Izkušnja karantene iz podobnih historičnih epizod je neprecenljiva
prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr.med., redna univerzitetna profesorica, doktorica medicine in zgodovinarka medicine, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti.
Tokratna gostja revije Doktor 24 je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr.med., redna univerzitetna profesorica, doktorica medicine in zgodovinarka medicine, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti.
Kdaj ste se odločili za študij medicine?
Že zgodaj: od nekdaj sem bila človekoljubna, sem rada delala z ljudmi in čutila, da je delati dobro za pomoči potrebnega nekaj največjega. Dejansko sem se odločila v gimnaziji.
Je bil kakšen vzor, da ste se tako odločili, ali so bile »v igri« tudi druge možnosti za študij?
Nisem imela posebnega vzornika, na primer »gorskega zdravnika«. (smeh) Zmožnost toplega človeškega dotika in prenosa lastne empatije ob strokovnem znanju na drugega so bili moji mladostni ideali.
Razmišljala sem tudi o humanističnih poteh, študiju glasbe, ker me je ta z violino in petjem spremljala skozi vso mladost, a je bil oče proti. Od nekdaj sem bila pravi knjižni molj, zaljubljena v literaturo, z lahkoto sem tudi pisala, kaj spesnila, rada recitirala, igrala na odru, po študiju medicine pa sem se vpisala še na študij primerjalne književnosti, ki pa je ostala nedosežen cilj. A ta ljubezen do literature je bila najverjetneje tista, ki me je nato privedla v medicinsko-humanistične vode in med zdravniške pisce. Sem tudi članica slovenskega pen kluba.
Najprej ste delali v zdravstvenem domu Maribor, nato v Škofji Loki, nato krajši čas na Inštitutu za anesteziologijo in reanimatologijo UKC Ljubljana. Po treh letih po diplomi ste bili, če se ne motim, že na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani … Kaj vas je pritegnilo?
Zdravniško delo mi je bilo lepo, bilo mi je v izziv. Dobro sem se počutila v zdravstvenih domovih, a iskala sem specializacijo na primer iz interne medicine, česar pa v osemdesetih letih ni bilo lahko dobiti. Na anesteziologiji se je delo dobilo bolj z lahkoto, ker je zelo primanjkovalo teh specialistov. A to delo ni bilo zame. Kljub silnemu strokovnemu izzivu sem pogrešala bolnika s svojo osebnostjo, saj je ta kmalu zaspal …
Sem se pa tam veliko naučila o terapiji bolečine, ki me je zelo zanimala, in sem tudi končala akupunkturno šolo in dunajsko homeopatsko šolo. Potem sem se desetletje zasebno ukvarjala s terapijo bolečine in različnih stanj odvisnosti, kjer se s takim holističnim znanjem lahko bolniku zelo pomaga. Ko je bilo na Inštitutu za zgodovino medicine razpisano mesto, sem se prijavila, ker sem nosila v sebi zapisane humanistične nagibe, za katere sem bila prepričana, da bi jih lahko povezovala z medicino. Od nekdaj pa me je tudi veselilo pedagoško delo in rada sem imela javni nastop. Mislila sem, da bi lahko delala recimo tri dni na teden v medicinski praksi, dva dni pa teoretično ob študentih in raziskovalnem delu. Čas je pokazal, da rigidni socialistični model zaposlovanja tega ni dovoljeval.
Potem je prišel leta 1992 magisterij in prevzem vodstva Inštituta – vendar ne prav gladko?
Pet let po zaposlitvi na tej ustanovi in upokojitvi nekdanjega predstojnika sem prevzela vse delo in obveznosti. Ker sem ženska, sem bila nezaželena in je nekdanji predstojnik naredil vse, da bi me onemogočil. Bili so hudi časi, ki jih raje ne obujam, a tudi v nadaljevanju mi ustanova ni dala mesta, ki pritiče redni univerzitetni profesorici. Svoje področje moraš imeti zelo rad, da se mu zapišeš in odmisliš vsa siceršnja prikrajšanja, ker si zaposlen na mestu asistenta, ki mu ni priznano raziskovalno delo. Biti interdisciplinarec, kljub zahtevam po dvojni izobrazbi, je dodatna težava, saj nisi ne tič ne miš, četudi si edini tovrstni strokovnjak v državi.
Predavanja sem vedno imela zelo rada in sem študentom ponujala največ, kar sem zmogla in znala. Od njih sem bila tudi večkrat nagrajena z najvišjimi priznanji, tudi z zapisi na spletni strani profesorji.net, da sem najboljša profesorica na fakulteti … Delati brez ekipe pomeni biti volk samotar, ki kleno stoji za svojo notranjo motivacijo. Ta ti nenehno nalaga nova dela, odpira nova področja in tako kreira tvoj ustvarjalni opus. Pravzaprav je bila moja življenjska sreča, da sem imela nad sabo samo dekana, sicer najverjetneje ne bi nikoli uspela spisati okoli 60 knjig, približno 600 člankov, pripraviti 100 radijskih in TV-oddaj in tako naprej. V moji bibliografiji raziskovalcev je navedenih okoli 1500 del. Imela sem tudi čut za komercialo in sem sama našla podpornike za večino svojih projektov. Očitno je bil moj moto »Uzdaj se u se i u svoje kljuse«, sicer vsega tega ne bi zmogla. V veliki meri me je tako oblikovala domača delovna vzgoja, da mi nikoli ni bilo težko ničesar narediti. Bistra, poštena in delavna starša ter velika družina, iz katere izhajam, s petimi uspešnimi sestrami, me je naučila prožnosti, improvizacije in drugih lastnosti, ki jih potrebuješ, da na mojem mestu uspeš.
Vsebina vašega doktorata je bila izjemno zanimiva. Lahko besedo, dve o tem?
Raziskovala sem družinsko povezanost grofov Celjskih. Bilo je v času po genetski identifikaciji ruske carske družine Romanov, ko so tudi v celjskem pokrajinskem muzeju pomislili, da bi se njihovim lobanjam lahko dodalo imena in ne bi več veljala anekdota, da zadnja lobanja z odsekanim delom usmrčenega grofa Ulrika II. Celjskega pripada odraslemu Ulriku, ena otroška pa je njegova iz mladih letih … Bila je velika reč, interdisciplinarna, zelo mednarodna in zanimiva. Spoznala sem imenitne svetovne znanstvenike in delo njihovih ustanov, a iz delčkov kosti, ki smo jih lobanjam vzeli v zatilju in so bile od zoba časa in vlage preslabo ohranjene, dobili slabe genetske rezultate, tako da sem zelo iskala drugačno pot do njihove identifikacije. Bila je epigenetska: lobanje sem primerjala po njihovih oblikah in velikosti obnosnih votlin, sinusov in očesnih votlin, hkrati z okoli 30 drugimi dednimi epigenetskimi znaki. Tako sem jih z veliko verjetnostjo postavila v družine in jih poimenovala ob upoštevanju vseh zgodovinopisnih, rodoslovnih in drugih podatkov. Bilo je veliko delo in lep odmev; celo CNN je predvajal oddajo, saj je študija postala referenčna za identifikacijo družinskih grobnic plemiških družin, ki jih je po Evropi kar nekaj. Delo je izšlo pri mednarodni založbi Springer z naslovom New Method of Identifying Family Related Skulls.
Vi poleg vodenja inštituta še predavate na medicinski fakulteti?
Predavam študentom medicine in dentalne medicine predmeta zgodovina medicine in dentalne medicine, ki se intenzivno prepletata z vsebinami medicinske humanistike, ki doslej ni bila v fakultetnem študijskem kurikulumu, a jo študijska reforma uvaja. Pedagoško delo je seveda moje temeljno fakultetno delo.
Naravnost neverjetno je, kaj vse ste že uresničili: 17 znanstvenih in 13 strokovnih monografij, 31 uredniških knjig, 35 razstav, nekaj TV- in dokumentarnih filmov, številne radijske oddaje, letos pa bo izšel tretji del Zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem …
Vse, pod kar se podpisujem, delam z veliko odgovornostjo, s samodisciplino in z vero, da zmorem delo končati. Kot praktično edina profesionalna zgodovinarka medicine pri nas v zadnjih 30 letih sem si zadala za poslanstvo, da narodu in stroki ohranim izjemno delo zdravstvenega osebja, ustanov in posameznikov skozi čas ter sem v tem duhu tudi raziskovala najrazličnejša medicinska in širše zdravstvena področja.
Lotevam se tudi zelo interdisciplinarnih del, saj sta zdravje in bolezen najširše vpeta med vse ljudi. Med svojimi knjižnimi deli menim, da so posebnega pomena monografije, ki obravnavajo razvoj javnega zdravstva, tuberkuloze, endemičnega sifilisa, različnih medicinskih strok, pa naših vodilnih zdravstvenih ustanov, negovalnega dela redovništva skozi čas, posameznikov, kot so nobelovec Fritz Pregl, Ivo Pir, Ivan Oražen … Moje najpomembnejše delo pa je enciklopedični prikaz razvoja zdravstva in medicine na Slovenskem, pri Slovenski matici sta izšli prvi dve knjigi o javnem zdravstvu in operativnih strokah v skupnem obsegu okoli 1000 strani formata A4, opremljeni z več kot 2200 slikovnimi prilogami. Tretji del bo izšel letos in prikazuje razvoj internističnih strok, onkologije, psihiatrije, dentalne medicine, laboratorijske medicine, zdravstvene nege in šolstva … Obsegala bo še dodatnih 600 strani in okoli 1000 fotografij. V tej ogromni monografiji je zaobjet razvoj celotnega slovenskega zdravstva in medicine in je to temeljno slovensko zgodovinskomedicinsko delo, tudi učbenik. »Veda brez preteklosti je kot človek brez spomina,« je rekel Matej Bor. Kdo bi si želel biti brez korenin, brez tradicije, nepopisan list papirja? Zato poskušam kot kakšna mravlja vse to skrbno popisati in zgoščeno prevesti tudi v angleški jezik. Smo del mednarodne skupnosti, četudi samostojni. Zmožnost vzgajanja lastnega zdravstvenega kadra v maternem jeziku pa je brezmejni dar, ki ga – kljub globaliziranju sveta – ne smemo opustiti. To bi morali ohraniti, saj je bolnik silno ranljiv in mu uporaba maternega jezika v njegovi bolezenski stiski predstavlja pravi blagoslov.
Za knjigo nekateri rečejo, da je postala elitistična stvar. Zato se trudim tudi s populariziranjem stroke. Radijske in TV-oddaje, razstave, javna predavanja, odzivnost na dogajanja in dodajanje historičnih perspektiv je tisto, kar v tej vlogi počnem. Tudi pri delu s študenti je tako. Peljem jih po bolnišničnem mestu, po medicinski Ljubljani in zadnjih 15 let tudi vsako leto po 3 avtobuse po medicinskem Dunaju. Učitelji moramo mladim odpirati oči, jim širiti horizonte, jih spodbujati v njihovem idejnem svetu, jim pokazati, da smo ponosni na njihove zmožnosti in jim odpirati vrata. Navduševati mlade za znanje, za visoki etos v medicini, jih vzgajati za empatičen odnos do bolnikov je naše poslanstvo. Visoko razvita scientistična in tehnicistična medicina ima opravek s človekom, ki pa je v svoji bolezni poln strahov. Zato potrebuje človeški dotik, spodbudno besedo. Bolniku vlivati zaupanje in vero, doseči sodelovanje z njim je velika umetnost, ki se je zdravnik uči skozi vse življenje. In študijski čas mora študentom dati tudi kup tega duhovnega znanja, ki ga v milenijskih generacijah primanjkuje, saj živijo vse manj socialno. In to zanje mora študentom dodatno dati medicinska humanistika.
Kot da to ni dovolj, ste za osebje in bolnike medtem organizirali, če imam pravi podatek, tudi več kot 400 prireditev v UKC Ljubljana.
Moja nerealizirana glasbena kariera, nastopi pri violini in solopetju, dolga leta prepevanja v Mladinskem pevskem zboru Maribor z brezštevilnimi nastopi doma in v tujini, gimnazijska dramska skupine in medicinsko humanistično znanje so bile zadostne reference, da sem četrt stoletja vodila Kulturno umetniško društvo kliničnega centra in medicinske fakultete dr. Lojza Kraigherja (1993–2017). Desetletje sem sodelovala v Unescovem projektu Arts in Hospital, kjer je bila Slovenija s svojim kulturnim delom v bolnišnicah zelo spoštovana. Naše osrednje delo pri tem so humanizacija hospitalizacije, sproščujoče umetniške dejavnosti za zaposlene in prireditve ter obsežna razstaviščna dejavnost za bolnike. Slikarji so ljubljansko bolnišnico in fakulteto z donacijami slik zelo polepšali, s tem pa bolnikom prinašamo domačnost in spodbudo.
Umetnost je vedno bila sestavni del vašega življenja, še posebej glasba, saj ste celo glasbeno izobraženi – je to vzrok, da že četrt stoletja vodite zdravniške koncerte v filharmoniji?
Za vodenje zdravniških koncertov – običajno so v Slovenski filharmoniji – sem gotovo bila izbrana zaradi vsega že prej omenjenega humanističnega znanja, ki ga imam. Decembra smo praznovali njihovo 50-letnico.
Ti koncerti so presežno stanovsko glasbeno druženje ob Plečnikovem memorialu medicinske fakultete, potekajo pa vedno ob Tednu univerze v božično-novoletnem času. Koncerti izžarevajo plemenitost poslanstva, odlično glasbeno znanje nastopajočih zdravnikov in srčno povezujejo stroko. To je osrednji letni praznik slovenskega zdravništva.
Ampak, spoštovana gospa, ali kaj kadite, ste na ekstaziju? Od kod vam toliko energije?
(Smeh) Moja energija so moji geni, moji starši pa moja družina, trije otroci in vnuki, vsi zdravi, delavni, srčni in meni v ponos. In družinska vzgoja. Hvala dragim staršem.
Pravzaprav si vas niti ne drznem vprašati, če imate kakšen konjiček oziroma kako se sprostite, kaj delate v prostem času, ker mislim, da vam časa prej zmanjkuje kot ne. Ampak vem, da med drugim radi potujete?
Moje delo je tudi moj konjiček. V vsakem kotičku imam listke, da si zapisujem ideje in opomnike za delo. Sem odlično organizirana, vsako stvar poskušam narediti takoj in do konca, (skoraj) nobenega dela se mi ni težko lotiti. Recept je torej: delo in disciplina. Pa tudi veselje! Moji konjički so vtkani v vsakdanje življenje, prijateljevanje z dobrimi ljudmi, ki me oplajajo. Petje, pogovor, veselje z družino, literatura, glasba …
Veliko sveta sem prepotovala, dal mi je širino, odprtost, pogum, a ne čutim nuje, da bi morala kamor koli iti in ne bi bila srečna, če tega ne bi doživela. Z leti v meni vse bolj prevladuje duhovni svet in čutim veliko zadovoljstvo, če lahko ljudem pomagam. Četudi nisem zdravnica v praksi, se name obrača veliko ljudi, prejmem ogromno telefonskih klicev, srečanj z ljudmi od povsod, plemenitega dotika dobrote, kar je prava milost.
Seveda se ne moremo izogniti sedanjemu širjenju tako imenovanega koronavirusa. Kje so nevarnosti, ki nam jih prinaša prihodnost, in katere so pozitivne novice, ki jih lahko ob vsem tem navedete?
Sedanji izbruh bolezni je največja pandemija v zadnjem stoletju. Izkušnja karantene iz podobnih historičnih epizod je neprecenljiva. Ob španski gripi 1918 so denimo v predelih ZDA, kjer so sprejeli drastične karantenske ukrepe, imeli bistveno manjšo umrljivost. To je tisto, kar moramo zdaj strogo udejanjati in dobesedno ustaviti vse življenje za določen čas. Zaprimo se v svoje domove in živimo družabno življenje med svojimi, živimo tudi virtualni svet. Le tako so tudi v Wuhanu ob vojaškem nadzoru, ko ni bil nihče zunaj, ustavili to strašno epidemijo. Vsak posameznik, ki se ne drži navodil, je soodgovoren za smrti okuženih in zdravstvenega osebja. Predlagam še, kjer koli je to možno, da se starejši ljudje ločijo od mladih družin, da jih otroci ne okužijo. Če imate vikend ali kaj podobnega, izkoristite zdaj to možnost. Gre za prehodni čas, a to rešuje življenja.
Dvesto let staro razkužilo jod, ki ima sicer tudi stranske učinke, je pa odličen preganjalec bolezenskih klic, je skozi ta čas, še posebej pa pred ero antibiotikov, preprečeval težka vnetja ran, še posebej na bojnem polju. Sredi 20. stoletja so izdelali njegovo netoksično obliko – povidiran jod, ki ga imamo v preparatu Betadine. Ta se lahko uporablja za dezinfekcijo ustne votline in so raziskave pokazale, da uničuje tudi viruse. Študije njegove potencialne uporabe so to pokazale že pri virusu sarsa in mersa, ki sta oba iz družine korona virusov. Tudi kitajski zdravnik, ki je prebolel okužbo z virusom covid-19, priporoča uporabo. Betadina. V lekarnah je ta raztopina za grgranje v prosti prodaji . Klasično znanje medicine se tudi v tem primeru kaže v svoji polni moči.
Neposlušni bodo krivi za morebitne smrti v lastnih družinah. OSTANIMO DOMA, DOMA, DOMA, dokler se ta groza ne konča. Koronavirusna pandemija je največja kuga zadnjih sto let! Kot španska gripa s 50 milijoni žrtev ob koncu 1. svetovne vojne, kot kuga, črne koze, kolera, pegavi tifus in podobno.
Nevarnosti, ki jih prinaša prihodnost, so v zdravstvu pri infekcijskih boleznih najverjetneje povezane predvsem z agensi iz živalskega sveta, zoonozami torej, kar so pokazale epidemije sarsa, mersa, ebole, tudi aids sodi v to skupino.
Spoštovanje družbenih in higienskih norm, ki jih je človeštvo spoznavalo skozi stoletja, je temelj zdravstvene varnosti. Najvažnejše pri tem je cepljenje, ki je tudi največje odkritje v zgodovini medicine, saj je prihranilo vsaj milijardo življenj, samo pri črnih kozah 300–500 milijonov. Pomembna je seveda visoko razvita medicina, ki obljublja ozdravitve marsičesa, a v katastrofičnih razmerah se zdravstveni sistemi sesujejo, saj niso predvideni za neobvladljivo število kritično bolnih.
Vito Avguštin
