Ambulantna rutina me je od nekdaj počasi ubijala
Ko je bila Katarina Plausteiner Đorđevič majhna deklica, je hotela postati detektivka … Šele veliko pozneje, v drugi polovici gimnazije, jo je začelo zanimati, kako deluje človeško telo. No, zanimala jo je tudi psihologija, pa pravo … Ampak na koncu se je odločila za medicino, ker se ji je zdela od vseh možnosti nekako najbolj konkretna.
Katarina Plausteiner Đorđević, dr. med., spec. družinske medicine
Vam je dalo šolanje dovolj tistega znanja, ki ga kot zdravnica potrebujete?
Ne. Mislim, da ga samo študij ne more dati nikomur, potrebne so izkušnje. Seveda pridobiš veliko podatkov, vidiš veliko primerov. Ampak zares se učiš šele med lastnim delom. Takrat lahko kakovostno povežeš pridobljena teoretična, tudi praktična znanja z lastno izkušnjo.
Kdaj pa je prišlo do odločitve, da postanete družinska zdravnica?
Nekje proti koncu sekundariata, ko sem ugotovila, da me zanima vse po malem in bi se težko odločila za ožjo vejo. Priznam, da je bil del razloga tudi v tem, da je bila specializacija krajša, saj sem hotela čimprej začeti samostojno delati.
Vam je bilo kdaj žal, da ste se tako odločili?
Ne, žal mi ni bilo nikoli. Še vedno mi je všeč, kar delam.
Družinski zdravnik ni prav lahko biti – kateri so razlogi, da vztrajate?
Zaradi tistih bolnikov, ki jim lahko pomagam, jim olajšam trpljenje, bolečine ali celo, posredno, rešim življenje. Takrat je vse poplačano in vsi slabi trenutki pozabljeni.
Kje ste začeli, kje je bila vaša prva služba in kje ste zdaj?
Kot specializantka sem bila zaposlena v zdravstvenem domu, dve leti sem delala v Črnučah. Po specialističnem izpitu pa sem se zaposlila na Prvi Doktor 24 Asistenci, kjer sem še danes. Dvanajsto leto. Dobri dve leti pa delam še v Domu starejših občanov, kot ambulantna zdravnica. To sta popolnoma različni službi, različen način dela in čisto drug svet.
Poleg tega ste tudi v ekipi mobilnih dežurnih zdravnikov. Če se ne motim, Doktor 24 Asistenca zagotavlja v primeru zdravstvenih težav obisk hišnega zdravnika. Lahko nekaj več poveste o tem?
Tako je, sem vodja zdravniške ekipe Doktor24 asistence. Moje delo je delo na terenu ter svetovanje prek telefona. Po telefonu se pogovorim z bolnikom in če obstaja razlog za hišni obisk, ga opravim. Včasih so dovolj že posvet po telefonu in navodila, v nekaterih primerih pa je potrebna preusmeritev na službo nujne medicinske pomoči, na urgenco, na 112. Doktor24 Asistenca namreč zagotavlja nenujne hišne obiske in obravnave nenujnih stanj. Če dežurni zdravnik po telefonu oceni, da gre lahko za življenje ogrožajoče stanje, klic preusmerimo na pristojne službe.
Lahko nekoliko podrobneje spregovorite o tem vašem delu – najprej, kdo vas lahko pokliče?
Pokliče nas lahko vsak. Nismo vezani na nobeno zdravstveno zavarovanje. Naše storitve lahko koristite samoplačniško, ali pa se odločite za ustrezno kombinacijo paketov z različno vsebino. Torej, ali sproti plačate vsak obisk zdravnika na domu oziroma pregled pri specialistu, ali pa so vse storitve – glede na izbiro paketa, vključene brezplačno. Odločate se npr. za pakete z obiskom na domu ali brez, kombinirate z dodatnimi paketi, npr. MR, fizioterapija, zobje. Ne glede na izbiro paketa, pa je vedno vključeno 24 ur svetovanje zdravnika preko telefona.
Zdaj smo sicer v dokaj čudnem obdobju, pa vendar – si lahko zagotovi vašo skrb za zdravje tudi nekdo, ki pride v Slovenijo le na obisk, dopust, službeno?
Seveda. Takih strank imamo veliko … letos res zaradi epidemiološke situacije nekaj manj, pa vendar.
Nekdo torej pokliče po telefonu, ker ima neke zdravstvene težave. Kako gre vse skupaj naprej?
Najprej se oglasi svetovalec v našem klicnem centru. Ko pridobi podatke kličočega, klic preveže dežurnemu zdravniku. Dežurni zdravnik se s stranko pogovori in če je stanje tako, da narekuje zdravniški pregled, se dogovori za hišni obisk. Oziroma da nasvet in navodila ali pa svetuje klic na 112.
Torej vi pridete do pacienta in morate biti najprej diagnostičarka?
Seveda. Na obisku se s pacientom najprej dodatno pogovorim, ga pregledam, izmerimo vitalne funkcije (krvni tlak, nasičenost krvi s kisikom, srčni utrip, telesno temperaturo), po potrebi posnamemo EKG, opravimo osnovne laboratorijske preiskave. Ko pridem do (verjetnega) vzroka težavam, predpišem zdravljenje (če je to mogoče izvajati doma, denimo antibiotik pri vnetju mehurja, protibolečinska zdravila in podobno) oziroma bolnika napotim na nadaljevanje diagnostike v pristojno urgentno ambulanto. Pokličemo prevoz in bolnik je prepeljan v ustrezno ustanovo.
Preden vidite pacienta, v bistvu ne veste, kaj mu je?
Vem veliko, ne vem pa vsega. Ne glede na pogovor in podatke, ki jih pridobim ob klicu, se še vedno zgodi, da me na samem obisku kaj preseneti. Kakšen nov simptom, ki ni bil omenjen (ali pa sem jaz pozabila ciljano vprašati), stanje pacienta (ki je včasih bistveno slabše, velikokrat pa tudi boljše, kot pričakujem). Dejstvo pa je, da ne vemo, na kaj gremo (kot pravimo v žargonu), dokler nismo tam.
Se bojite napake? Vi morate biti namreč strokovnjakinja za prav vsa področja: infektologinja, internistka, dermatologinja, ginekologinja, nevrologinja, ortopedinja …?
Mislim, da bi bila slaba zdravnica, če bi bila preveč prepričana o svoji nezmotljivosti. Malo zdravega strahu je dobro čutiti. Prisili te namreč, da dvakrat ali trikrat premisliš, se posvetuješ. Moraš pa zaupati vase, svojemu znanju in izkušnjam. Kar sem se z leti naučila in se mi zdi najbolj dragoceno, pa je, da moram vedno poslušati notranji glas. Včasih govori nekaj, kar se ne sklada z izvidi, meritvami ali stanjem pacienta … pa se je že izkazal za dobrega vodnika.
Zdravnik, ki pride na dom … V spominu imam gospoda z belo haljo in tisto črno zdravniško torbo. Kaj vse pa imate oziroma vozite vi s seboj?
Sin moje prijateljice je bil star dobra 4 leta, ko sem prišla na službeni obisk. Ko me je zagledal, je vzkliknil: »Glej mami, teta Katka je gasilec!« Naša uniforma je rdeča, terenska, nismo v belem kot zdravniki v ambulantah. S seboj imamo pravzaprav celo ambulanto. Tudi osnovni laboratorij, EKG, kisik, seveda tudi kovček za oživljanje, če bi se zgodil srčni zastoj na terenu. Tega se sicer vsi bojimo, smo pa pripravljeni.
V tem času se pri mnogih začne panika, ko začnejo kašljati in imajo nekoliko povišano temperaturo. Vas veliko ljudi kliče zaradi strahu, da so zboleli za koronavirusom?
Pravzaprav imamo veliko klicev, kjer zdravniki posumimo na okužbo s covidom-19. V takih primerih ukrepamo glede na stanje bolnika: bris, preusmeritev na 112 ali pregled na domu v polni osebni varovalni opremi. Bolniki sicer poznajo simptome, vendar prestrašenih klicev ni veliko. V večini primerov se po telefonu s pogovorom in s tem, da si zanj vzamemo čas, dajo strahovi premagati ali vsaj zmanjšati.
Ko sem prej našteval, kaj vse morate biti, sem pozabil, da je najbrž velikokrat pomembno znanje psihologije?
Ja, veliko se začne in konča v glavi. Na obeh straneh. Treba je imeti vedno v mislih tudi, da je veliko ljudi, predvsem starejših, osamljenih, da potrebujejo pogovor, človeško toplino in občutek, da niso sami. Marsikdaj ugotovimo, da težave niso tako zelo telesne, kot so psihične …
Kako ste tudi sicer zaščiteni, saj prihajate v stanovanja, v njih pa so morda res zboleli za covidom?
Imamo OVO, osebno varovalno opremo, in izdelan protokol vstopa in izstopa iz stanovanja ter prilagojen način dela s pacientom.
Vas je kdaj strah?
Da bi se okužila?
Ja.
Da bi se okužila med delom, se ne bojim. Kljub vsem korakom in opremi seveda vedno obstaja možnost okužbe, a je ta ob pravilnem ravnanju razmeroma majhna. Če bi se že bala, pa se ne bi toliko zaradi sebe, pač pa bolj zaradi tega, da ne bi okužbe prenesla na druge paciente, na domače, na oskrbovance v DSO.
Kaj pa potem, ko ugotovite, kaj je?
Ko pridemo do vsaj najverjetnejše diagnoze, če kdaj morda ni jasno niti po pregledu in preiskavah, sledi zdravljenje. Včasih je to možno s predpisom zdravil in navodili za ravnanje, včasih pa je potrebna napotitev naprej.
Kaj pa če sumite, da je pacientka ali pacient res okužen s koronavirusom?
Odvisno od tega, v kakšnem stanju je bolnik. Če potrebuje bolnišnično zdravljenje, ga po protokolu prek nacionalnega dispečerskega sistema napotimo v bolnišnico. V trenutni situaciji ne moremo samo napisati napotnice in poklicati prevoza, pacientu je treba pred napotitvijo najti prosto posteljo na covid-oddelku katere od bolnišnic. Včasih to ni prva najbližja …
Ali znajo pacienti pokazati hvaležnost?
Znajo, čeprav hvaležnost ni nekaj, kar bi pričakovala ob svojem delu. Če se nekdo zahvali, nam to seveda pogreje srce. Nekateri pa nas še vedno jemljejo kot nekaj samoumevnega in imajo včasih neprimerne zahteve … Kot bi šli z listkom po nakupih. Res pa je, da z leti in z izkušnjami dobiš trdo kožo in se na slabe primere ne odzivaš čustveno.
Pohvale, zahvale … Kakor koli že, pod kožo smo vsi krvavi.
Moram reči, da je to res. Najbolj vesela sem bila pisne zahvale gospe, ki sem jo po obisku in pregledu poslala naprej, pa takrat še sama nisem vedela točno, zakaj, samo nekaj mi je govorilo … In izkazalo se je, da če je ne bi, ne bi preživela. Taki primeri dajo elan za naprej.
Je letos, ko je že tako prav posebno leto, več dela kot običajno?
Delo je drugačno. Ne bi rekla, da ga je pri nas več v smislu povečanega števila klicev ali obiskov, je pa drugačno. Navsezadnje je velika sprememba večja časovna obremenitev redno zaposlenih zdravnic na Doktor24 Asistenci, saj večina honorarnih sodelavcev ne sme ali ne zmore delati poleg redne službe še pri nas. Pokrivamo 24 ur na dan, ves teden, vse vikende, vse praznike. Saj si razdelimo med seboj in smo zelo kolegialne, zato ni težav. Je pa več dela, gotovo.
Kako na to izčrpavajoče delo in dežurstva gledajo doma? So razumevajoči?
Pri meni so. Brez razumevajočega, ljubečega moža, ki se je v sklopu šole na daljavo in mojih povečanih obremenitev prelevil v očeta za vse in prevzel vsaj še dva vogala hiše ter se mu na tem mestu javno zahvaljujem, ne bi šlo. Otroci, moji punčki sta stari 7 in 4 leta in pol, razumejo po svoje, vesta, da je mami zdravnica in je v službi, ker mora pomagati ljudem. Včasih jima je težko, ko nisem ob njiju, meni je še težje, poskušam pa ta čas nadomestiti s kakovostjo tistega, ki ga imam.
Kaj pa vi. Pogrešate kaj relativni mir v ordinaciji oziroma ambulanti?
Ne. Priznam, da ne. Ambulantna rutina me je od nekdaj počasi ubijala. Tega ne maram. Raje imam razburkane dneve.
Pred nekaj leti ste v pogovoru povedali, da si najbolj odpočijete ob dobri knjigi. Kaj ste prebrali nazadnje oziroma kaj berete zdaj, če imate za to kaj časa?
Čas si poskušam vzeti. Sicer ponavadi zvečer v postelji, kar v praksi pomeni, da berem eno knjigo zelo dolgo, pa vendar. Trenutno berem Če ubiješ oponašalca, prejšnja knjiga pa je bila ena od kriminalk Joa Nesboja.
Na katero hrano pomislite, ko ste lačni, kaj najraje jeste?
Kakor kdaj. Najraje imam solato, kislo, s česnom, kadar se želim malo pocrkljati, si skuham še krompir in vse skupaj zmešam. Hrana za pobožati je pa mlečni riž s kakavom iz otroštva …
Letos bo sicer bolj težko, ampak boste za božič pekli in sestavljali medenjakove hiške?
A, seveda! Tega si pa ne pustimo vzeti. Že delamo načrt peke gradbenega materiala in načrt okrasitve … To je poseben užitek decembra.
Kaj pa glasba? Veliko zdravnikov igra kakšen inštrument – ga tudi vi?
V mlajših letih sem igrala klavir. Pa ni žal nič kaj dosti ostalo. Razen pianina, ki smo ga končno preselili k nam. In včasih se usedem in poskusim kaj zaigrati, potem pa tipke prepustim hčerki in možu, ki imata neverjeten talent in igrata brez not. Po meni tega talenta moja Ronja gotovo nima.
Pred leti ste glede poslušanja glasbe povedali, da sta trenutno aktualni Pekarna Mišmaš in Maček Muri. Ste zdaj, skupaj z otroki, pri kakšnem Čaletu Saletu?
Čale Sale nas je nekako zaobšel … So se pa prijeli Nina Pušlar in Michael Jackson, tudi Queeni … trenutno. Pa beremo Ronjo, razbojniško hčer, po kateri je dobila ime starejša hčerka, in Piko Nogavičko, po kateri je dobila ime mlajša.
Vito Avguštin
