Prvi poskus estetske povečave dojk so opravili leta 1895, ko je nemški kirurg Vincenz Czerny pacientki z asimetrijo dojk po odstranitvi tumorja tja vstavil lipom (avtologni maščobni benigni tumor). V letu 1903 je čikaški kirurg Charles Miller odprl svojo privatno kliniko, kjer se je lotil povečave dojk z vstavljanjem celuloida, svile in slonovine.
Začetki plastične kirurgije segajo daleč v zgodovino. Približno 600 let pred našim štetjem so lončarji v Indiji kožo in podkožje s čela prestavili na nos in tehniko kasneje poimenovali »indijski reženj«. V Evropi je bila aktivna grškorimska šola, katere dosežki so zamrli v srednjem veku. Ponovno zanimanje za rekonstrukcijo so iz Indije prenesli Perzijci, in sicer v Italijo v času renesanse. Tam je Gaspare Tagliacozzi leta 1597 prvi opisal vezani reženj z nadlakti za rekonstrukcijo nosu. Delo plastičnih kirurgov je opredelil s pomembnima stavkoma: »Mi popravljamo in učvrstimo dele telesa, ki nam jih je narava dala in usoda vzela. Namen našega dela ni ugajati očem, temveč vlivanje upanja bolnikom in pomoč njihovim dušam.«
