Ali težko zaspite in se pogosto zbujate?
Izraz nespečnost je pogosto uporabljen tako v medicinski strokovni literaturi kot v laičnem tisku. Širše gledano nespečnost spada med motnje spanja in je – vsaj v ambulanti zdravnika družinske medicine – daleč najpogostejša med njimi.
Nespečnost je lahko primarna, ko nimamo nobenega znanega telesnega ali duševnega vzroka, so pa prisotni značilni simptomi, potek težav in ustrezen odziv na zdravljenje. Tovrstna oblika je verjetno redkejša, kot jo beležimo, saj primarnih vzrokov zanesljivo ne moremo odkriti v vseh primerih. Sekundarna ali komorbidna nespečnost pa je pridružena drugim telesnim in duševnim motnjam in boleznim. Približno polovica bolnikov z depresijo ima komorbidno nespečnost, obe motnji skupaj pa sta med duševnimi motnjami (v širšem pomenu besede, vštevši razpoloženjske motnje) najpogostejši vzrok obiska v splošni ambulanti. Nespečnost je lahko zgolj posledica; kronične bolečine lahko na primer zelo učinkovito kratijo spanec. Posledice njegovega pomanjkanja so lahko podnevi povsem enake kot pri nespečnosti, a je seveda v takem primeru razglabljati o nespečnosti nesmisel in tudi njeno zdravljenje ne bo uspešno, če ne (po)zdravimo oziroma odpravimo vzroka, torej bolečine.
Ocenjevanje kakovosti spanca je subjektivno
Za potrebe raziskav o pogostosti nespečnosti je najpogosteje merodajen pritrdilen odgovor na vsaj eno od vprašanj »Ali se ponoči pogosto zbujate?« in »Ali zvečer težko zaspite?«. O tem, kako merodajni so odgovori na tovrstna vprašanja, ve povedati vsak, ki je kdaj delal v domu starejših občanov in poslušal pritožbe stanovalcev o »nespečnosti«, medtem ko je dežurna sestra za te iste stanovalce zatrdila, da vso noč »spijo kot top«. Ocenjevanje kakovosti spanca je subjektivno in zatorej težko opredeljivo za namen raziskav.
Nespečnost, kot jo definira stroka
Diagnostični kriteriji nespečnosti so po medicinskih kriterijih jasni:
- težava z začetkom spanca,
- težava z vzdrževanjem spanca,
- slaba kakovost spanca kljub zadostnim priložnostim za spanje,
- pridružene težave v funkcioniranju podnevi, ki trajajo vsaj štiri tedne, v akutni obliki pa manj; ob tem pa to ni izključno posledica znane druge telesne ali duševne motnje.
Po naštetih kriterijih pacientova lastna ocena slabega spanca, ker ne ustreza željam ali pričakovanjem, torej še ne pomeni nespečnosti.
Težav je več pri ženskah in starostnikih
Podatki o pogostosti nespečnosti se po različnih nacionalnih in raziskovalnih podatkih zelo razlikujejo. Razlog tiči v dejstvu, da so v raziskavah uporabljeni precej različni kriteriji. Glede na populacijske študije v različnih državah se večina raziskovalcev strinja z oceno, da približno 30 odstotkov odraslih izpolnjuje vsaj enega od kriterijev nespečnosti. Ugotovljenih je več dejavnikov tveganja: nespečnosti je več pri ženskah in starostnikih, pogostejša je pri kroničnih boleznih in duševnih motnjah, prav tako pri posameznikih, ki opravljajo nočno ali izmensko delo. Komorbidnost je zelo pogosta, po ocenah ima približno 40 odstotkov ljudi z nespečnostjo pridruženo duševno motnjo.
Podatek o nespečnosti je anamnestičen in diagnostičnih postopkov v tej smeri praviloma ne izvajamo. Po drugi strani seveda vemo, da je nespečnost večinoma samo simptom ali posledica in najmanj, kar je v takih primerih potrebno, je dobra anamneza. Pogosto se izkaže, da v resnici ne gre za nespečnost, temveč zgolj za subjektivno zaznavo slabše kakovosti spanca, ki je lahko tudi samo posledica nerealnih pričakovanj. Če nekdo kljub samo petim uram spanca prek dneva normalno funkcionira, ne moremo govoriti o nespečnosti.
Pomagajmo si sami
Preden nekdo zaradi nespečnosti obišče zdravnika s prošnjo, naj mu predpiše uspavala, je smiselno poskusiti vsaj z določenimi nefarmakološkimi ukrepi, torej brez zdravil. Pravilna higiena spanja zahteva kar precej: potrebujemo primerno okolje (primerna temperatura, zatemnjenost, brezhrupnost, odsotnost vibracij ali drugih motečih dejavnikov), na spanje se moramo ustrezno pripraviti (najbolje z ritualom, ki naj bo vsak večer enak – to pomeni, da zadnjih nekaj stvari pred spanjem počnemo v istem vrstnem redu, po možnosti enako dolgo) in se odpraviti spat ob isti uri. Spanje naj bo prilagojeno potrebam telesa in ne našim željam.
Potrebe posameznikov so različne, v povprečju potrebujemo ljudje od šest do osem ur spanja, redko več in še redkeje manj. Kot vidimo, je razpon precejšen. Mnogi spijo preveč in zato ne morejo zaspati takrat, ko si to želijo. Ena od pogostejših napak je uživanje hrane ali sladkarij pred spanjem – vsakomur je jasno, da se s polnim želodcem težko zaspi.
Težko se zaspi tudi, če je človek (preveč) lačen. V tem primeru zadošča kozarec toplega mleka, kar je pri številnih zelo uspešen del večernega rituala. Zelo priporočljivo je poskusiti z avtogenim treningom, ki je silno uspešna tehnika sproščanja. Če nekdo zase ve, da je nervozen in da je ravno nervoza tista, ki krati spanec, se včasih dobro obnesejo domača naravna zdravila za umirjanje, ki so v prosti prodaji v lekarnah.
Rok Lokar, dr. med. spec. druž. med.
