Sklepna bolečina – Ko gibanje postane boleče
Bolečina v mišicah in sklepih je neprijeten občutek, s katerim nas telo opozarja na poškodbo, preobremenitev ali bolezensko spremembo. Prizadeti del telesa zaradi bolečine pogosto uporabljamo manj, lahko se pojavijo tudi oteklina, občutljivost ali modrica. Bolečina se lahko pojavi nenadoma, na primer po poškodbi, ali pa se razvija počasi in traja dlje časa, kot je značilno za številne revmatične bolezni.
Sklepi povezujejo kosti, telesu zagotavljajo oporo in omogočajo gibanje. Ko postanejo boleči, lahko težave občutno vplivajo na vsakodnevno življenje – od hoje in vstajanja do dela, športa ali preprostih opravil z rokami. Sklepna bolečina lahko prizadene en sam sklep ali več sklepov hkrati, denimo sklepe prstov, zapestja, kolena, kolke ali hrbtenico.
Zakaj sklepi bolijo?
Vzrokov za sklepno bolečino je veliko. Med najpogostejšimi so degenerativne spremembe oziroma osteoartroza, vnetne revmatične bolezni, s kristali povzročena sklepna vnetja ter poškodbe.
Osteoartroza – najpogostejša oblika sklepnih težav
Osteoartroza je najpogostejša bolezen sklepov in spada med degenerativne bolezni sklepov in hrbtenice, ki so povezane predvsem s staranjem. Ocene kažejo, da ima osteoartrozo približno 40 odstotkov ljudi med 45. in 75. letom ter več kot 80 odstotkov oseb, starejših od 75 let. Pomembno pa je, da prisotnost sprememb, na primer na rentgenski sliki, še ne pomeni nujno tudi težav – simptome ima približno tretjina oseb z dokazano osteoartrozo.
Bolezen pogosteje prizadene ženske, osebe s prekomerno telesno maso, ljudi, ki so v preteklosti utrpeli poškodbo sklepa, ter posameznike z družinsko obremenjenostjo. Pomembno vlogo imajo lahko tudi ponavljajoče se obremenitve in določene telesne aktivnosti.
Osteoartroza najpogosteje prizadene sklepe rok, kolena in kolke, lahko pa tudi hrbtenico in druge sklepe. Glavno bolezensko dogajanje se začne v sklepnem hrustancu, ki prekriva konce kosti in omogoča gladko drsenje sklepnih površin. S staranjem in drugimi obremenitvami se njegova struktura spreminja: gladka površina postaja bolj neravna, lahko razpoka, hrustanec pa se postopoma tanjša. Ko hrustanec izgublja svojo zaščitno funkcijo, postane gibanje manj gladko, obremenitev sklepnih struktur pa večja. Posledica je lahko bolečina, ki se običajno pojavlja ob obremenitvi, zjutraj oziroma po daljšem mirovanju ali sedenju. Pridružijo se lahko otekanje, občutljivost, pokanje v sklepu in omejena gibljivost.
Osteoartroza se lahko razvija več let in je ni mogoče preprosto »pozdraviti«, vendar je mogoče s primernimi ukrepi pomembno zmanjšati bolečine, izboljšati gibljivost in upočasniti napredovanje težav.
Revmatizem ni ena sama bolezen
Pod izrazom revmatične bolezni razumemo veliko skupino različnih bolezni, ki prizadenejo sklepe in druge dele gibalnega sistema – mišice, kite, vezi in vezivna tkiva. Poznamo več kot sto različnih revmatičnih bolezni. Med seboj se razlikujejo po vzrokih, simptomih, poteku, načinu diagnosticiranja in zdravljenja.
Revmatične bolezni lahko prizadenejo ljudi vseh starosti, od otrok do starejših. Pri številnih je pomembno nepravilno delovanje imunskega sistema, ki lahko začne napadati lastna tkiva oziroma sklepe. Takšen odziv imenujemo avtoimunost.
Med pomembnejše skupine revmatičnih bolezni sodijo vnetne revmatične bolezni, s kristali povzročena sklepna vnetja, psoriatični artritis in zunajsklepni revmatizem.
Vnetne revmatične bolezni
Vnetne revmatične bolezni se lahko pojavijo tudi pri mlajših ljudeh. Med najpogostejšimi sta revmatoidni artritis (RA) in ankilozirajoči spondilitis.
Pri revmatoidnem artritisu se vnetje začne v notranji plasti sklepne ovojnice, nato pa lahko prizadene tudi druge dele sklepa. Pogosto so prizadeti mali sklepi rok ter zapestja, komolci, kolena, ramena in gležnji. Bolezen je približno trikrat pogostejša pri ženskah.
Ankilozirajoči spondilitis je vnetna bolezen, ki predvsem prizadene hrbtenico in se pogosteje pojavlja pri mlajših moških. Vnetje se lahko postopoma širi od križa navzgor proti vratni hrbtenici.
Natančen vzrok vnetnih revmatičnih bolezni ni znan. Verjetno gre za kombinacijo različnih dejavnikov, med katerimi so genetska nagnjenost, okužbe, poškodbe in hormonski vplivi. Pomembno vlogo ima imunski sistem, ki pri avtoimunskih boleznih napačno prepoznava lastna tkiva kot tarčo.
Revmatoidni artritis ljudje pogosto zamenjujejo z osteoartrozo, vendar gre za različni bolezni. Pri osteoartrozi je v ospredju degenerativna sprememba sklepa, pri revmatoidnem artritisu pa vnetje. RA se pogosto začne simetrično – na primer hkrati prizadene obe zapestji ali primerljive sklepe na obeh rokah. Osteoartroza je lahko prav tako prisotna na več sklepih, vendar simetrična prizadetost ni tako značilna.
Pomembna je tudi razlika v poteku. Osteoartroza se praviloma razvija počasi, medtem ko se lahko RA razvije v nekaj tednih ali mesecih. Pri RA so poleg sklepov lahko prizadeti tudi drugi deli telesa, pojavijo se lahko utrujenost, slabokrvnost in izguba telesne teže. Značilna je dolgotrajna jutranja okorelost, ki se pojavi tudi po daljšem počitku.
Putika in psoriatični artritis
Pri s kristali povzročenem artritisu oziroma putiki pride do motnje v presnovi sečne kisline. Kristali sečne kisline se odlagajo v sklepu in povzročijo zelo močno, nenadno vnetje. Pogosto je prizadet sklep palca na nogi. Med dejavnike tveganja sodijo moški spol, prekomerna telesna masa, večje uživanje alkohola, povišan krvni tlak, zmanjšano delovanje ledvic in družinska obremenjenost.
Psoriatični artritis je kronična vnetna sklepna bolezen, povezana z luskavico. Pogosto se razvije postopoma. Zanj so značilni vnetje sklepov prstov, oteklina celotnega prsta, ki je zaradi videza poznana kot »klobasasti prst« oziroma daktilitis, ter spremembe na nohtih. Pri zdravljenju sodelujeta revmatolog in po potrebi tudi dermatolog.
Zunajsklepni revmatizem in fibromialgija
Zunajsklepni revmatizem prizadene predvsem mišice, kite, živce in podkožno vezivno tkivo. Pomemben primer je fibromialgija – kronični bolečinski sindrom, za katerega sta značilni razširjena bolečina po telesu in povečana občutljivost za bolečino.
Pogosto se pojavljajo tudi motnje spanja, utrujenost, slabše razpoloženje in sindrom razdražljivega črevesa. Pri fibromialgiji ne gre za klasično vnetje, zato je ne uvrščamo med vnetne revmatične bolezni. Klasična protibolečinska zdravila pogosto niso dovolj učinkovita; pomembni so predvsem redna telesna dejavnost, urejen življenjski slog, obvladovanje stresa in druge oblike celostne obravnave.
Kateri znaki zahtevajo pozornost?
Najpogostejši znaki revmatičnih in drugih sklepnih bolezni so bolečina v sklepih ali mišicah, otekanje, občutljivost, okorelost, zmanjšana gibljivost ter v primeru vnetja tudi rdečina in toplota sklepa. Pri nekaterih revmatičnih boleznih niso prizadeti samo sklepi, temveč tudi notranji organi.
Mraz, delo v prisilnih položajih, pomanjkanje gibanja in slabe življenjske razmere sami po sebi ne povzročajo revmatičnih bolezni, lahko pa pri nekaterih ljudeh že prisotne težave poslabšajo.
Kako zdravimo sklepne in revmatične težave?
Cilj sodobnega zdravljenja vnetnih revmatičnih bolezni je doseči umiritev oziroma remisijo bolezni. Pri tem sta ključna zgodnje prepoznavanje in pravočasno, posamezniku prilagojeno zdravljenje.
Zdravljenje je kombinacija zdravil in drugih ukrepov. Z njimi želimo zmanjšati bolečino in vnetje, izboljšati gibljivost, upočasniti napredovanje bolezni ter ohraniti čim boljšo kakovost življenja.
Med zdravila za lajšanje bolečine sodijo paracetamol in druga analgetična zdravila. Nesteroidni antirevmatiki imajo poleg protibolečinskega tudi protivnetni učinek in se uporabljajo predvsem pri akutnih sklepnih težavah, če za njihovo uporabo ni kontraindikacij, kot so nekatere bolezni ledvic, motnje strjevanja krvi ali alergije.
Pri izrazitejših vnetnih revmatičnih boleznih se uporabljajo tudi kortikosteroidi, ki močno zavirajo vnetje in vplivajo na delovanje imunskega sistema. Uporabljajo se lahko v obliki tablet, injekcij ali z vbrizganjem zdravila neposredno v sklep. Zaradi možnih neželenih učinkov je pri dolgotrajni uporabi potrebna posebna previdnost.
Pri nekaterih boleznih so potrebna imunosupresivna zdravila oziroma zdravila, ki vplivajo na potek bolezni. Pomemben napredek v zadnjih desetletjih predstavljajo tudi biološka zdravila, zlasti pri zdravljenju revmatoidnega artritisa in drugih vnetnih revmatičnih bolezni.
Kaj lahko naredimo sami?
Pri številnih sklepnih težavah imajo pomembno vlogo tudi ukrepi brez zdravil. Redna in ustrezno prilagojena telesna dejavnost pomaga ohranjati gibljivost sklepov, krepi mišice in izboljšuje telesno pripravljenost. Obremenitev je treba povečevati postopoma in jo prilagoditi starosti, telesni pripravljenosti ter aktivnosti bolezni.
Pri akutni poškodbi oziroma pri bolečem, toplem in otečenem sklepu lahko pomaga hlajenje. Pri kroničnih težavah, mišični napetosti in jutranji okorelosti so pogosto primernejši topli obkladki. Pomembno je tudi vzdrževanje primerne telesne mase, saj zmanjšanje telesne teže pomembno razbremeni predvsem kolena in kolke.
Koristni so lahko tudi raztezanje, hoja, vaje za krepitev mišic in primerna aerobna vadba. Pri kronični bolečini lahko pomagajo tehnike sproščanja, meditacija, joga ter kognitivno-vedenjska terapija, ki pomaga razvijati učinkovitejše načine spoprijemanja z bolečino in njenimi posledicami.
Masaža je lahko koristna predvsem pri nekaterih težavah z mehkimi tkivi in lahko kratkotrajno zmanjša bolečino, vendar ni nadomestilo za celostno zdravljenje sklepnih bolezni. Pri bolečih sklepih je potrebna previdnost.
Kot dopolnilni ukrep se uporablja tudi akupunktura. Nekateri posamezniki poročajo o zmanjšanju bolečine in boljšem počutju, vendar so dokazi o njeni učinkovitosti pri kroničnih sklepnih težavah neenotni.
Pri lokalnem zdravljenju se uporabljajo geli in mazila z nesteroidnimi antirevmatiki ter nekateri pripravki z izvlečki zdravilnih rastlin, na primer arnike, bosvelije, kurkume ali navadnega gabeza. Pri osteoartrozi se uporabljajo tudi prehranska dopolnila, kot sta glukozamin in kurkumin, vendar je pri njihovi uporabi smiselno upoštevati individualno zdravstveno stanje in se po potrebi posvetovati s strokovnjakom.
Zdravila proti bolečinam uporabljajmo preudarno
Protibolečinska zdravila so lahko pomemben del zdravljenja, vendar niso edini način obvladovanja bolečine. Med pogoste skupine sodijo paracetamol, nesteroidna protivnetna zdravila, opioidna zdravila in nekateri lokalni pripravki.
Tudi zdravila brez recepta niso povsem brez tveganja. Pri dolgotrajni uporabi se lahko pojavijo neželeni učinki, tveganje pa je večje pri starejših ljudeh in pri osebah, ki že jemljejo več drugih zdravil. Zato je pomembno, da se pred uporabo posvetujemo z zdravnikom ali farmacevtom, zlasti če imamo kronično bolezen ali jemljemo zdravila na recept.
Ne jemljimo več različnih zdravil proti bolečinam hkrati, ne da bi preverili, ali jih je mogoče varno kombinirati. Če zdravilo ne pomaga ali povzroča neželene učinke, je potreben posvet z zdravnikom ali farmacevtom.
Najpomembnejše je gibanje in celosten pristop
Sklepna bolečina ima številne obraze – od prehodne posledice poškodbe do kronične osteoartroze ali vnetne revmatične bolezni. Zato je pomembno, da vzroka bolečine ne poskušamo vedno zdraviti na enak način.
Pri kroničnih težavah imajo poleg zdravil pomembno vlogo gibanje, primerna telesna masa, kakovosten počitek, obvladovanje stresa in prilagoditev vsakodnevnih aktivnosti. Pri vnetnih revmatičnih boleznih pa je še posebej pomembno zgodnje prepoznavanje bolezni in pravočasno zdravljenje, saj lahko s tem pomembno vplivamo na njen nadaljnji potek.
S sklepno bolečino se ni treba preprosto sprijazniti. Cilj zdravljenja je, da posameznik kljub bolezni čim dlje ohrani gibljivost, samostojnost in kakovost življenja.
Aleksandra Visnović Poredoš, dr. med., specialistka družinske medicine
