Kaj je AIDS?
AIDS je kratica, ki opisuje sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (ang. Acqired ImmunoDeficiency Syndrome). To je končna stopnja okužbe z virusom HIV. Dejansko gre za poimenovanje stanja telesa, ki se ne more več braniti pred okužbami, saj ima uničen obrambni sistem. Virus uporablja celice za svoje razmnoževanje, kar mu preprečijo limfociti, HIV pa napade ravno te.
Kako pogosta je v Sloveniji okužba s HIV?
Okužba s HIV v Sloveniji ni pogosta. V letu 2008 je bilo v Sloveniji prepoznanih 48 primerov novih okužb s HIV, 11 okuženih je zbolelo za aidsom, kar je še vedno razmeroma malo v primerjavi z večino držav Evropske unije. V letu 2018 do vključno 20. novembra je bilo na NIJZ prijavljenih 32 novih diagnoz okužbe s HIV (1,5/100.000 prebivalcev), sedem manj kot v letu 2017 in manj kot kadar koli po letu 2004.
Vseeno ti podatki podcenjujejo dejansko stanje, saj je prepoznavanje okužb odvisno predvsem od obsega testiranja. V letu 2016 je bilo tako testiranih le 1,8 % prebivalstva Slovenije, kar je precej manj od številnih drugih evropskih držav. Če okužbo s HIV odkrijemo pozno, smo zamudili priložnost za pravočasno in praviloma uspešnejše zdravljenje, s tem pa je tveganje zgodnejšega razvoja aidsa in smrti zaradi te bolezni višje.
Potek okužbe s HIV
Po primarni okužbi s HIV človek ne zboli takoj. Lahko mine celo več let pred prvim zapletom, ko zdravniki posumijo na okužbo s HIV. Med tem časom se okuženi lahko počuti popolnoma zdravega. Kljub temu pa v svojih telesnih tekočinah (kri, sperma, vaginalni izločki in materino mleko) prenaša HIV na druge osebe že od prvega dne okužbe. Pogosto človek kmalu (2–6 tednov) po okužbi zboli za akutnim HIV sindromom (AHS), ki pa ga tako laiki kot zdravniki pogosto spregledajo. Simptomi AHS so največkrat podobni gripi (bolečine v mišicah, zvišana telesna temperatura, povečane bezgavke, bolečine v požiralniku, glavobol …). Okuženi v krvi praviloma še nimajo specifičnih protiteles, zaradi česar je diagnoza okužbe težja. Je pa sam virus v tem obdobju prisoten v zelo visokih koncentracijah, zato je možnost prenosa okužbe izredno velika. Bolnik po nekaj tednih praviloma popolnoma okreva.
Akutnemu HIV sindromu sledi klinično asimptomatska faza, ki traja v povprečju 8–10 let. Okuženi je brez kliničnih znakov in simptomov bolezni in je kljub temu, da njegov imunski sistem popušča, na zunaj popolnoma zdrav. Znotraj telesa pa virus ne miruje, ampak se aktivno razmnožuje v limfatičnih organih in uničuje celice CD4. Koncentracija virusa v krvi je majhna, vendar lahko okuženi okužbo prenašajo naprej. Protitelesa v krvi so prisotna ves čas. Kljub asimptomatski fazi je zelo pomembno spremljanje zdravstvenega stanja okuženega, na podlagi katerega se zdravnik odloča o začetku protiretrovirusnega zdravljenja ter zaščitnega zdravljenja proti oportunističnim okužbam (pridruženim okužbam).
Več let (8–10) po primarni okužbi se pri polovici okuženih pojavijo prvi znaki oslabljenega imunskega sistema (simptomatska faza). Pojavijo se oportunistične okužbe: posebne oblike drisk, pljučnic, posebna obolenja živčevja. Pojav teh bolezni definira AIDS. AIDS je torej zadnja faza v poteku okužbe s HIV. Stanje obolelega se slabša, poleg oportunističnih okužb se pojavijo tudi rakave bolezni, hudo hujšanje, nevrološki zapleti in bolnik umre povprečno leto in pol po postavitvi diagnoze aidsa. Pomembno je poudariti, da to velja le za tiste, ki jih ne zdravimo. Prav zato je odločilnega pomena testiranje za okužbo s HIV, saj le tako lahko pravočasno začnemo zdravljenje.
Kako se HIV širi?
Do okužbe s HIV najpogosteje pride pri spolnih odnosih z okuženo osebo in ob izpostavljenosti okuženi krvi ali krvnim pripravkom, predvsem pri souporabi okuženih igel ali brizg pri injiciranju prepovedanih drog. Možen je tudi prenos z okužene matere na otroka med nosečnostjo, v času poroda ali po porodu z dojenjem. Okužba prek sline, znoja, solz ali pika okuženega komarja ni znana. Najpogostejši vzrok prenosa HIV pri delu so poškodbe (vbod z iglo …). Verjetnost okužbe je odvisna od številnih dejavnikov (količine krvi v igli, koncentracije virusa v krvi, globine rane in krvavitve …) ter se giblje okoli 1 na 3000 primerov (0,33 %).
Prva pomoč v primeru vboda je iztiskanje in spiranje rane s tekočo vodo (10 minut) ter uporaba antiseptika. Čim hitreje je treba uvesti profilaktično zdravljenje s kombinacijo protiretrovirusnih zdravil (PEP) za 1 mesec. HIV se NE prenaša pri vsakdanjih stikih: pri bivanju v istem prostoru, s kašljanjem, pri rokovanju, pri souporabi jedilnega pribora, na javnih straniščih, v bazenih in pri poljubljanju …
Testiranje
Slovenija je obvezno testiranje za HIV vse s krvodajalskimi akcijami pridobljene krvi in krvnih derivatov uvedla med prvimi državami v srednji Evropi in svetu, že leta 1986. Okužen ali le sumljiv odvzem krvi se takoj odstrani in zavrže. Kljub vsem ukrepom pa obstaja minimalna možnost za prenos HIV s transfuzijo zaradi diagnostičnega okna (en mesec). To je obdobje, ko testi prisotnosti okužbe v krvi še ne zaznajo. Verjetnost za prenos okužbe s HIV prek transfuzije v Sloveniji ocenjujejo na en primer v 20 letih, vendar potrjenega primera od leta 1986 še ni bilo. Brezplačno, zaupno in anonimno testiranje oseb je dostopno na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja na Japljevi ulici v Ljubljani vsak ponedeljek med 12. in 14. uro.
Kako lahko preprečimo okužbo s HIV
Okužbo lahko preprečimo z varnim spolnim vedenjem, to so spolni odnosi z enim samim zvestim spolnim partnerjem, ki je neokužen. Sicer tveganje lahko zelo zmanjšamo s pravilno uporabo kondomov pri vsakem spolnem odnosu. V primeru nezaščitenega spolnega odnosa s HIV pozitivno osebo je možna zaščita z zdravili po izpostavitvi v obdobju do 72 ur. Možna je tudi zaščita pred izpostavitvijo, tako imenovana preekspozicijska profilaksa, ko neokužena oseba zaščitno prejema nekaj zdravil, ki jih uporabljamo tudi za zdravljenje. Pri injiciranju nedovoljenih drog je potrebna individualna uporaba igel, pri tetoviranju, prebadanju ali akupunkturi pa morajo biti inštrumenti vedno pravilno sterilizirani.
Zakaj je zgodnje zdravljenje okužbe s HIV pomembno
Okužba s HIV je za zdaj še neozdravljiva, vendar je z zgodnjim odkrivanjem okužbe in s sodobnim zdravljenjem možno dolgoročno preprečevati, da bi okužba napredovala v resna obolenja. Pravočasno začeto vseživljenjsko uživanje ustreznih zdravil omogoča kakovostno življenje in skoraj normalno pričakovano življenjsko dobo.
Ali sem v nevarnosti, da se okužim s HIV?
Vsakdo, ki ima spolne odnose z okuženo osebo, se lahko okuži s HIV. S HIV se lahko okužijo tudi injicirajoči uživalci drog, ki souporabljajo pribor za injiciranje. Odkrito se pogovorite s svojim izbranim zdravnikom in se pozanimajte o možnosti testiranja za HIV ali druge spolno prenesene okužbe.
Noseča sem. Kako okužba s HIV vpliva na mojega nerojenega otroka?
Na otroka se HIV lahko prenese, vendar je verjetnost prenosa med samo nosečnostjo izredno majhna (10 %). Večina otrok se okuži med porodom (75 %) in po porodu z dojenjem (15 %). Vse nosečnice, pri katerih je okužba s HIV možna, bi morale biti testirane na HIV. S primernim zdravljenjem se možnost prenosa na otroka zmanjša na manj kot 0,5 %. V Sloveniji vseh nosečnic še ne testiramo na HIV, ker je med njimi zelo malo okuženih.
Zdravljenje
Cepivo
Raziskave na področju uspešnega cepiva za HIV potekajo že vrsto let. Žal vse kaže, da zelo učinkovitega cepiva še nekaj časa ne bo, saj ima virus številne podtipe, ki se stalno spreminjajo in prilagajajo, kar predstavlja glavno težavo pri odkrivanju zaščitnega cepiva.
Zdravila
Začetek zdravljenja je odvisen od klinične slike bolnika, koncentracije celic CD4 in količine virusa (virusno breme). Kot začetno zdravljenje se ponavadi uporablja kombinacijo treh protiretrovirusnih zdravil. Splošno ime za kombinacijo več protiretrovirusnih zdravil je »zelo učinkovito protiretrovirusno zdravljenje « (Highly Active AntiRetroviral Therapy – HAART). Uspešnost zdravljenja pa se spremlja z rednimi kontrolami koncentracije celic CD4 in virusnega bremena. Monoterapija je neprimerna in neučinkovita, ker se hitro razvije odpornost proti zdravilu, zato to postane neučinkovito in za bolnika neuporabno.
Hkrati se priporoča zaščito bolnika pred oportunističnimi okužbami, kot so tuberkuloza, toksoplazmoza, pljučnica, infekcije črevesa … Priporočljivo je tudi cepljenje proti virusnemu hepatitisu B, proti pnevmokoknim okužbam, okužbam, povzročenim s Haemophius influenzae tipa b, in vsakoletno cepljenje proti gripi. Redna uporaba zdravil je nujna. Prekinjanje zdravljenja povečuje možnost razvoja odpornosti HIV proti zdravilom. Pomemben je tudi vpliv navzkrižne odpornosti, kar pomeni, da posameznik, ki postane odporen proti določenemu zdravilu, ki ga uporablja, pogosto razvije odpornost proti sorodnim zdravilom iz iste skupine. S tem pa se možnost zdravljenja hitro in močno zmanjša.
Dandanes je bolezen nekaj povsem drugega, kot je bila pred 20 in več leti
V Sloveniji je danes okužba z virusom HIV nekaj povsem drugega, kot je bila pred 20 in več leti. Uspehi na področju zdravljenja in obvladovanja bolezni so namreč fantastični. Še vedno pa poudarjamo, da morajo oboleli priti do zdravnika pravočasno in redno uživati zdravila.
dr. Aleksandra Visnovič Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
