Ali lahko z EKG ugotavljamo in spremljamo izgorelost

Vprašanje je lahko na prvi pogled provokativno, vendar se lahko danes ta stanja zelo natančno opredeli s posebnim analiziranjem EKG.

Zgodba je zelo zanimiva in jo bomo v nadaljevanju opisali s pripombo, da že imamo takšno opremo in jo tudi že redno uporabljamo, predvsem pri stanju psihične izgorelosti.

Najprej nekaj enostavnih teoretičnih predpostavk.

V srcu so posebne celice, ki lahko spontano (neodvisno od naše volje) povzročajo utripanje, vzdržujejo določen ritem. Poleg tega avtomatičnega mehanizma na srce vpliva tudi poseben živčni sistem (avtonomni, imenovani tudi vegetativni). Ta sistem ima dva dela. En del pospešuje srčno frekvenco in krepi moč srca (simpatični sistem). Drugi del deluje nasprotno, upočasnjuje srčno frekvenco in zmanjšuje moč srca (parasimpatični sistem).

Pri zdravem človeku v mirovanju prevladuje aktivnost zaviralnega sistema (parasimpatičnega), ki na ta način deluje zaščitno glede pretirane in nepotrebne povečane aktivnosti srca. Vendar sta oba sistema vedno v nekakšnem ravnovesju.
Vpliv enega in drugega sistema na srce je mogoče opisati z vrsto kazalnikov. Kot najboljši kazalnik tega ravnovesja se je pokazala variabilnost srčne frekvence.

Zdravo srce utripa z normalnim, na videz enakomernim ritmom (ki ga imenujemo sinusni). Natančen pregled EKG pokaže, da se časovna dolžina med srčnimi utripi spreminja za nekaj milisekund, kar na zapisu EKG zelo težko zaznamo s prostim očesom. Neprestano spremenljivost časovne dolžine med posameznimi srčnimi utripi imenujemo variabilnost srčne frekvence. Ta je odraz delovanja omenjenih dveh živčnih sistemov, torej zaviralnega in pospeševalnega. Povečano delovanje zaviralnega sistema povečuje variabilnost srčne frekvence, nasprotno povečano delovanje pospeševalnega sistema jo zmanjšuje ali celo odpravi. Ko variabilnost ni več prisotna, je časovna razlika med utripi ves čas enaka. Z ugotavljanjem variabilnosti lahko vidimo, kateri sistem deluje, prevladuje, se ponovno vzpostavi, deluje izraziteje in podobno. Tonus enega in drugega sistema se neprestano spreminja, kar je pomembno za vzdrževanje delovanja vrste organov v ustreznem funkcijskem ravnotežju.
Vpliv obeh omenjenih živčnih sistemov na variabilnost srčne frekvence se spreminja s starostjo ter s pojavom različnih obolenj srca in ožilja. Variabilnost ima določene lastnosti pri stopnji telesne pripravljenosti oziroma stopnji treniranosti ter pri psihični in telesni izgorelosti, kar nas v tem prispevku najbolj zanima.

V vsakodnevnem življenju vsi poznamo variabilnost srčne frekvence pri dihanju in v nočnih urah. Pri normalnem dihanju se pri vdihu srčna frekvenca poveča, pri izdihu se zmanjša. Pri vdihu se namreč zmanjša pritisk v prsni votlini, poveča se venozni dotok krvi v srce, to deluje pospešeno, kar omogoča, da srce požene več krvi v arterijski sistem. Pri izdihu je ravno obratno. To kompleksno dogajanje je regulirano z omenjeno variabilnostjo srčne frekvence.
V spanju sistem deluje tako, da prevladuje zaviralni sistem, ki zmanjša frekvenco in obenem močno poudari variabilnost same frekvence, torej časovno razliko med posameznimi srčnimi utrip.

Na osnovi vsega doslej povedanega pridemo do temeljne ugotovitve. Ko je srčna frekvenca pospešena, torej ko prevladuje pospeševalni (simpatični) sistem, variabilnosti srčne frekvence praktično ni ali je slabše prisotna (denimo pri fizičnem naporu). V mirovanju in spanju ali ko smo sproščeni, prevladuje zaviralni (parasimpatični) sistem, takrat je srčna frekvenca nižja, prisotna je jasno vidna variabilnost srčne frekvence.

Če lahko natančno določimo variabilnost srčne frekvence, lahko dokaj natančno opredelimo vpliv simpatičnega in parasimpatičnega sistema, kateri prevladuje in kako sta uravnotežena.

Enodnevni ali večdnevni snemalnik EKG (holter monitor) lahko poleg običajnega spremljanja številnih parametrov natančno (v milisekundah) izmeri časovno razdaljo med vsemi 100.000 utripi, kolikor jih je običajno v enem dnevu.

S pomočjo določenih računskih operacij lahko te razdalje zelo hitro primerja ter na enostaven tabelarni in grafični način pokaže, kdaj je med utripi razdalja bolj izražena in kdaj manj.

Tako lahko hitro vidimo, kako se variabilnost srčne frekvence spreminja v 24 urah oziroma kdaj je prisotna in kdaj ni, kar je pomembno za opredelitev pomembnosti številnih stanj.

V nadaljevanju bomo osvetlili pomen preiskave pri telesni in psihični izgorelosti.

Variabilnost srčne frekvence pri športni aktivnosti

Osebe z redno telesno aktivnostjo imajo v mirovanju bolj izraženo parasimpatično (zaviralno) dejavnost kot osebe, ki takih naporov ne izvajajo. Med aerobno vadbo (v stanju, kjer v mišice dovajamo dosti kisika) srčna frekvenca naraste, poveča pa se tudi količina prečrpane krvi v eni minuti (minutni volumen). To omogoča zadostno količino krvi, ki je obogatena s kisikom, pomembnim za delujoče organe, predvsem za mišice. V začetku obremenitve se srčna frekvenca poveča na račun zmanjšanega delovanja zaviralnega sistema, v nadaljevanju pa je le posledica naraščanja delovanja pospeševalnega sistema (simpatikusa). To se zgodi običajno, ko frekvenca naraste na približno 100. Ob maksimalnem naporu, ko je dosežena normirana maksimalna srčna frekvenca, praktično ni več prisotno delovanje zaviralnega – parasimpatičnega sistema. Po prenehanju telesne aktivnosti se parasimpatična aktivnost vrne na izhodiščno raven različno hitro. Po kratkotrajni vadbi v trajanju od 10 do 20 minut v nekaj minutah, po dolgotrajni vadbi pa šele po nekaj urah ali dneh. Pri bolje treniranih športnikih se popravlja hitreje, pri slabše treniranih pa kasneje. Ko se parasimpatikus regenerira, je takoj prisotna izražena variabilnost srčne frekvence in služi kot kazalnik natreniranosti športnika. Kot smo že omenili, lahko variabilnost enostavno določamo, predvsem lahko določimo čas do normalizacije oziroma ponovne vzpostavitve.

Stanje pretreniranosti

Kadar s snemanjem variabilnosti srčne frekvence navkljub zmanjšanju telesne aktivnosti dalj časa ne zaznamo, govorimo o stanju (sindromu) pretreniranosti. Ta nastopi tudi, ko sta intenzivnost in pogostnost vadbe takšni, da telo v fazi počitka med vadbo ni sposobno regeneriranja. V stanju pretreniranosti je stalno prisotna prevlada simpatikusa, tako v mirovanju kot v fazi vadbe.

Komercialno dostopni merilniki variabilnosti srčne frekvence

Danes številni rekreativci uporabljajo cenovno dostopne in enostavne merilnike srčnega utripa, ki omogočajo tudi spremljanje parametrov variabilnosti srčne frekvence. Treba je poudariti, da je za zdaj nemogoče natančneje določiti, katere vrednosti kazalcev variabilnosti srčne frekvence veljajo pri posamezniku za normalne in kdaj so pomembno spremenjene. Zato danes večina športnikov uporablja sistem samonadziranja, kar pomeni, da primerjajo vrednosti le pri samem sebi. Posamezniki najprej izmerijo bazalno vrednost. Ta se določi po 7–10 dneh počitka, najbolje zgodaj zjutraj, po približno petih minutah stanja, po uriniranju in pred vnosom hrane. Dobljeni kazalci variabilnosti na ta način omogočajo povečanje ali zmanjšanje intenzitete aktivnosti in obenem omogočajo določiti stanje pretreniranosti.

Sindrom izgorelosti

Izgorelost pomeni zmanjšanje ali odsotnost energije v stanju izčrpanosti zaradi povečanih zahtev uporabe telesne ali psihične energije. Začetnega stanja izgorelosti partnerji, člani družine, sorodniki, sodelavci in drugi običajno dolgo ne opazijo.
Izgorelost se pogosto začne z intenzivno željo se dokazati, se čim bolje izkazati. Zato si take osebe povečajo obveznosti, ne urejajo več popolnoma lastnih potreb, konfliktov se ne odpravlja oziroma se ne omogoča njihove odprave, številna dejstva se neustrezno vrednoti, probleme se zanika. Zmanjšuje se fleksibilnost urejanja problemov, pojavi se kronična naveličanost, neracionalna preobremenjenost. Nastopijo resne motnje spanja s posledično utrujenostjo in zmanjšano sposobnostjo reševanja problemov naslednji dan, kar še bolj zapira začarani krog. Zmanjša se sposobnost orientiranja, pojavijo se motnje spomina. Take osebe so nerealno kritične, negirajo kritiko. Pojavlja se odsotnost empatije (zaznavanje čustev druge osebe) in razvijanja ustreznih emocij. Osebe so vse manj komunikativne, ne navezujejo stikov, izogibajo se prijateljem. Vse manj je prisotna želja po rekreativni fizični aktivnosti, socialnem druženju, strokovnem in drugem izpopolnjevanju, branju. Odnos s partnerjem se začne slabšati v številnih pogledih. Temu sledijo vidne spremembe v obnašanju, nastopijo depresija, tesnoba in stanje popolne izčrpanosti (psihični kolaps).

Podaljšani stres se neposredno vpleta v pospešen proces ateroskleroze in posledično povečano pojavljanje obolenj srca in ožilja. Pridružijo se številne druge bolezni ali se poslabšajo že obstoječe (povišan krvni tlak, obolenje srca, sladkorna bolezen, moten je metabolizem maščob in druge bolezni).

Stanje izgorelosti in variabilnost srčne frekvence

Glede na opisana dejstva o variabilnosti srčne frekvence lahko razumemo, da v stanju izgorelosti prevladuje sistem simpatikusa in da je zaviralni ali parasimpatični sistem bolj ali manj zavrt.
Taka slika je vidna tako podnevi kot ponoči. Osebe običajno zelo slabo spijo, ponoči je tesnoba še bolj izražena kot podnevi, zato normalne variabilnosti srčne frekvence ponoči ne vidimo. V normalnih razmerah nočna variabilnost tudi lepo prikaže vse faze spanja, ki jih lahko med seboj ločimo, v stanju izgorelosti tega ni videti. Niti ni videti običajnega znižanja srčne frekvence v nočnih urah.

Pri lažjih oblikah izgorelosti se podnevi lahko vidi še nekoliko več ali manj prisotna variabilnost, zlasti v fazi mirovanja, počitka. Pri zelo hudi obliki izgorelosti je tudi podnevi praktično odsotna, pravimo, da stres v celoti prekrije budno stanje.

Pomen spremljanja variabilnosti srčne frekvence pri izgorelosti

Preiskava ob omenjenih težavah lahko potrdi prisotnost več ali manj močno ali močneje aktiviranega simpatičnega žičnega sistema in odsotnost parasimpatičnega. Stanje lahko objektiviziramo z določenimi tabelami, izmerjenimi parametri, kar je pomembno za primerjavo ob kontroli.

Po določeni medikamentni terapiji in po aktiviranju številnih nemedikamentnih ukrepov napravimo ponovno preiskavo, ki je dejansko 24-urno snemanje EKG (holter monitor). V stanju izboljšanja je lahko jasno vidna razlika v smislu aktiviranja parasimpatikusa, vidi se, da oseba normalno spi, da so prisotne vse faze spanja ter da je v fazi počitka v mirovanju podnevi odsoten stimulativni del in ustrezno aktiviran zaviralni – parasimpatični del živčnega sistema.

Komu priporočamo omenjeno preiskavo

Priporočamo jo vsem, ki imajo opisane težave izgorevanja zaradi objektivizacije stanja in predvsem za potrditev uspešnosti terapije. Dandanes številni podjetniki trpijo zaradi omenjenega stanja izgorevanja. Ne najdejo poti iz začaranega kroga, v katerem se nahajajo. Naloga medicine je, da jim pomaga osvetliti problem, priporoči ustrezno terapijo in da jim z vsemi metodami pokaže pravi razlog stanja ter z objektivnimi parametri pokaže uspešnost terapije in izboljšanje stanja.

Pri športnikih omogoča preiskava objektiviziranje stanja pretreniranosti, ugotavljanje časa, kdaj se rekreacijo lahko ponovno izvaja, spremljanje uspešnosti kondicijskega stanja, predvsem kdaj povečevati raven rekreativne fizične aktivnosti.