Klepet – Ostanite pozitivni, proaktivni, opazujte dogajanje okoli sebe in v vas. Mislite s svojo glavo in na ta način obračajte svet na bolje.
asist. dr. Boštjan Matos, dr. med., specialist nevrokirurg
Hvala, da ste si vzeli čas za naš pogovor. Zanima nas več o vaši specializaciji in delu, vaših razmišljanjih. Najprej pa, kaj natančno počnete in kje?
Moje ime je Boštjan Matos in sem doktor medicine, specialist nevrokirurg. Od leta 1999 sem zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, na KO za nevrokirurgijo. Najprej sem bil zaposlen kot mladi raziskovalec, kasneje sem na istem oddelku opravljal specializacijo in nadaljeval z delom kot specialist.
Kaj je vplivalo na vašo odločitev za študij medicine?
Delo zdravnika me je zanimalo že v osnovni šoli, še bolj v srednji šoli, kjer je ta želja tudi dozorela. Tekom študija na medicinski fakulteti sem spoznal, da me najbolj zanima delo kirurga. Že v času študija mi je bilo delovanje možganov in nasploh živčnega sistema najbolj zanimivo področje in želel sem povezati eno z drugim, kar je potem vodilo v to, da sem se začel zanimati za specializacijo iz nevrokirurgije. Zaradi tega je bila izbira specializacije s področja nevrokirurgije prva, v primerjavi z drugimi specialnostmi.
Kaj je po vašem mnenju bistvena drugačnost nevrokirurgije v primerjavi z drugimi specialnostmi?
Nevrokirurgija je kirurgija, ki pokriva področje bolezni možganov, možganskega žilja in motenj v pretoku možganske tekočine. Poleg omenjenega nevrokirurške operacije vključujejo tudi urgentna stanja, ki so večinoma vezana na znotrajlobanjske krvavitve, bodisi po različnih vrstah poškodb ali pa tudi spontane možganske krvavitve. Drug večji sklop bolezni, s katerimi se ukvarja nevrokirurgija pa so obrabne spremembe na hrbtenici, ki se kažejo s pomembnimi utesnitvami živčnega tkiva oziroma živčnih korenin, ki izhajajo iz hrbtenice. Nevrokirurgija je specifična v tem, da med operacijo uporabljamo operativni mikroskop, ki omogoči povečavo vseh možganskih tkiv, možganskih živcev in žil v možganih. Na tak način lahko kirurg z vso natančnostjo izvede posamezne mikro kirurške posege optimalno in varno za pacienta. Kakršnakoli pomanjkljivost v tem smislu je za pacienta lahko usodna. Zahteve so torej zelo visoke in prostora za odklone ne sme biti.
Kakšen je vaš povprečni delovni dan, ko prestopite vrata ambulante, oddelka?
Običajni delovni dan se pri meni začne že ob 7 uri zjutraj s prihodom na oddelek in nato z vsakodnevnim rednim jutranjim raportom, kjer se zberemo vsi specialisti in specializanti ter drugo zdravstveno osebje, kamor spadajo diplomirane medicinske sestre, respiratorni in lokomotorni fizioterapevti. Na tem raportu poročamo in komentiramo stanje posameznih bolnikov in diagnostične ter terapevtske obravnave. V nadaljevanju po končanem raportu sledi bodisi delo v operacijski dvorani, bodisi ambulantno delo in delo na oddelku, z vizito, terapijami in nadaljnjimi diagnostičnimi postopki, interdisciplinarnimi sestanki, pripravami na operacijo. Pedagoško in raziskovalno delo sta stalnica našega dela.
Kaj so vas v letih delovanja naučili pacienti oziroma izkušnje?
Delo zdravnika oziroma nevrokirurga jemljem z vso resnostjo in odgovornostjo. V tem smislu sem se naučil zelo natančno poslušati paciente o njihovih težavah, predvsem pa jih tudi usmerjeno izpraševati in pregledovati na način, da pridobim najbolj pomembne informacije o njihovem stanju.
To je osnova za nadaljevanje diagnostičnih postopkov, predvsem pa najbolj optimalnih terapevtskih obravnav in ustreznega morebitnega operativnega zdravljenja.
Poleg empatije, kaj je najbolj pomembno v odnosu pacient- zdravnik, da je obravnava v obeh smereh kakovostnejša?
Pomembno se mi zdi, da se z bolnikom vzpostavi kakovosten, predvsem zaupanja vreden odnos v smislu, da pacient dobi občutek, da je zdravnik strokovno dobro podkovan, z dovolj izkušnjami, da mu lahko čim bolj objektivno svetuje, kakšna obravnava je za bolnika najbolj primerna in seveda tudi v katerem trenutku.
Kako bi našim bralcem v nekaj besedah pojasnili s čim se pravzaprav ukvarja nevrokirurgija?
Nevrokirurgija se ukvarja s široko paleto bolezni možganov, tako da je v nekaj besedah to težko pojasniti. Nevrokirurgija posega v področje operativnega zdravljenja različnih vrst možganskih tumorjev, žilnih sprememb, kot so anevrizmatske spremembe, arterio-venske spremembe. Poleg tega se nevrokirurgija ukvarja tudi z motnjami v pretoku možganske tekočine, z operativnim zdravljenjem nekaterih degenerativnih živčnih bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, rezistenten tremor itd. Posebno področje nevrokirurgije pa predstavlja tudi zdravljenje obrabnih sprememb na hrbtenici, tako na vratni kot na ledveni hrbtenici, ki se kažejo z napredovalim bolečinskim sindromom tako v vratu, kot v ledvenem delu hrbtenice in bolečinami v okončinah kot posledica utesnitve živčnih korenin, ki izhajajo iz hrbtenice.
Precej bolj pogosto slišimo o poškodbah hrbtenice, kot o poškodbah glave oziroma možganskih boleznih, kje pa so vaša glavna področja dela?
V sklopu nevrokirurgije pokrivamo vse poškodbe glave, ki so povezane s poškodbami možganov, oziroma znotrajlobanjskega prostora. S temi poškodbami smo soočeni praktično vsakodnevno, saj se pojavljajo bodisi po padcih, udarcih v glavo bodisi doma ali na delu, v prometnih nesrečah itd. Največkrat gre za možganske krvavitve, ki jih je potrebno v nekaterih primerih operativno čimprej odstraniti. Ta stanja so največkrat urgentna stanja, zato se te operacije izvajajo praktično kadarkoli v dnevu oziroma ponoči. Poškodbe hrbtenice so lahko pridružene težjim poškodbam. Ta stanja potem obravnavamo interdisciplinarno, največkrat s travmatologi.
Katero je vaše glavno področje dela?
Moje glavno področje dela bi lahko razdelil v tri sklope. Področje hrbtenice, obrabne in tumorske spremembe, ki zadevajo hrbtenico, največkrat na vratu ter na ledvenem delu hrbtenice, ki sta obrabam najbolj podvržena. Obrabnih sprememb je med populacijo vedno več, saj se populacija stara in ob povečanih obremenitvah prihaja do pospešenih obrabnih sprememb, ki vodijo v utesnitev živčnih struktur in bolečinskih sindromov. Te obrabne spremembe ozirom degenerativne bolezni hrbtenice zdravimo najprej konzervativno s fizioterapevtskimi metodami, s prilagoditvijo delovnih obremenitev in življenjskega sloga. Če so obrabne spremembe bolj izrazite in klinično bolj pomembne, pa seveda v nadaljevanju pride v poštev operativna terapija.
Drug sklop bolezni, s katerimi se ukvarjam, so možganski tumorji, ki se nahajajo na lobanjskem dnu. Gre za tumorje, ki zahtevajo bolj kompleksne tehnične operativne pristope in dobro obvladovanje mikrokirurških tehnik.
Tretji sklop bolezni, s katerimi se tudi ukvarjam, so žilne spremembe, kamor spadajo anevrizmatske spremembe na možganskem žilju in arterijo venske malformacije. Tudi te bolezni zahtevajo visoko znanje mikrokirurških tehnik.
Če se naprej osredotočimo na bolezni hrbtenice (hernije, stenoze, listeze) verjetno prednjači hernia disci. Kaj je to in v katerem delu hrbtenice najpogosteje nastane?
Drži, hernija disci pomeni izbočenje hrustančne medvretenčne ploščice, ki nastane kot posledica spremenjene biomehanične obremenitve, bodisi vratne ali ledvene hrbtenice. Pri tem prihaja v nekem trenutku do vnetno obrabnih sprememb, ki lahko rezultirajo v izbočenje medvretenčne ploščice in celo do utesnitve priležnih živčnih struktur. To vodi v napredovani bolečinski sindrom. V primeru vratu se bolečina lahko razširi v predelu lopatice, ramena in vzdolž zgornjih okončin. Pojavljajo se tudi različne motnje občutka po rokah. Predvsem je bolečina tista, ki je najbolj moteča in izrazita. Podobno velja tudi za izbočenje medvretenčne ploščice v ledvenem delu hrbtenice, pri čemer se bolečina širi iz ledvenega dela hrbtenice v predel ritnice in nato po spodnji okončini navzdol. Lahko vse do pete ali prstov na stopalu. Tem boleznim, torej herniji na vratu oziroma na ledveni hrbtenici so podvrženi predvsem bolniki, ki v svojem življenju izvajajo ponavljajoča se dela v dolgotrajnih prisilnih držah telesa, kot so delo za tekočim trakom, težja fizična dela, bodisi v gradbeništvu ipd. Po drugi strani pa so tem boleznim podvrženi tudi ljudje, ki dolgo časa sedijo, kot so šoferji ali kakor uslužbenci v pisarnah, za računalnikom.
Kakšne težave lahko povzročajo težave z diagnozo spinalne stenoze?
Spinalna stenoza je bolezen, ki nastaja običajno bolj postopoma. Prihaja do postopnih zadebelitev ligamentov, pa tudi kostnih struktur, kjer postopoma te zadebelitve zožujejo hrbtenični kanal in dražijo duralno vrečo. Hkrati dražijo tudi priležne živčne korenine, kjer se začne postopoma pojavljati spremenjen metabolizem. Zato se to stanje klinično pokaže najpogosteje z odrevenelostjo po spodnjih okončinah, ki se začne pojavljati največkrat že kar po obeh ritnicah. Odrevenelost se nato spušča navzdol po zadnji strani stegen, goleni. V takih primerih bolniki poročajo o nestabilni hoji, motnjah občutka v nogah, »telečjih nogah«. Te težave se lahko v primeru napredovale stenoze spinalnega kanala pojavijo že po nekaj 10 metrih hoje. Ko se odpočijejo, je stanje spet za kratek čas izboljšano.
Ali lahko pacienti s spinalno stenozo vplivajo na zmanjšanje težav, ki jih ta povzroča?
Načeloma absolutnega vpliva na zmanjšanje težav žal pacienti nimajo. Obrabne spremembe, ki povzročajo utesnitev spinalnega kanala z neko dinamiko in časom napredujejo. V osnovi takim pacientom odsvetujemo težje fizične obremenitve. Predvsem dvigovanje težjih bremen in dolgotrajno delo v prisilnih položajih telesa. Na ta način poskušamo omiliti težave zaradi napredovale zožitve hrbteničnega kanala. Absolutno popolnoma zaustaviti ali preprečiti je ne moremo.
Kaj so listeze, katera od njih je pogostejša in kateri so dejavniki tveganja za nastanek?
Listeza pomeni zamik dveh sosednjih vretenc, ki v osnovi nista položeni eno nad drugo. Listeze so lahko bodisi prirojene, bodisi pridobljene z obrabnimi spremembami oziroma z napačnimi biomehanskimi obremenitvami, kot so dvigovanje težjih bremen. Listeza je stanje, pri katerem se eno vretence premakne naprej glede na spodnje vretence. Obstaja več dejavnikov tveganja, ki prispevajo k razvoju ledvene listeze. To so starost, genetika, poškodbe in športne aktivnosti, kamor spada predvsem gimnastika, nogomet, atletika, odbojka, kjer gre za ponavljajoče se upogibanje in raztezanje hrbtenice. Degenerativne bolezni, kot je osteoartritis, lahko tudi povzročajo obrabo sklepov in medvretenčne ploščice, kar vodi do listeze.
Ali se bolezni hrbtenice po večini zdravijo operativno?
Ko govorimo o tumorskih spremembah na hrbtenici je zdravljenje največkrat operativno. V primerih vnetno-obrabnih sprememb pa je situacija precej drugačna. Če so vnetno-obrabne spremembe začetne oziroma zmerne in ne kažejo pomembnejših utesnitev živčnih struktur, živčnih korenin, v takih primerih operativno zdravljenje ni prva izbira zdravljenja oziroma se za operativno zdravljenje le redko odločimo. V takih primerih predlagamo v prvih vrstah konzervativno obravnavo; protibolečinsko, protivnetno obravnavo, ki vključuje tako fizioterapevtske metode kot druge oblike zdravljenja.
Sprejeti, da imaš tumor, je mogoče še težje, če se diagnoza nanaša na možganski tumor ali hrbtenjačo. Kaj pa so gliomi in kdaj se zdravijo operativno?
Na nevrokirurgiji se v prvi vrsti ukvarjamo z operativnim zdravljenjem možganskih tumorjev. Tumorje razdelimo v grobem na dve skupini, na benigne in na maligne možganske tumorje, pri čemer je tudi prognoza običajno pri benignih boljša. Lahko je že sam operativni poseg dovolj, da je zdravljenje dokončno. Pri malignih možganskih boleznih, kamor spadajo v večji meri najbolj pogosto gliomi, pa je stanje nekoliko drugačno. Gliomi so možganski tumorji za katere velja, da so slabše omejeni od zdrave možganovine, in da se radi ponovijo. Gliomi izraščajo iz glialnih možganskih celic in kažejo različne stopnje proliferacije oziroma malignosti. Na žalost je teh najbolj malignih tudi največ in njihov potencial za rast je na žalost precej velik. Tumorji z višjo stopnjo malignosti žal še niso dokončno ozdravljivi. Največkrat jih najprej zdravimo operativno. Za vse tumorje velja, da je preživetje daljše, če so tumorji čim bolj radikalno odstranjeni. Žal velja, da je pri možganskih tumorjih ta radikalnost odstranitve povezana tudi z morebitnimi tveganji za poslabšanje kliničnega stanja bolnika. Zato je odstranitev tumorja včasih mogoča v večjem obsegu, včasih pa se poslužujemo le manjše redukcije tumorja. V vsakem primeru pa je operativno zdravljenje tumorja smiselno tudi zaradi diagnostičnih razlogov. S postavitvijo patohistološke diagnoze lahko bolnik nato nadaljuje z nadaljnjim, najpogosteje onkološkim zdravljenjem, ki vključuje tako kemo, kot radioterapijo.
Ali obstajajo specifični simptomi, na katere bi morali biti ljudje posebej pozorni, ko gre za možganske ali hrbtenične tumorje?
Žal zaenkrat nimamo dovolj vedenja o tem, zakaj nastajajo možganski tumorji, tako da specifični preventivni ukrepi ne obstajajo. Na žalost se težave pojavijo, ko tumor začne povzročati neke nevrološke simptome, ki so največkrat bodisi motnje govora bodisi motnje motorike ali pa spremembe v obnašanju.
Katere so ključne preiskave za postavitev diagnoze in zdravljenja?
V primeru, da se pri posamezniku začnejo pojavljati neke težave, kot so neobičajni, bolj pogosti glavoboli, motnje govora, motnje motorike, ipd., je prvi korak pri postavljanju diagnoze obravnava pri nevrologu. Na podlagi nevrološkega pregleda sledijo običajno tudi slikovne preiskave, kamor spadata CT in MRI slikanje centralnega živčnega sistema. V primeru suma na onkološko bolezen, se lahko diagnostične preiskave razširijo tudi na druge organske sisteme, kot so pljuča in trebuh. Po potrebi se vključi tudi druge specialiste.
Verjetno je za uspešno obravnavo takega bolnika, od postavitve diagnoze pa do zaključka, zelo pomembno sodelovanje specialistov več področij.
Absolutno drži. V primeru kliničnih težav, nevroloških motenj v prvi vrsti pride obravnava pri nevrologu, ki nato opravi ustrezen sklop preiskav, kamor spadajo najprej slikovne preiskave in po potrebi tudi druge preiskave, ki dokažejo morebiten primarni izvor tumorskega dogajanja v centralnem živčnem sistemu. Lahko gre za metastatsko bolezen, kjer so tumorske spremembe lahko prisotne tudi drugje po telesu. V vseh primerih je seveda potrebno aktivno sodelovanje več specialistov. Največkrat so vključeni onkologi, radiologi, patologi in po potrebi še specialisti drugih specialnosti.
Ali obstajajo kakšne ovire, omejitve, zadržki ali priporočila, kdaj morda operacija možganskega tumorja le ni prava odločitev? Morda vrsta tumorja, mesto in načina rasti, zdravstvenega stanja pacienta?
Način zdravljenja možganskega tumorja je močno odvisno od več dejavnikov. Že sama lokacija možganskega tumorja, velikost, razrast, zdravstveno stanje pacienta, starost pacienta in pridružene bolezni, pomembno vplivajo na odločitev, na kakšen način se zdravljenje pacienta izvaja. V nevrokirurškem smislu zato izberemo tisto kirurško metodo, ki je za pacienta najbolj primerna. Vodilo te metode je predvsem, da se z operacijo ne povzroči dodatna iatrogena okvara, ki bi vodila v poslabšanje nevrološkega stanja pacienta in v nadaljevanju tudi zmanjšala možnost za dodatno morebitno onkološko zdravljenje.
Kateri posegi v možganih se izvajajo pri polnem zavedanju pacienta in s potrebnim sodelovanjem pacienta in zakaj?
Govorimo o operativnih posegih v budnem stanju pacienta. Gre za primere bolnikov, ki imajo ugotovljen glialni možganski tumor s počasno rastjo, z nizkim malignim potencialom, kjer se tumor nahaja v neposredni bližini t. i. elokventnih con, kamor spada tudi govorno področje. Z budnim stanjem pacienta je omogočena v realnem času med samim potekom operacij ocena delovanja govorne regije. V tem primeru v operacijo vključimo tudi specialiste nevrofiziologe, ki nam s svojimi instrumenti omogočijo draženje možganske skorje v področju govorne regije. Na ta način z nizkimi električnimi tokovi dražimo možgansko skorjo v področju govorne regije in jo na ta način natančno anatomsko zamejimo. To kirurgu predstavlja osnovo za varno odstranitev možganskega tumorja, ne da bi v nadaljevanju povzročil pomembne funkcionalne okvare govorne sposobnosti pri pacientu. Pacient med samim operativnim posegom aktivno sodeluje, tako da odgovarja na zastavljena vprašanja nevrofiziologu, ki ves čas sedi poleg pacienta. Ključno je tudi dobro sodelovanje z anesteziologom, ki skrbi za pravilno protibolečinsko stanje pacienta, tako da je kljub zahtevnosti operativnega posega počutje pacienta med operacijo čimbolj stabilno in neboleče.
Ali se tudi pri nas, v Sloveniji izvajajo operacije možganov brez splošne anestezije. Če da, v katerih primerih in kakšna so morebitna večja tveganja ali korist?
Seveda, v UKC v Ljubljani, na KO za nevrokirurgijo, izvajamo operacije možganov pri budnem stanju oziroma brez splošne anestezije pri pacientih, pri katerih gre največkrat za počasi rastoč glialni možganski tumor, ki je relativno slabo omejen od okolne zdrave možganovine, vendar je zaradi lokacije, kjer se ti tumorji nahajajo, smiselna operacija pri budnem pacientu.
Kaj menite o novih tehnologijah in inovativnih pristopih v medicini ? Kaj se je v medicini najbolj spremenilo od časa vašega študija, pa do danes? Katere novosti, postopki so po vašem mnenju najbolj spremenili oziroma vplivali na področje nevrokirurgije?
V dobrem desetletju je tehnologija bistveno spremenila nekatere operativne postopke in jih precej izboljšala. S pomočjo moderne tehnologije so kirurški posegi lahko bistveno bolj planirani, natančni, prilagojeni posameznemu pacientu, njegovim individualnim karakteristikam in so seveda bolj varni. Z moderno tehnologijo lahko natančno planiramo vsak korak operativnega posega vnaprej. Tukaj bi najprej omenil nevronavigacijske metode, ki omogočijo kirurgu v vsakem trenutku operativnega posega podporo za določanje natančne lokacije tumorja in drugih pomembnih anatomskih struktur ter omogoča tudi precej natančno oceno o obsegu odstranitve tumorskega tkiva. Predvsem v primerih, ko gre za gliomske tumorje, za katere velja, da so slabo omejeni od zdrave, okolne možganovine, si pomagamo tudi s posebnimi barvili, ki ob reakciji s tumorskim tkivom oddajajo fluorescenčno svetlobo, kar zaznamo pod operativnim mikroskopom in tako lahko še dodatno izboljšamo obseg odstranitve tumorskega tkiva. V zadnjem obdobju vse bolj vključujemo tudi elektrofiziološke metode, s katerimi si pomagamo oceniti bližino posameznih živčnih prog. Najpomembnejša izmed teh je motorična kortikospinalna proga, ki je odgovorna za gibanje okončin. S pomočjo električnega draženja z nizkimi tokovi lahko zelo natančno definiramo lego in oddaljenost omenjene proge od operativnega polja in na ta način tudi lahko precej natančno določimo varen obseg redukcije tumorskega tkiva.
Če se navežem na vprašanje o inovacijah in tehnologiji, kako daleč menite, da smo od splošne uporabe umetne inteligence v zdravstvu? Kako bi lahko koristila in v kakšnem obsegu bi lahko zmanjšala delovno obremenitev osebja ter na ta način povečala kakovost obravnave pacientov?
Umetna inteligenca oziroma uporaba umetne inteligence postaja vse bolj aktualna na različnih področjih življenja. Gotovo bo tudi v zdravstvu imela določen vpliv. Predvsem menim, da bo imela korist v izboljšanju kakovosti obravnave pacientov. Bolj natančna oziroma dodelana je, bolj že ima določeno korist tudi na zmanjšanje delovne obremenitve. Kljub temu sem mnenja, da se samo na umetno inteligenco še dolgo časa, če sploh kdaj, ne bo veljalo popolnoma zanesti.
Tehnologija in njena dostopnost danes vsakemu omogoča odgovor na zastavljena vprašanja praktično isti trenutek. Tako ima vsak posameznik tudi odgovor »dr. Googla«, ki pa seveda ni vedno najboljši vir informacij. Kaj bi svetovali našim bralcem, ki se poslužujejo raziskovanja simptomov in samodiagnosticiranja preko spletnih orodij oz. mogoče nasvet kako si pravilno lahko pomagamo s spletnim orodjem in kako biti dovolj kritičen do rezultatov iskanja?
Moderna tehnologija, kamor spada tudi internet in različni spletni brskalniki, kjer je najbolj znan Google, nam omogočajo pridobivati različne informacije, tudi zdravstvene. Teh informacij je ogromno, nekatere so do neke mere koristne, moje mnenje pa je, da jih je potrebno jemati nekoliko z rezervo, selektivno. Vsekakor je v končni fazi smiselno, če ima posameznik težave, da se posvetuje najprej z osebnim zdravnikom, ki ga napoti nato k specialistu ustrezne stroke, ki ima ustrezna strokovna znanja in tudi izkušnje. Menim, da je tako reševanje zdravstvenih problemov še vedno najbolj primerno.
Ali vi uporabite umetno inteligenco?
Osebno sem se že malo »poigral« z umetno inteligenco, s posameznimi vprašanji in odgovori, ki so me v nekem smislu pozitivno presenetili. Še vedno pa menim, da ima umetna inteligenca zaenkrat omejene možnosti za kvalitetno in celovito obravnavo pacienta.
Kje na svojem področju vidite največ priložnosti za izboljšave, ki bi optimizirale vaše delovanje oziroma omogočile več časa z bolniki?
Vprašanje je precej splošno, menim pa, da bi zdravstveni sistem v naši družbi lahko bil precej bolje urejen, kjer bi vsi deležniki, ki smo bodisi zdravniki, v nekem trenutku pa tudi bolniki, lahko imeli na voljo kakovostnejše storitve in predvsem bi do teh storitev morali priti hitreje in na ta način bi bila kvaliteta življenja za vse nas boljša. Težko bi opredelil posamezna področja, saj bi bile izboljšave potrebne praktično na vseh področjih delovanja zdravstvenega sistema.
Besedne zveze, kot so »s kirurško natančnostjo«, »kirurški prsti« ali »imeti mirno roko kot kirurg«, so splošno znane. Kako in na kakšne načine se kirurg uči teh spretnosti? Je v času hitrejšega razvoja to ostalo enako pomembno, glede na to, da je vedno več robotov, ki pomembno sodelujejo pri operacijah?
V času hitrejšega razvoja to ostaja enako pomembno, ne glede na to, da je vedno več robotskih sistemov na voljo, ki pomembno sodelujejo pri operacijah. Za kirurga bo vedno pomembno, da je kirurško natančen, da ima mirno roko, saj samo na tak način lahko izpelje poseg, ki bo strokovno korekten in varen. Tukaj ni pomemben čas, kljub temu, da sedaj živimo v času hitrejšega razvoja, ko se nam vse hitreje dogaja, ko smo zasuti s številnimi različnimi informacijami, ko živimo v družbi, kjer je vse zelo nasičeno z različnimi, velikokrat tudi nepomembnimi informacijami. Vsak operativni poseg zahteva največjo možno stopnjo koncentracije kirurga ter natančnost, kar je povezano z dobro psihofizično kondicijo kirurga, ki je strokovno visoko usposobljen. V prvi vrsti teoretično, seveda pa tudi praktično. Te kirurške veščine in spretnosti se kirurg nauči zelo postopoma, dolgo časa kot asistent, kasneje pa postopoma preide v samostojno delo in na ta način »zori« oziroma strokovno napreduje. Delo kirurga je specifično. Je poslanstvo, za katerega velja, da ga je potrebno ves čas ustrezno gojiti in temu pogosto tudi prilagoditi življenjski slog.
Za primerjavo prej – potem, se kdaj spomnite svoje prve samostojne operacije?
Ja. Seveda se spomnim moje prve samostojne operacije, ko sem prvič samostojno operiral s skalpelom v roki, ko mi ga je predala instrumentarka, na katerem je bila tudi majhna papirnata mašnica in sem jo razumel kot iniciacijo za vstop v samostojen kirurški svet.
Kaj si v tem trenutku, glede na trenutne razmere v zdravstvu najbolj želite?
Najbolj si želim, da bi se zdravstveni sistem čimprej konsolidiral. Na tak način, da bi bili tako bolniki kot tudi vsi deležniki, ki smo v nekem trenutku bodisi izvajalci storitev v naslednjem trenutku pa tudi uporabniki, zadovoljni s storitvijo, s hitrostjo in z dostopnostjo do teh storitev, in da bi imeli tako ustrezne primerne infrastrukturne možnosti, kot tudi dovolj osebja, ki bi lahko kakovostno opravljali svoje delo v korist pacienta.
Malo nas zanima tudi vaša osebna plat, kako vam gre usklajevanje želja bližnjih z delovnimi obveznostmi?
Usklajevanje poteka na način, da je potrebno veliko pogovora in ne nazadnje tudi pravočasnega dogovora, da se lahko izpeljejo tako službene kot tudi osebne obveznosti, ki jih je potrebno včasih prilagoditi delovnim obveznostim. A s skupnim, pozitivnim pristopom in konstruktivnim sodelovanjem, saj le na ta način lahko dosežemo najboljše rešitve, ki pa zahtevajo tudi odrekanja. To je del življenja.
Kaj najraje počnete v prostem času, če in ko vam ga kaj ostane?
V prostem času se najraje malo sproščam v naravi, s hojo, tekom. V poletnem in zimskem času pa tudi s plavanjem in smučanjem.
V zadnjem klepetu je naša gostja asist. dr. Aleksandra Bergant Suhodolčan, specialistka dermatologije zastavila vprašanje naslednjemu gostu, torej vam. Kaj se vam zdi najpomembnejši preskok v veji medicine v zadnjem desetletju? Ali menite, da v Sloveniji sledimo svetovnim ali evropskim napredkom?
Kot sem že povedal, v nevrokirurgiji je pomemben preskok pomenila vključitev tehnoloških pripomočkov, kot so uporaba nevronavigacije in tudi nevromonitoringa ter še nekaterih drugih metod, ki nam pomagajo pri izboljšanju operativnih postopkov, ki so sedaj lahko še bolj kakovostni in še bolj varni za paciente.
Ali v Sloveniji sledimo svetovnim in evropskim napredkom?
Do neke mere, da. A če se zdravstvenemu sistemu v celoti ne bo družba bistveno bolj posvetila in postavila posameznika in družbe na višje mesto, kot prednostno kategorijo, potem menim, da bodo zdravstvene storitve postopoma postajale vse težje dostopne in verjetno tudi slabše, kar pa si nihče od nas zares ne želi in upam, da se bodo stvari predvsem hitreje začele obračati na bolje.
Kaj bi sporočili bralcem naše revije, morda svojim pacientom ali komu drugemu?
Ostanite pozitivni, proaktivni, opazujte dogajanje okoli sebe in v vas. Mislite s svojo glavo in na ta način obračajte svet na bolje.
Zastavite vprašanje za naslednjega gosta v našem klepetu.
Ali lahko v petih stavkih pove, kako si predstavlja zdravstveni sistem v Sloveniji čez 5 let.
Doktor 24
