Cepljenje – Dileme glede problema, ki ga ni
Malokatera tema tako polarizira družbo, kot jo v zadnjem času cepljenje. Zakaj je tako?
Opravek imamo z okužbo, ki je za leto in pol posredno ali neposredno tako rekoč ustavila svet. Proti realnim pričakovanjem smo izredno hitro dobili odlična in izjemno učinkovita cepiva. Zato je razumnemu človeku težko doumeti in še težje sprejeti vse te silne javne polemike in nasprotovanja. Vsak dan imam številne pogovore, tako s cepljenimi somišljeniki kot tistimi, ki ne vedo, kaj storiti, in tistimi, ki ne verjamejo stroki. Po izkušnjah lahko rečem, da so slednji v manjšini.
Mnogi težko pridejo do normalnih, neobremenjenih informacij. Dnevni mediji se v glavnem ukvarjajo s tem, da pozornost javnosti usmerjajo v to ali ono smer – kot to pač trenutno ustreza oblastnikom –, vendar verjetno večina to zaznava. In ker so zoper to nemočni, svoje nasprotovanje izražajo na druge načine, na primer z bojkotiranjem cepljenja. V svoji (verjetno do neke mere upravičeni) sveti jezi najbrž niti ne pomislijo, kako nesmiselno ali celo škodljivo je svoje nestrinjanje z nekom izraziti s tem, da ne storimo nečesa, kar je za nas pametno, koristno in varno.
Naj povem jasno, nedvoumno in neposredno:
Ob porabljenih več kot petih milijardah (!) odmerkov cepiv imamo o njihovih učinkih več podatkov kot o kateri koli drugi substanci za uporabo v medicini. Tudi časovni argument nasprotnikov se je tako rekoč izgubil, saj bo kmalu minilo leto dni od začetka uporabe; večina zapoznelih učinkov, do katerih bi morda lahko prišlo, bi se po dosedanjih izkušnjah v tem času že pokazala.
S strokovnega vidika za odraslo osebo ni popolnoma nobenega razumnega zadržka zoper cepljenje. Kronične ali pridružene bolezni niso argument proti cepljenju, temveč toliko bolj za.
Izjema niso niti tisti, ki so v preteklosti morda po katerem od cepiv imeli hujše stranske učinke, saj gre pri več cepivih za nove tehnologije in za prav vsakogar lahko najdemo ustrezno varno cepivo. Tudi alergijskih reakcij tako rekoč ni in če je pri nekom tovrstna skrb strokovno vendarle dovolj utemeljena, je možno cepljenje pod zdravniškim nadzorom. Kolikor vem, kolegi z Golnika, ki se s tem ukvarjajo, omembe vrednih zapletov ob tem niso zaznali.
Pri otrocih je razlika samo v pomenu zaščite; cepljenje je enako varno, je pa zaradi pričakovanega bistveno blažjega poteka bolezni manj smiselno. Verjetno imajo prav tisti starši, ki menijo, da se mora najprej zaščititi populacija starejših, šele nato – morda, odvisno od razvoja dogodkov – pride v poštev širše cepljenje otrok.
Najglasnejši argument nasprotnikov v zadnjih tednih je, da tako in tako nima smisla, ker tudi cepljeni zbolevajo, in v ta namen uporabijo podatek, da je med hospitaliziranimi desetina cepljenih. Ter ob tem gladko spregledajo, kaj to v resnici pomeni: ob upoštevanju, da smo zgolj polovično precepljeni, ima cepljen posameznik desetkrat manj možnosti, da ob morebitni okužbi konča v bolnišnici.
Osnovni namen cepljenja ni preprečiti bolezni, temveč njen hujši potek ali celo smrt. Ob tem, da je zloglasna »delta« bolj nalezljiva od noric (in malo manj od ošpic), lahko napovem, da se bomo do pomladi okužili bolj ali manj vsi. Cepljeni bomo večinoma zboleli za blažjo obliko (ali morda sploh ne, kot tudi otroci in verjetno večina letošnjih prebolevnikov). Med nejevernimi bo več hospitaliziranih in žal, brez dvoma, tudi več (nepotrebnih) žrtev.
Cepljenje ni pritrjevanje politiki, temveč zgolj skrb za lastno varnost in izkaz spoštovanja drugih.
Rok Lokar, dr. med. spec. druž. med.
