Klepet – Akupunktura je prisotna več tisočletij in kljub razvoju medicine stoji ob boku sodobnim pristopom obvladovanja bolečin
prim. doc. dr. Neli Vintar, dr. med., specialistka anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine
Hvala, da ste si vzeli čas za naš pogovor. Zanima nas več o vaši specializaciji in delu, vaših razmišljanjih. Najprej pa, kaj natančno počnete in kje?
Moja osnovna specializacija je anesteziologija, reanimatologija in perioperativna intenzivna medicina. Vendar zadnjih petnajst let delam največ na področju obvladovanja bolečine, ki je neke vrste subspecializacija.
Kaj je vplivalo na vašo odločitev za študij medicine?
K študiju medicine me je spodbudil oče, sama o tem takrat nisem razmišljala.
Kaj bi bili po poklicu, če se ne bi odločili za študij medicine in zakaj?
Že od otroških let se učim tuje jezike, tako da bi bila moja odločitev zagotovo povezana s tem.
Kaj je po vašem mnenju bistvena drugačnost anesteziologije v primerjavi z drugimi specialnostmi?
Vsaka specialnost je pač svoje področje. Anesteziologija zajema več različnih področij: anesteziologijo, reanimatologijo in perioperativno intenzivno medicino. Poleg tega vključuje tudi področje obvladovanja bolečin, respiratorno fizioterapijo in še kaj. Je ena od redkih specializacij, v okviru katere obravnavamo tako nedonošenčke, dojenčke, otroke, odrasle bolnike in starostnike.
Kakšne vrste anestezij poznamo, v čem se razlikujejo?
Ločimo splošno in področno anestezijo. Pri splošni anesteziji bolnik spi, pri področni pa omrtvičimo le del telesa in bolnik lahko ostane povsem buden. Pogosto pa obe kombiniramo.
Kdo in kako se odloča, kdaj in kateri način uporabiti? Ima pacient pomembno vlogo pri odločanju?
Specialist anesteziolog na osnovi strokovnega znanja presodi, katera vrsta anestezije je za določenega pacienta in za določen poseg najbolj ustrezna. Pacientu predstavi možnosti, mu jih razloži, pacient pa se potem dokončno odloči.
Kako pravzaprav poteka komunikacija o anesteziji z bolnikom pred posegom? Ali imajo bolniki danes več vprašanj kot nekoč?
Pogovor pred anestezijo sodi v pojasnilno dolžnost. Pacient se mora z vsem strinjati in podpisati dokument, da je razumel pojasnilo. Danes imamo na spletu veliko informacij, ki so dostopne vsem. Zato si pacienti morda že vnaprej oblikujejo stališča in lahko bolj usmerjeno sprašujejo.
Mnogo ljudi doživlja strah pred splošno anestezijo. Kakšna so zares tveganja, in ali lahko sami naredimo kaj, da zmanjšamo morebitne posledice?
Anesteziološka stroka je zelo napredovala, mlade zdravnike poglobljeno izobražujemo. Med specializacijo si pridobijo ogromno znanja in izkušenj.
Na voljo imamo številne sodobne pripomočke in aparature, s katerimi med anestezijo neprekinjeno spremljamo in nadziramo pacientove življenjske funkcije. Sodobna anestezija je zelo varna, vedno pravim, da se nam med anestezijo godi bolje kot sicer (smeh :). Seveda pa spremljajoče bolezni predstavljajo večje tveganje.
Kaj lahko naredimo sami?
Npr. če je pacient kadilec, naj vsaj 14 dni pred operacijo ne kadi.
Kako bi v nekaj besedah našim bralcem opisali pojem bolečine? Je naša zaveznica ali sovražnica?
Razvojno, evolucijsko gledano je vsekakor naša zaveznica, saj nas opozori, da se moramo npr. umakniti stran od ognja ali pa da moramo po poškodbi ali operaciji mirovati, da se tkivo lahko zaceli. Drugače je v primeru kroničnih bolečin, pri katerih ni vzrok rakava bolezen. Tam bolečina ne sporoča o okvari tkiva, ampak gre za motnjo v bolečinskem informacijskem sistemu.
Kako vidite mesto akupunkture znotraj sodobne anestezije in obravnave bolečine?
Akupunktura je prisotna več tisočletij in kljub razvoju medicine stoji ob boku sodobnim pristopom obvladovanja bolečin. Pravzaprav zanimanje za akupunkturno zdravljenje nenehno raste.
Ste ena redkih zdravnic, ki odprto govori tudi o spremljanju bližnjih ob koncu življenja. Kaj vas je to naučilo o človeški prisotnosti in minevanju?
Minljivost je ena temeljnih resnic, ki pa jo najraje kar zanikamo. Vsaj zase lahko tako rečem. Ob neozdravljivi bolezni svoje sestre sem se s tem zelo zavestno srečala in spoznala sem, da je spremljanje bližnjega ob koncu življenja privilegij, saj nas povabi v globoko duhovno izkušnjo.
Poleg empatije – kaj je najbolj pomembno v odnosu pacient-zdravnik, da je obravnava v obe smeri kakovostnejša?
Spoštovanje, razumevanje ter sprejemanje so vsekakor pomembni. Zagotovo pa je zaupanje na prvem mestu. Anesteziologi smo kot piloti na letalu, ki neprekinjeno spremljamo globino spanja, delovanje bolnikovega srca in pljuč ter merimo odstotek vdihanega kisika in izdihanega ogljikovega dioksida. Smo ves čas ob bolniku.
Kaj so vas v letih delovanja naučili pacienti oziroma izkušnje? Vam je katero doživetje ali oseba še posebej ostala v spominu?
V 40 letih se je že kar precej nabralo in tudi ostalo v spominu. Nekaj zgodb sem nanizala v svoji biografski knjigi Jasna pot.
Kakšen je bil (ali mogoče še je) vaš povprečen delovni dan, ko prestopite vrata ambulante, oddelka? Kateri del delovnika vam je bil najbolj pri srcu in zakaj?
V ambulanti se vse dopoldne vrstijo na uro in minuto natančno naročeni pacienti. V kratkem času poskušamo dojeti celostno sliko problema vsakega od njih, kar ni lahko. V začetku me je po vsakem dnevu v ambulanti bolela glava, potrebna so leta izkušenj, da si zmožen sproti »predihavati«. Pred leti so moji delovniki potekali v operacijski dvorani, tam je utrip povsem drugačen in naporen na svoj način.
Malo nas zanima tudi vaša osebna plat, zato še podobno vprašanje ob upokojitvi: Kakšen je zdaj vaš povprečen dan?
(smeh 🙂 Še vedno imam strukturiran dan od ranega jutra do večera. Nekajkrat na mesec še delam v protibolečinski ambulanti, sicer pa imam čas za dejavnosti, ki me navdihujejo, večkrat grem lahko na obisk k mami v dom starejših.
Prej ste omenili, da ste pred kratkim izdali knjigo »Jasna pot«, ki ni le strokovno delo, ampak tudi zelo osebna pripoved. Kaj vam je pomenilo pisanje knjige?
Nastajanje knjige je bil zame kar velik projekt, samo pisanje pa me je »usrediščilo«, takrat sem čutila, da sem v stiku sama s seboj, kar je bila prav terapevtska izkušnja.
Kaj najraje počnete, kaj vas sprošča? Knjige, potovanja, glasba, šport, hišni ljubljenčki …?
Veliko tega, najbolj pa hoja v naravi, tudi z našim avstralskim ovčarjem.
V zadnjem klepetu je naš gost Matic Ciglič, dr. med., specialist travmatolog zastavil vprašanje naslednjemu gostu, torej vam: »Kakšna je razlika, kakšne so prednosti in slabosti dela zdravnika, zdravstvenega delavca v privatnem proti javnemu sektorju in ali mislite, da je sobivanje v obeh sistemih koristno ali slabo?«.
Vsaj 15 let sem pred upokojitvijo delala redno v službi, poleg tega še akademsko, v prostem času predavala ali občasno delala v zasebnem sektorju s soglasjem svojega matičnega delodajalca. Sobivanje je seveda možno, meni se zdi koristno za pacienta in za zdravnika.
Kaj bi sporočili bralcem naše revije, morda svojim pacientom ali komu drugemu?
Sporočilo za življenje? Bolečina je naša pogosta spremljevalka, a ne pomeni nujno trpljenje. Verjamem, da je tudi z bolečino možno živeti izpolnjeno življenje.
Zastavite eno vprašanje za našega naslednjega gosta v klepetu.
Ker je kovačeva kobila navadno bosa, me zanima predvsem, ali se v zasebnem življenju držite smernic ter napotkov za zdravo življenje, ki jih verjetno dnevno priporočate svojim pacientom?
