Osnovna problema sta nizka samopodoba in samospoštovanje
Motnje hranjenja so zelo kompleksen in pomemben javnozdravstveni problem. Gre za kronične, ponavljajoče se duševne motnje, ki se zaradi neustreznega vnosa hranil lahko kažejo z zelo resnimi telesnimi zapleti.
Zanje sta značilna preobremenjenost z zunanjim videzom in nizko samospoštovanje, ki se spreminja glede na količino zaužite hrane, telesno maso in obliko. Osebe z motnjo hranjenja pogosto občutijo sram ali se počutijo krive zaradi svojih prehranjevalnih vzorcev, zato svoje vedenje običajno skrivajo pred drugimi.
Nezdravi prehranjevalni vzorci in nenehno premišljevanje o hrani in videzu so navadno znak duševnih stisk v ozadju, na primer nadzor nad hrano kot nadomestilo za pomanjkanje občutka nadzora nad življenjem ali kot način soočanja z lastnimi čustvi. Motnje hranjenja se lahko pojavljajo skupaj z drugimi duševnimi motnjami, kot so depresija, anksioznost, mejna osebnostna motnja ali obsesivno kompulzivna motnja, pogosto pa je prisotno tudi samopoškodovalno vedenje.
Vzroke za razvoj oziroma nastanek motenj hranjenja delimo na družinske dejavnike tveganja (nefunkcionalni odnosi v družini, hrana kot vzgojni pripomoček, neujemanje otrok in staršev, odnos staršev do hrane, telesno, čustveno in spolno nasilje …), biološko-genetske dejavnike tveganja (specifične osebnostne poteze, prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu) in socialno-kulturne dejavnike tveganja (vpliv medijev …).
Poznamo različne vrste motenj hranjenja
Anoreksija nervoza
Običajno se pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco. Najbolj značilna zanjo sta zmanjšan vnos hrane in posledično zniževanje telesne teže pod minimalno normalno telesno težo (glede na spol, starost in višino posameznika), vsaj 15 odstotkov pod ustrezno telesno težo. Osebe z anoreksijo imajo paničen strah pred debelostjo, zelo strah jih je, da bi se zredile in si zato ves čas prizadevajo, da se njihova telesna teža ne bi zvišala, četudi je ta morda že zelo nizka. Gre za moteno doživljanje lastnega telesa, svoje telesne teže in oblike ne zaznavajo realno in so ves čas obremenjeni s svojim telesnim videzom ter vnosom hrane. Za anoreksijo so značilni še pretiran in strog režim telesne vadbe, natančno načrtovanje jedilnika s čim manj zaužitih kalorij, pogosto uživanje odvajal, sprememba garderobe in nošenje ohlapnih oblačil, izpadanje las, izsušena koža.
Pojavi se lahko izostanek menstruacije in zmanjšanje prsi, slabo počutje, izčrpanost, glavoboli, omedlevica. Osebe z anoreksijo se izogibajo skupnim obrokom in dogodkom, povezanim s hrano, prisotna sta samoobtoževanje in zaskrbljenost pri uživanju »prepovedanih« živil. Obstajata dva tipa anoreksije, in sicer restriktivni, pri katerem osebe vzdržujejo nizko telesno maso s stradanjem in/ali hiperaktivnostjo, ter purgativni, pri katerem se osebe nizko telesno maso vzdržujejo z bruhanjem, uporabo diuretikov, odvajal in/ali hiperaktivnostjo.
Bulimija nervoza
Prisoten je strah pred debelostjo, običajno se ta motnja pojavi na prehodu iz adolescence v odraslost. Značilna so ponavljajoča se prenajedanja, za osebe z bulimijo je značilno prenajedanje vsaj enkrat na teden. Čas prenajedanja traja do dve uri, v tem času pa oseba zaužije več hrane kot običajno. Ob tem lahko imajo občutek, da ne morejo nehati jesti, da nimajo nadzora nad lastnim hranjenjem. Po prenajedanju sledi obdobje občutkov obžalovanja in krivde, ko oseba želi preprečiti, da bi se zredila. To skuša doseči z neustreznimi mehanizmi zmanjševanja telesne mase (bruhanjem, zauživanjem odvajal, prekomerno telovadbo ali stradanjem). Bulimija se od anoreksije razlikuje po tem, da telesna teža pri bulimiji ne pade pod medicinsko določeno minimalno normalno težo za posameznika (glede na njegovo višino, spol in starost).
Kompulzivno prenajedanje
Kompulzivno prenajedanje je motnja hranjenja, ki se zelo pogosto pojavlja kasneje v življenju, v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, med 35. in 45. letom. Pogosto se pojavlja pri debelejših posameznikih in se v določenih primerih povezuje z bulimijo in anoreksijo. Pri tej motnji gre za ponavljajoča se obdobja prenajedanja z občutkom pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Obdobja prenajedanja se pri tej motnji ponavljajo, a jim ne sledijo vedenjski vzorci za zmanjševanje telesne teže, kar vodi v pridobivanje na telesni teži. Pogosto je prisotna prekomerna telesna teža.
Ortoreksija nervoza
Gre za patološko obsedenost z biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehranskih omejitev in prične posameznika v življenju omejevati. Pri ortoreksiji gre predvsem za popolno podrejanje svojega življenja in tudi življenja ljudi okoli sebe zdravemu prehranskemu režimu. Osebe z ortoreksijo svoji prehrani podrejajo svoj vsakdan. Gre za potrebo po nadzoru, ni pa strahu pred debelostjo ali težnje po vitkosti. Pogosto razmišljajo o hrani in si jedilnike pripravljajo daleč vnaprej. Takšni posamezniki zavračajo hrano, ki je ne pripravijo sami ali niso prepričani o njenih sestavinah. Prehrana lahko takšne posameznike celo začne odmikati od družbe, vodi v izgubo socialnih stikov in čustvene motnje.
Bigoreksija nervoza
Bigoreksija je motnja, ki je značilna pretežno za moške. Posameznik z bigoreksijo je obseden z mišičastim telesom in je grajenju ter ohranjanju mišične mase pripravljen podrediti vse. Pretirano se posveča telesni vadbi, ogromno časa prebije v fitnes centrih in pred ogledalom, trenira brez počitka ter razvije zelo strog prehranjevalni sistem, zaradi česar pride do motenj hranjenja.
Prihaja do socialnega umika, opušča druga zanimanja, postaja manj družaben, ne opravlja službenih ali drugih obveznosti ter zavoljo tega žrtvuje celo zdravje. Prisotna je slaba samopodoba, potreba po nadzoru. Prihaja lahko do zlorabe anabolnih steroidov, motnje spolnih funkcij.
Gre za resna stanja, ki zahtevajo temeljito strokovno pomoč
Motnje hranjenja prepoznamo predvsem po nenadnih spremembah na čustvenem, vedenjskem, spalnem in prehranjevalnem področju. Anoreksija je po zunanjosti izredno očitna, saj je indeks telesne mase (ITM) pri osebah z anoreksijo pod 17,5. Po drugi strani pa je bulimija težje opazna na zunaj, saj ima oseba z motnjami bulimije normalen ITM. Ključno je, da o tem z osebo spregovorimo ter ji ponudimo svojo pomoč in podporo, treba se je pogovarjati, si vzeti čas, šele nato ponudimo pomoč terapevta. Ključno je, da oseba prepozna in si prizna določene težave, zavedati pa se moramo, da hitrih rešitev ni. Zdravljenje namreč traja več let, v povprečju štiri.
Osnovna problema motenj hranjenja sta nizka samopodoba in samospoštovanje. Terapevti raziskujejo vzroke za poslabšanje stanja samopodobe in v terapiji vplivajo na emocionalni odnos do teh vzrokov. Otroke zdravijo na pedopsihiatričnih oddelkih z družinsko psihoterapijo, posebno pozornost posvečajo kontroli hranjenja.
Mladostniki od približno 17. leta dalje pa so obravnavani na odrasli psihoterapevtski način. Cilj zdravljenja je obvladovanje motnje, prepoznavanje vzrokov bolezni ter vzpostavljanje ustreznejše samopodobe in medosebnih odnosov. Najustreznejše je torej zdravljenje, ki odpravlja simptome motenj hranjenja in hkrati vpliva na vzroke nastanka motnje.
Ključnega pomena je lastni delež odgovornosti za lastno zdravljenje. Vsako zdravljenje motenj hranjenja zahteva osebno predanost in odločenost posameznika, hkrati pa tudi razumevanje in podporo okolice. Zdravljenje je usmerjeno celostno in zajema diagnostično, psihiatrično in psihoterapevtsko vodenje.
Uporabljajo se različne vrste psihoterapevtske obravnave (vedenjsko-kognitivna in dinamsko-razvojna psihoterapija), po potrebi pa tudi ustrezna zdravila. Zdravljenje ne pomeni le odsotnosti simptomov motnje hranjenja, temveč tudi ustrezno in zadovoljivo psihosocialno delovanje.
Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
