Antidepresiv deluje v 50, placebo v 30 odstotkih

Docent dr. Jurij Bon, dr. med., je specialist psihiatrije, dela pa na Centru za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana in predava na katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Od nekdaj je bil bolj naravosloven tip, v zadnjem letniku gimnazije se je odločil za medicino predvsem zato, ker je bil prepričan, da bo lahko med študijem izvedel marsikaj, ne pa se le izobrazil za poklic, saj ga je vedno zanimalo tudi, kako stvari delujejo.

Je bila specializacija izbrana načrtno?
V tistem času se je že začel pohod nevroznanosti, znanosti o delovanju možganov. Medicincem so na tem področju na voljo psihiatrija, nevrologija ali nevrokirurgija, sam pa sem se na koncu odločil za psihiatrijo, ker se mi zdi najbolj široka.

Vam je bilo kdaj žal?
Če bi še enkrat študiral, bi se odločil enako.

Depresija je zelo širok pojem …
Depresija je zelo različnih oblik in tudi mi, terapevti, do nje precej različno pristopamo. V psihiatriji se delimo na bolj splošne psihiatre, ki zdravimo predvsem z zdravili, in psihiatre, ki v svojem delu dajejo večji poudarek psihoterapiji. V bolnišnicah navadno zdravimo težje oblike depresije. Ne glede na obliko depresije pa pomembno tudi, da človek poišče terapevta, ki mu najbolj ustreza, ker mu bo lahko takrat najbolj pomagal.

Je depresija bolezen?
Kadar v medicini ne poznamo natančno bioloških mehanizmov bolezni, govorimo o kliničnih stanjih ali sindromih, ne o boleznih. Vemo pa, da lahko prek vplivanja na delovanje možganov z zdravili spreminjamo dogajanje na duševni ravni in s tem blažimo simptome. Zelo verjetno gre za stvari, ki so povezane z mehanizmi, ko se ljudje spopadamo s stresom, torej koliko smo stres sposobni premagovati oziroma se prilagajati. Zdravila pa krepijo te mehanizme.

Kakšni so simptomi bolezni?
Simptomi so različni. V prvi skupini so žalost, občutki potrtosti, brezupa, pesimizma. Druga skupina je za bolnika še bolj moteča – gre za utrujenost, pomanjkanje volje in motivacije za opravljanje kakršne koli aktivnosti in za izgubo občutkov užitka za vsakdanje stvari; svet postane popolnoma prazen, vseeno je, kaj ta človek počne, saj mu nobena stvar ne prinaša užitka. Naj omenim še sklop pridružene tesnobe, ki je lahko zelo naporen, kadar je tesnoba prisotna ves čas ali prihaja v obliki paničnih napadov. Potem so tu še vsi spremljajoči simptomi – recimo spremembe v funkcioniranju telesa, nespečnost, spremembe apetita in prebave, kronične bolečine, upočasnitev mišljenja in posledično težave s koncentracijo, s spominom. Takšna oseba se težko odloča med izbirami, ki jih ima na voljo, pa ne vidi pozitivnih možnosti, ampak zgolj negativne.

Kako ugotavljate, da se je pri nekom pojavila depresija?
Navadno je tako, da tisti, pri katerem se prvič pojavijo takšne težave, nekaj časa čaka, ker upa, da bo minilo, še posebej, če gre za akutne stresne dogodke, ki so vplivali, da je postal depresiven. Ko pa se počuti ujetega v neki situaciji in depresija vztraja, bo začel počasi iskati pomoč. Najprej pri osebnem zdravniku, ki jo običajno začne zdraviti.

Se depresija pojavlja v določenem starostnem obdobju?
Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih.

Kako pa je glede na spol?
Depresijo diagnosticiramo bolj pogosto pri ženskah, razmerje je dve tretjini proti eni tretjini. Na ravni bolnišničnega zdravljenja pa so ti odstotki bližje. Lanski podatki kažejo, da je bilo na psihiatrični kliniki zaradi depresije hospitaliziranih 55 odstotkov žensk in 45 odstotkov moških.

So simptomi enaki pri moških in ženskah?
Ravno v tem je težava, saj se pri moških depresija ne izraža tako značilno, pogosteje z jezo in manj z žalostjo. Poleg tega moški redkeje iščejo pomoč, ker so manj pripravljeni kazati šibke točke.

Torej jeza in ne žalost?
Pri moških gre predvsem za razdražljivost, za nestabilnost razpoloženja, so bolj impulzivni, eksplozivni.

Potem ima večina Slovencev te simptome, ko sede za volan …
Ja, najbrž. (smeh)

Kako pa na depresijo vpliva genetika?
Kar pomembno. Potomci ljudi, ki so se zdravili zaradi depresije, imajo 40-odstotno nagnjenost k razvoju depresije.

Kdaj je čas, da se obrnemo na pomoč zdravnika?
Vsekakor ko stanje dovolj dolgo traja, recimo več tednov, ko nič več ne niha preko dni in ne vidimo možnosti, da bi se izboljšalo, ko nas to precej ohromi v funkcioniranju ali pa takrat, ko se nam začnejo intenzivno pojavljati samomorilne misli.

Samomorilnost …
Samomorilnega vedenja v psihiatriji ne razumemo kot izključno posledico depresije. Včasih se zmotno misli, da je bil vsak, ki je naredil samomor, tudi depresiven. Samomorilno vedenje je širši problem. No, eden od teh dejavnikov je seveda tudi depresija.

Posvetimo pozornost zdravljenju.
Zelo moramo paziti, da ne uživamo psihoaktivnih snovi, predvsem alkohola. Nekateri pravijo, da jim lahko pomagajo druge psihoaktivne snovi, na primer marihuana. Možno je sicer, da deluje na kratki rok, na dolgi rok pa slabša sposobnost človeka, da vzdržuje stabilno razpoloženje. Veste, pomembno je, da skušamo živeti uravnoteženo življenje. Ko se pojavi depresija zaradi stresa, se pojavi navadno zato, ker smo se preveč posvetili eni točki življenja.

Na primer?
Navadno če smo preveč storilni. Ali smo že po naravi takšni, da črpamo svojo lastno vrednost iz tega, koliko naredimo ali pa drugi od nas zahtevajo, recimo šef, pa se zaradi lastne osebnosti nismo sposobni upreti in postaviti meje. In takrat začnemo navadno zanemarjati druge vidike življenja. Tu mislim na rekreacijo, koliko počnemo stvari za lastno veselje, ne pa z nekim namenom, da bomo boljši ali več naredili, pa naprej, pomembna je duhovnost kakršne koli oblike, tu so odnosi z bližnjo okolico. Vse to in še kaj navadno začnemo zanemarjati.

Torej gre za ravnotežje?
Ja, tudi v psihoterapiji se pri depresiji poudarja, da mora človek spremeniti vzorce svojega življenja, da bi ga uravnotežil, in že to lahko zelo pomaga.

Ampak vsi se ne spremenijo?
Seveda, ali se pač niso pripravljeni spremeniti toliko. Tu pa lahko pomagamo z medicinskimi pristopi, antidepresivi.

Je antidepresivov preveč, jih res preveč z lahkoto predpisujete?
Z vidika psihiatrov ne bi mogel reči, da jih je preveč. Naj povem primer. V interni medicini kardiologi natančno vedo, koliko maščob v krvi je za naše telo še koristno. Seveda obstaja meja, ko se pojavi tveganje. Da bomo zato, ker je meja presežena, prezgodaj umrli. Takrat svetujejo, naj bolnik jemlje zdravila, ki vplivajo na zmanjšanje maščob, tudi če še nima srčnožilne bolezni. Podobno svetujemo že pri blažjih oblikah depresije tudi mi, ker vemo, da bodo zdravila okrepila bolnikovo odpornost na vsakdanji stres. Obenem ta zdravila niso škodljiva, ne povzročajo odvisnosti. Imajo sicer lahko marsikatere stranske učinke, ki pa niso nevarni, večinoma so le neprijetni. Za nas, za psihiatre, je torej smiselno, da več ljudi jemljejo antidepresive, če jih potrebujejo.

Je več različnih vrst antidepresivov?
Poznamo različne skupine antidepresivov, ki se razlikujejo predvsem po stranskih učinkih. Med njimi pa ni velike razlike glede učinkovitosti, ni tako velika, kot bi si želeli. Raziskave kažejo, da antidepresiv deluje približno v 50 odstotkih, placebo pa v 30 odstotkih. Izraženost depresije torej niha sama po sebi in se bo prit tretjini ljudi umaknila brez aktivnega zdravljenja. Zelo pomembno pa je, da je ta razlika med zdravilom in placebom drugačna glede na izraženost depresije – pri blagi je razlika majhna, pri hujši obliki depresije pa je antidepresiv precej bolj učinkovit.

Kaj je pomembno pri tovrstnih zdravilih?
V nasprotju z drugimi boleznimi bolnikom vedno svetujemo, da med procesom zdravljenja niso pasivni. Že ko gredo recimo v bolniški stalež, se morajo truditi z rekreacijo. Veste, dovolj je lahko že pol ure sprehoda na dan. Telesna aktivnost pomaga možganom, da so bolj aktivni, pomembna pa je tudi umska aktivnost, vendar vedno do meje, ki jo posameznik zmore. Pri zdravljenju depresije je zelo pomembno, da se bolnik ne preobremeni, sicer bo učinek nasproten, ker bo dobil občutek, da ne zmore in da nič nima smisla. Potrebuje pa stalno pomoč, spodbudo s strani terapevta ali okolice.

Okolica. Še vedno je vse v zvezi z depresijo stigma.
Je, ampak se spreminja. To je povezano z vrednotami v posamezni družbi. V našem kulturnem okolju morajo biti stvari urejene in ljudi, ki iz tega izstopajo, odrivamo.

Kakšen je trend?
Število depresivnih bolnikov v svetu se povečuje predvsem zato, ker se povečuje število prebivalcev in ker dalj časa živimo. Precej se povečuje. Depresija je namreč postala glavni javnozdravstveni problem na svetu glede na bolezensko breme, ki ga povzroča.

Je depresija obvladljiva?
Z zdravstvenega vidika je odgovor ja. Pomembno pa je krepiti storitve na primarni ravni, ne toliko bolnišnično. Pomembno je, da so sposobni zdraviti bolnike z depresijo osebni zdravniki, pomembni so ambulantni psihiatri, ki delujejo na sekundarni ravni. Prioriteta je, da bi za ljudi bolj poskrbeli zunaj bolnišnic, vendar ne na račun slabljenja bolnišnične oskrbe.

Kje smo v primerjavi s primerljivimi državami v Evropi?
Kot vedno je problem denar. Bolj ko razvijamo zdravstvene storitve, bolj ko jih selimo v skupnostne storitve, dražja je zdravstvena oskrba. To si lahko privoščijo bogate države. Radi se primerjamo z zahodnimi državami, ampak pozabljamo, da dajemo za zdravstvo trikrat manj denarja kot v povprečju pri njih, zdravstveni stroški pa so za nas v veliki meri enaki kot v razvitih državah. Pri skupnostnih storitvah je težava v tem, da je potrebnega za te storitve več kadra kot v bolnišnici in da morajo imeti več časa za bolnika. To pa stane.

Kako pa je z zdravili?
Na voljo so nam vsa zdravila, ki jih uporabljajo v svetu. Koliko so na voljo druge možnosti, na primer psihoterapevtske storitve, pa je že vprašanje. Psihoterapevt lahko zelo pomaga, ampak majhnemu številu ljudi, ker potrebuje veliko časa za posameznika. Zato najbrž država prepušča psihoterapijo samoplačništvu, podobno kot pri zobozdravstvu in nekaterih drugih zdravstvenih storitvah.

Kaj bo čez deset let?
Psihiatrija se zelo razvija in moram reči, da sem kar optimističen glede razvoja novih zdravil. Kako se bo razvijal sistem oskrbe bolnikov z duševnimi motnjami, pa je pa zelo odvisno od politike v državi. Mi vemo, kam moramo iti, vprašanje pa je, ali nam bo to omogočeno.

V zadnjem času smo v okviru zdravljenja depresije brali o transkranialni magnetni stimulaciji. Lahko pojasnite za kaj gre?
Zdravila za duševne motnje so našli po naključju. Glede depresije so na primer ugotovili, da določena zdravila, ki so jih uporabljali za tuberkulozo, pri človeku dvignejo tudi razpoloženje. Z raziskovanjem, kako ta zdravila delujejo, so začeli nevroznanstveniki razumevati, kako delujejo možgani. Zdaj prihajamo v čas, ko je nevroznanost čedalje bolj razvita, in lahko bolj načrtno razvijamo terapevtske metode, med njimi na primer tudi biološko stimulacijo možganov, ki jo omenjate. Ker bolje razumemo, kako možganska omrežja delujejo pri depresiji, lahko nanje vplivamo z aparatom, ki proizvaja zelo kratke, a močne elektromagnetne impulze. Če vemo, kam ga postaviti, da bo deloval na neko lokalizirano območje v možganih, če vemo, kje je ta tarča, lahko s stimuliranjem tega dela možganov vplivamo, da se ravnotežje med omrežji v možganih začne popravljati. To so novi pristopi. Zdravila delujejo prek celotnih možganov, zato povzročajo več stranskih učinkov, te nove metode pa ne. Uporablja se jih predvsem pri kroničnih oblikah, ker so dražje.

Se znate razjeziti?
Ja, seveda.

Za trenutne čase ste namreč neobičajno mirni in prijazni. Živite zdravo?
Živim enako stresno življenje kot drugi, včasih še bolj. Trudim se skrbeti, da bi imel zunaj službe še druge vidike življenja. Zelo rad sem z družino, zelo radi potujemo, s športom se ukvarjam, radi hodimo v naravo. Rad bi več bral, glasba pa … Ne poslušam popularne glasbe, ampak predvsem tako, ki se me na kakšne način dotakne.

Pa hrana?
Nikoli v življenju nisem preveč užival v hrani. Brez težav sem zato postal vegetarijanec. Bolj rad imam preprosto hrano.

So pacienti, ki jih poznate, ker niso naključni, breme?
To je proces, skozi katerega gre vsak psihiater. Ko začneš delati v psihiatriji, vidiš, da ljudje trpijo in jim želiš pomagati, ampak na žalost, ne glede na to, koliko energije vlagaš, je večina dejavnikov, ali bo šlo komu na bolje, zunaj tvojega dosega. Počasi spoznaš, da moraš postaviti mejo, sicer čustveno ne boš preživel, ker boš pregorel. Če pregoriš, pa pomeni, da postaneš kot terapevt zelo pasiven, tudi jezen, imaš manj potrpljenja pri delu z ljudmi … Pomembno je, da se odzivaš na človekovo stisko, da narediš tisto, kar lahko v nekem trenutku narediš, ne pa da greš čez mejo. Ne, stvari iz službe ne želim nositi domov.

 

Sledite nam na socialnih omrežjih:
Facebook in Instagram