Povsod je lepo, doma je najlepše
Kje točno in kaj delate?
Od končanega študija dalje sem zaposlena v Službi nujne medicinske pomoči ZD Ljubljana, zadnja leta pa sem polovično zaposlena na DR24 v službi Prve zdravstvene asistence. Službi se mi nekako dopolnjujeta saj mi prva daje adrenalin in hitrost, druga pa stik z ljudmi, da se jim lahko v miru posvetim.
Kdaj ste se odločili za študij medicine, ste to vedeli že kot deklica?
V bistvu ja, od vedno sem človek, ki rad pomaga. Res se mi zdi, da je medicina poslanstvo, ki ti da neko notranjo nujo, da si na svetu, da skrbiš za sočloveka. Nikoli mi ni bilo hudo tudi v prostem času priskočiti na pomoč. Že kot majhna sem bila vedno polegob manjših poškodbah in povijala rane, kar je zraslo v željo po študiju medicine.
Kaj vas je pritegnilo k izbiri specializacije družinske medicine?
Po končanem študiju smo morali vsi »odkrožiti« tudi urgenco. Ker sem se tam dobro počutila, sem tam ostala še na sekundariju in še naprej. Za delo na urgenci pa si v tistih časih potreboval specializacijo iz družinske medicine. Tako sem pristala pri tej specialnosti in mi ni bilo nikoli žal.
Kot specialistka družinske medicine ste se odločili za delo na SNMP. Zakaj ta specialnost in kako se vaše delo na SNMP razlikuje od klasičnega dela v ambulanti?
Delo na urgenci je zelo specifično. Doživiš stvari, ki si jih ne bi nikoli predstavljal, situacije, ki se ti zdijo nemogoče in v takih pogojih se moraš zelo hitro odločiti kako boš reagiral. Naučeni algoritmi, znanje in izkušnje ti pomagajo, da kar se da optimalno za pacienta izpelješ intervencijo. Na urgenci vidiš rezultate tvojega zdravljenja zelo hitro, ali se stanje bolnika/poškodovanca popravlja ali ne. V stiku z bolnikom si zelo malo časa in vodiš samo nujne postopke, da izboljšuješ stanje pacienta.
Nato pacienta predaš naprej drugim specialistom in večinoma ne veš, kaj se z njim zgodi. V ambulanti je drugače. Običajno niso potrebne hitre odločitve, tudi rezultati zdravljenja se kažejo počasneje, bolnika spremljaš dolgo časa in vidiš kako se zdravljenje odvija. S pacientom vzpostaviš bližnji, pristnejši odnos, ki odkrije tudi druge težave, ki so ob površnih stikih skrite.
Delo na SNMP pogosto vključuje reševanje nujnih primerov in soočanje s situacijami, kot so nesreče ali oživljanje pacientov. Kako se spopadate s stresom in psihološkimi obremenitvami, povezanimi s takšnim delom?
Na urgenci vlada neko posebno vzdušje, že od vedno so odnosi med zaposlenimi večinoma zelo lepi, si zaupamo, smo kot ena družina. Skupaj preživljamo dolge delavnike, noči, vikende, praznike, kar nas zbliža. Ravno ta pozitivna energija je močen dejavnik, da vztrajamo v taki, zelo naporni službi. Težkih situacij je zelo veliko. Ko si v njej, se zanašaš, kot sem že povedala, na znanje in izkušnje in se trudiš po najboljših močeh.
Po sami intervenciji, še posebej zahtevni pa si naredimo »briefing« – pogovor s sodelavci, ki smo sodelovali pri intervenciji. Povemo si, kaj nas je skrbelo, kaj bi bilo bolje, kaj smo pogrešali, vsak pove svoje skrbi/strahove. Če si še vedno v stiski, se o tem pogovoriš še z ostalimi sodelavci na urgenci in običajno to zadošča. Imamo možnost psihične podpore, vendar se le to premalokrat uporablja.
Po tolikih letih dela na urgenci sem že kar utrjena in večinoma nimam težav. So pa situacije, kot so poškodovani/bolni otroci, na smrt bolne mame z dojenčkom v naročju, hude življenjske stiske, ki ti pridejo pod kožo in se jih spominjaš celo življenje.
Poleg omenjenih nujnih situacij, kateri so najpogostejši zdravstveni problemi s katerimi se srečujete pri pacientih in kako jih obravnavate?
Od vedno so prihajali na urgenco bolniki, ki na urgenco ne sodijo, bodisi da niso kritični do svojega stanja, bodisi iščejo hitrejšo pot do obravnave. V zadnjem času, pa se je zaradi stanja v osnovnem zdravstvu število takih bolnikov močno povečalo. Prihajajo zaradi bolezni, ki bi jih moral obravnavati osebni zdravnik.
Velikokrat je to na škodo bolnika, saj je najbolje, če je voden s strani enega zdravnika, ki ima nadzor nad boleznimi. Zaradi tega so čakalne dobe na urgenci lahko zelo dolge, kar povzroča nezadovoljstvo. Pomembno pa je vedeti, da imamo na urgenci triažni sistem, ki skrbi, da so resno bolni/ogroženi bolniki obravnavani prednostno.
Zato je skrb, da boste predolgo čakali in se zaradi tega odpoveste obisku urgence, če ste resnično bolni, odveč. Poleg splošnih zdravstvenih težav pa prihaja na urgenco tudi veliko bolnikov s psihičnimi težavami, bodisi psihozami ali pa nevroze, psihosomatske motnje (ko je bolečina posledica psihičnega stanja) do paničnih napadov. Velikokrat pomaga samo lepa beseda.
Koliko časa se še vidite pri tako zahtevnem delu?
Sedaj, ko kombiniram delo na urgenci z delom na PZA, se mi je življenje močno umirilo in trenutno ne vidim nobene želje po spremembi, nikoli se pa ne ve, kaj bo prinesla prihodnost.
Glede na vaše izkušnje in specialnost, kako bi opisali pomen in vlogo SNMP-jev v zdravstvenem sistemu?
Mislim, da je SNMP nepogrešljiv v trenutnem zdravstvenem sistemu. Dobro pa bi bilo, da bi zopet okrepili osnovni zdravstveni sistem, da bi se bolniki lahko vrnili k osebnim zdravnikom, tako bi urgenca delovala za tiste bolnike, za katere je namenjena, urgentne. Bolnike bi se morali nekako poučiti, kdaj sodijo na urgenco in Google nikakor ni pravi naslov za to.
Nekje sem slišala lepo primerjavo, kako otroke že od vrtca naprej učijo o ločevanju odpadkov. Podobno bi jih lahko izobraževali tudi o skrbi za lastno zdravje, kaj je normalno stanje, kdaj si lahko pomagajo sami, kdaj poiščejo pomoč osebnega zdravnika, kdaj pa je stanje nujno in morajo na urgenco. Tako se mogoče ne bi več zgodilo, da bi prišel nekdo na urgenco ob 3.00 ponoči z mozoljem na zadnjici.
Zdi se, da vam je blizu naporno, razburljivo delo, saj ste se odločili tudi za sodelovanje z Doktor 24 Asistenco, zdravniške obiske na domu.
Verjetno je to delo manj razburljivo, a še vedno posebno. Zakaj ga imate raje – vsaj zdi se tako – kot bolj statično ambulantno delo?
Izgleda, da imam bolj dinamično naravo, rada sem v gibanju, dogajanju.
Obiski na domu pa so mi pri srce, ker takrat vstopiš v bolnikov dom in takrat dobiš čisto drugačen vpogled. Vidiš v kakšnem stanju je dom ali ima pomoč svojcev ali bodo lahko sami doma vodili bolezen, kakšne drugačne pomoči je še potreben bolnik. Poleg tega imaš malo več časa kot v ambulanti za pogovor z bolnikom.
Malo nas zanima tudi vaša osebna plat. Radi potujete, imate kakšno posebno izkušnjo ali prigodo s svojih potovanj, ki bi jo deli?
Prepotovala sem že kar veliko sveta in vedno znova me vleče na nova potovanja, nekaj časa sem tudi živela in delala v Franciji, ampak pregovor: »Povsod je lepo, doma je najlepše.« zame zagotovo velja.
V Parizu sem delala na urgenci, kjer so prav tako bolniki dolgo čakali na pregled, bilo je veliko bolnikov, tudi takih, ki niso sodili na urgenco, nivo oskrbe je bil primerljiv z našim, vsi (razen posameznikov z odločbami) pa so morali plačati za pregled ter so šele naknadno dobili povrnjeno od zavarovalnice.
Zanimivo je bilo na Baliju, ko si je sin poškodoval koleno in je potreboval dva šiva, zaradi tega so ga hoteli hospitalizirati preko noči, čemur se je močno uprl. Našli smo privatnega zdravnika, ki mu je zašil rano na zelo ne sterilen način, z zelo veliko joda.
Kako poskrbite za svoje zdravje? Ob vsej napetosti – če se sploh ne dotikamo obremenjenosti urgence v času covida, kako se sprostite? Šport, glasba, domače živali, otroci, knjige …
Imam tri otroke, psa, mačko in kačo (to ima sicer sin), tako da poleg službe zame res ni bilo veliko časa. Vendar otroci odraščajo, me ne potrebujejo več toliko kot včasih, tako da si počasi lahko vzamem tudi čas zase. Pričela sem zopet plesati, uživam v odbojki, sprehodih s psom, brez knjig si pa življenja ne predstavljam.
V zadnjih letih je postalo moderno kuhanje – radi kuhate? Ste pozorni na zdravo prehranjevanje?
Ne morem se pohvaliti, da doma sledimo zadnjim smernicam zdrave prehrane. Zelenjava pri nas doma ne žanje ovacij, če pripravim obrok brez mesa, me moja najstniška fanta vprašata, kdaj bomo pa jedli. Se pa trudim, da imamo enkrat tedensko morsko hrano. V dobi, ko se prodajajo stanovanja brez kuhinj, cvetijo Wolti in Bolti, mislim, da naredim veliko že s tem, da že celo življenje doma kuhamo obroke.
Kratko sporočilo našim bralcem, ki so vztrajali do konca najinega pogovora?
Mogoče se kdaj zdi, bodisi ker so nam mediji tako predstavili, da je naše zdravstvo slabo, da so zdravniki brezbrižneži, ki jim gre samo za denar.
Mislim, da je naše zdravstvo še vedno zelo dobro, nivo zdravljenja je zelo visok, zaenkrat imamo na voljo vrhunska zdravljenja, ki so zelo draga, pa jih vendarle dobijo vsi ki jih potrebujejo, res je, da so čakalne dobe dolge, vendar hudo bolni večinoma dobijo oskrbo pravočasno.
Zdravniki pa smo si kot vsi ljudje različni, lahko pa povem za moj krog sodelavcev in večino kolegov, da imajo resnično željo pomagati ljudem in da tega ne počnejo samo zaradi denarja.
