Tokratna gostja revije Doktor 24 je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr.med., redna univerzitetna profesorica, doktorica medicine in zgodovinarka medicine, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti.
Gost meseca je tokrat asist. dr. Matjaž Vrtovec, dr. med., specialist radiolog, EBIR.
Doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, dr. med., je specialistka nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Da bo zdravnica, je vedela že dokaj zgodaj. Ko je obiskovala še osnovno šolo, je sama odšla v zdravstveni dom in povprašala, če lahko kakor koli pomaga, dela … Deklice niso odslovili, ampak so jo dodelili patronažni sestri, s katero je šla potem na nekaj obiskov na dom k bolnikom. »Bilo je zelo nenavadno in po svoje tudi strašno. To je bila čustveno zelo močna izkušnja, ker patronažne sestre na domu obiskujejo ljudi, ki so zelo bolni. A me vse to ni odvrnilo, temveč je v meni spodbudilo še neko dodatno zanimanje.«
Zdravnica dr. Simona Borštnar, dr. med., specialistka interne medicine internistične onkologije, je specializirana za zdravljenje raka dojk in uroloških rakov. Je vodja multidisciplinarnega tima za zdravljenje raka dojk na Onkološkem inštitutu že deseto leto. Diplomirala je leta 1993 na ljubljanski Medicinski fakulteti, magistrirala leta 1998 na temo klinične onkologije, doktorirala pa leta 2003.
Ko je bila izr. prof. Janja Ocvirk, dr. med., specialistka internistične onkologije, še v osnovni šoli, je vedno rekla, da bo zdravnica, da bo potem lahko zdravila starše, ko bodo stari. V srednji šoli jo je še najbolj zanimala biokemija, molekularna raven, vendar možnosti za študij tega v Sloveniji tedaj ni bilo in ostala ji je medicina. »Vsekakor me je vedno zanimalo naravoslovje,« je poudarila.
Nataša Bedernjak Bajuk se je za študij medicine odločila že kot majhna deklica. V Prekmurju so bili takrat le trije infektologi, kar je pomenilo, da je bil njen oče vsak tretji dan dežuren. Z mamo sta šli zvečer do njega in mu nesli večerjo. Tako je bila od malega povezana z bolnišnico. Sama je povedala: »Oče je bil velik entuziast, zelo rad je imel svoj poklic in je v njem užival. O tem, kaj bi bila, ko bom velika, nismo govorili. Ko sem bila pred to odločitvijo, sta me starša poskušala prepričati, naj si izberem drug poklic, kjer mi bo lažje, ker je v medicini veliko odrekanja. Menila sta, da je to za žensko, ki ima družino, izjemno naporno.«
Vodja Oddelka za limfome dr. Barbara Jezeršek Novaković se je za študij medicine odločila po informativnem dnevu za študij farmacije, študij biokemije in študij fizike, kjer so jim ljubeznivo pojasnili, da jih zanimajo predvsem študentje moškega spola, kajti ženske tako mislijo samo na družino in ne morejo kakovostno opravljati študijskih obveznosti ter pozneje svojega dela. Tako na informativni dan za študij medicine niti ni šla …
O tem, da bo zdravnica, se je dr. Alenka Horvat Ledinek, dr. med., specialistka nevrologije, odločala že v osnovni šoli. Pot do Medicinske fakultete ni bila lahka, potrebne je bilo veliko volje in vztrajnosti.
Prof. dr. Pavle Košorok, dr. med., specialist splošne kirurgije, je od nekdaj vedel, da bo zdravnik.
Sicer je še med študijem najprej mislil, da bo postal pediater, pozneje ga je bolj zanimala interna medicina, na koncu pa kirurgija.
Glavne težave so z uriniranjem. To pomeni težave s prostato. Mi imamo genom, da moški na stara leta težko urinira. In vsak moški ve, da je imel to težavo tudi njegov oče in tudi ded in se s tem nekako sprijazni. Je pač tako, si rečejo.
