporočate pri športnih poškodbah operacijo in kdaj konservativno zdravljenje?
Potrebna je izrazito individualna obravnava in odločanje v soglasju z vsakim pacientom posebej. Osnovni princip sledi temu, da kirurško zdravimo tiste paciente, ki imajo zaradi poškodbe težave z bolečino ali nestabilnostjo, nikakor pa ne zdravimo izključno na podlagi slik in izvidov magnetnih resonanc. Zato je vedno potrebna natančna anamneza in klinični pregled.
Koliko pacient sam vpliva na odločitev o operaciji? Vprašanje se nanaša tudi na možnost, da pacient kljub vsemu želi oziroma vztraja pri operaciji.
V veliki meri pacient mora odločati o nadaljnjem zdravljenju, saj vendar gre za poseg na njegovem telesu, z vsemi možnimi posledicami, ki jih lahko kirurško zdravljenje prinese (operacij brez zapletov, kljub temu da jih je zelo, zelo malo, žal ni). Seveda pa osnovno indikacijo za operacijo postavi kirurg, in če ni možno pričakovati izboljšanja stanja z operacijo samo, je potrebno pacientu takšno informacijo tudi predstaviti in občasno želje zavrniti.
Kaj pa menite o novih tehnologijah in inovativnih pristopih v medicini? Katere novosti in postopki so po vašem mnenju najbolj spremenili in vplivali na področje travmatologije?
V travmatologiji je vedno več artroskopske pomoči pri operaciji zlomov. Operativni pristopi so vse manj invazivni. Določeni implantati se lahko dandanes naročijo prikrojeni specifično na točno določenega pacienta. Čakamo na začetek uporabe navigacijskih sistemov, ki bodo operacije naredili še bolj natančne.
Kako daleč menite, da smo od splošne uporabe umetne inteligence (UI) v zdravstvu? Kje bi lahko koristila in v kakšnem obsegu bi lahko zmanjšala delovno obremenitev osebja ter na ta način povečala kakovost obravnave pacientov?
Trenutno se v drugih kirurških vejah s pridom uporablja robotno kirurgijo, ki pa jo še vedno vodi nepogrešljivi človek. Na navigacijo v UKC še čakamo, menim, da bo koristna za določene posege.
Torej, razvoj gre naprej, vendar v bližnji prihodnosti za svoje službe še nismo zaskrbljeni.
Ali vi uporabljate umetno inteligenco? Nam mogoče lahko zaupate lastno izkušnjo?
Včasih za kakšen hiter pregled literature in novosti na določenem specifičnem strokovnem področju. V teh primerih se mi zdi, da v zelo kratkem času z zelo malo napora človek lahko dobi dober in velik nabor informacij.
Tehnologija in njena dostopnost danes vsakomur omogoča odgovore na zastavljena vprašanja praktično isti trenutek. Tako ima vsak izmed nas dodatnega osebnega zdravnika »dr. Googla«, ki pa seveda ni vedno najboljši vir informacij. Kaj bi svetovali našim bralcem, ki se poslužujejo raziskovanja simptomov in samodiagnosticiranja preko spletnih orodij? Oziroma mogoče nasvet, kako si lahko pravilno pomagajo s spletnimi orodji in kako biti dovolj kritičen do rezultatov iskanja.
Danes so informacije tako dostopne, da si skoraj vsak pred obiskom zdravnika že najde določene informacije glede diagnoze. Predvsem se mi zdi pomembno, da ima zdravnik v ambulanti vse potrebno znanje, da lahko potrdi ali zavrne vse pacientove informacije, ki jih že ima. Na tak način se ustvari zaupanje med zdravnikom in pacientom in težav običajno ni. Pomembno je vedeti, da eno je znanje iz interneta in knjig, ogromen delež pa prinesejo izkušnje, še posebej to velja za kirurgijo, kjer postaneš strokovnjak predvsem takrat, ko se naučiš, kdaj ne operirati.
Kot sodelavec pri izobraževanju študentov na Medicinski fakulteti imate stik z bodočimi zdravniki. Kaj svetujete tistim, ki jih zanima travmatologija?
Najpomembneje pri odločanju za kirurški poklic je sprejemanje dejstva, da se kirurgije ne da naučiti iz knjige, pač pa je to osnova, ostalo je trening. Zelo podobno je pri športu. Vsak ve, kako je potrebno ustreliti žogo na gol, da je vratar ne bo branil. Pa vendar ni vsak Christiano Ronaldo. Ker tudi ni vsak treniral toliko kot Ronaldo. In če nisi sposoben v svoje delo vložiti toliko truda in časa, potem to delo zate ni primerno. Hkrati je potrebno imeti sposobnost relativno hitrega odločanja in sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve. V kolikor se nekdo v tem vidi, je travmatologija zelo lep in dinamičen poklic.
Kakšen je vaš povprečen delovni dan, ko prestopite vrata ambulante, oddelka? Kateri del delovnika vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Ob 7:15 se začne jutranji sestanek, kjer se seznanimo s svežimi sprejemi poškodovancev, operacijami v dežurni službi, operacijami predhodnega dne in predvidenimi za tekoči dan. Nato sledi vizita na oddelku in za tem odhod na dnevno določeno delovno mesto, večinoma v operativno dvorano kot glavni operater ali asistent, občasno pa na delovišče v urgentnem kirurškem bloku ali v specialistični ambulanti. Sproti poskrbimo še za študente, ki so pri nas na kirurških vajah in jih učimo veščin jemanja anamnez, kliničnega statusa ter osnovnih kirurških veščin (šivanja, odstranjevanja šivov, osnovnih principov zdravljenja zlomov, mavčenja, odstranjevanja mavca…). Dolgčas nam ni nikoli.
Kaj so vas v letih delovanja naučili pacienti oziroma izkušnje? Vam je katero doživetje ali oseba še posebej ostala v spominu?
Skromnosti in ponižnosti. Spominov je veliko, najslajši so vedno tisti, ko uspemo z ekipo iz resnično hude poškodbe, ki bi lahko imela za posledico večjo ali manjšo invalidnost, pacienta pozdraviti, da je lahko ponovno polno aktiven brez omejitev.
Poleg empatije, kaj je najbolj pomembno v odnosu pacient-zdravnik, da je obravnava v obe smeri kakovostnejša?
Znanje in obojestransko spoštovanje ter razumevanje.
Malo nas zanima tudi vaša osebna plat. Kako vam gre usklajevanje želja bližnjih z delovnimi obveznostmi?
Srečen sem, da imam partnerko, ki me razume, razume moj poklic, moje želje in me pri vsem tem v celoti podpira. Trenutno delam resnično preveč, zato upam, da mi bo v prihodnje čas uspelo bolj optimizirati, da bom več časa lahko namenil prostočasnim aktivnostim s svojo družino.
Kaj najraje počnete v prostem času, če in ko vam ga kaj ostane? Kaj vas najbolj sprosti? Knjige, potovanja, glasba, šport, hišni ljubljenčki …?
Večinoma je to šport: gorsko kolesarstvo, smučanje.
V zadnjem klepetu je naš gost asist. dr. Boštjan Matos, dr. med., specialist nevrokirurg zastavil vprašanje naslednjemu gostu, torej vam: »Ali lahko v petih stavkih poveste, kako si predstavlja zdravstveni sistem v Sloveniji čez 5 let?«.
Če trenutna vlada ne bo prisluhnila praktično enoglasni stroki in bo silila v popolnoma nelogične populistične spremembe, bodo čez 5 let čakalne dobe v javnem sektorju zrasle eksponentno, nezadovoljstvo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev bo raslo, postopoma pa bo sledil eksodus sester in zdravnikov na druga delovna mesta. Skratka s trenutno ideološko vojno in preživetimi idejami iz nekega drugega sistema in časa nam ne kaže nič dobrega. Ne samo na področju medicine, pač pa vsesplošno.
Kaj bi sporočili bralcem naše revije, morda svojim pacientom ali komu drugemu?
Zavedajte se, da smo zdravniki in vse drugo zdravstveno osebje tu za paciente in nikakor ne proti pacientom, kot vam to želijo prikazati že leta. Sam še vedno verjamem, da ljudje zaupajo v slovensko medicino in jo želijo vsaj ohraniti, če že ne izboljšati, kakor se je v zgodovini pokazalo. Blatenje, zlorabe, laži, podtikanja in prisila, rezultata niso dali nikoli!
Zastavite eno vprašanje za našega naslednjega gosta v klepetu.
Kakšna je razlika, kakšne so prednosti in slabosti dela zdravnika, zdravstvenega delavca v privatnem proti javnemu sektorju in ali mislite, da je sobivanje v obeh sistemih koristno ali slabo?
