Urinska inkontinenca – Včasih kaplja in curlja kar samo od sebe
Urinska inkontinenca je nehoteno odtekanje oziroma uhajanje urina iz mehurja. Prizadene skoraj 30 odstotkov ljudi, starih 55–60 let, s starostjo pa se težave navadno povečujejo. Kakovost življenja ljudi, ki trpijo zaradi nehotenega uhajanja urina, je zmanjšana, hkrati pa urinska inkontinenca povzroča veliko socialno-higiensko in ekonomsko težavo.
Kako in zakaj
Pri moškem je uhajanje seča velikokrat povezano z boleznimi prostate in stanji po operacijah prostate, pri ženskah pa gre večinoma za urgentno ali stresno inkontinenco, ki je povzročena z ohlapnejšimi mišicami, bodisi zaradi starosti ali na primer po porodih. Pri obeh spolih je lahko vzrok tudi nevrološki, po možganski kapi ali pri napredovali demenci.
Za normalno zadrževanje in odvajanje urina je potrebno usklajeno delovanje sečnega mehurja, zapornega mehanizma sečnice in mišic medeničnega dna.
Mehur je votel, mišičast, raztegljiv in zelo natančno oživčen organ. Polni se prek dveh sečevodov, ki prihajata iz ledvic. V steni mehurja je mišica detruzor.
Mišične vitre potekajo v vseh smereh, kar omogoča, da se mehur tudi razteza in krči v vseh smereh. Ko je mehur poln, je raztegnitev njegovih sten signal, da je čas za krčenje sten mehurja, s čimer se mehur v curku izprazni. Kapaciteta odraslega mehurja je 4–5 dl. Iz mehurja vodi sečnica, ki je pri ženski zelo kratka, le okoli 3–5 cm. Ker je sečnica kratka in ker je v bližini vagine in anusa, so pri ženskah med drugim tudi veliko pogostejše okužbe sečil kot pri moških.
Da urin ne uhaja, zagotavljata dve mišici zapiralki (sfinktra). To sta krožni mišici, ki obdajata sečnico. Ko se skrčita, jo stisneta, kar onemogoči pretok urina.
Notranji sfinkter oživčuje avtonomno ali vegetativno živčevje, torej ni pod vplivom naše volje. Nahaja se okoli notranjega ustja sečnice, ob izhodu sečnice iz mehurja. Zunanji sfinkter je iz progaste muskulature in pod vplivom naše volje, torej ga lahko sprostimo, ko želimo urinirati. Nahaja se na zunanjem koncu sečnice.
Medenično dno je mišično-vezivna dinamična plošča, ki zapira medenični izhod ter podpira organe male medenice in trebušne votline. Omogoča tudi normalen položaj vratu mehurja in sečnice. Če je ta podporni aparat nezadosten, se položaj sečnice in mehurja spremeni, s tem pa je motena tudi njuna funkcija. Žal ima medenično dno lastnost, da z leti slabi, ravno tako ga oslabijo nosečnost in porod. Šibko medenično dno pa pomeni uhajanje urina (in tudi blata) ter povešanje rodil.
Obstaja več vrst inkontinence
O stresni urinski inkontinenci govorimo, ko se hoteno uhajanje urina pojavi pri kihanju, kašljanju, dvigovanju bremen ter pri drugih dejavnostih, ki povečajo pritisk v trebušni votlini. Nastane zaradi oslabitve mišic medeničnega dna, ki dajejo oporo sečnemu mehurju in sečnici. Pri ženskah je to najpogostejša oblika urinske inkontinence, nastane pa lahko tudi pri moških po operaciji prostate.
Urgentna inkontinenca pomeni nenadno nehoteno uhajanje urina, ki se pojavi po predhodni močni potrebi po uriniranju. Na vodo morate takoj, ko začutite potrebo, sicer vam uide. Najpogosteje se pojavi na poti do stranišča, pa tudi ob poslušanju tekoče vode ali ob delu z mrzlo vodo. Vzrok za to leži v prekomerno aktivnem detruzorju, ki se krči, tudi ko mehur še ni poln. Razlogi za to so številni in različni, velikokrat pa ne najdemo pravega vzroka. Takrat rečemo, da gre za čezmerno aktiven sečni mehur, ki je v starosti pogostejši.
Pri mešani inkontinenci pa gre za kombinacijo stresne in urgentne urinske inkontinence. Prevladujejo lahko znaki enega ali drugega tipa.
Urinsko inkontinenco »overflow« opredeljujemo kot stanje sečnega mehurja, ki se nikoli popolnoma ne izprazni, iz prepolnega mehurja pa se urin nato »spontano« izlije.
Pojavi se lahko tudi nezavedna inkontinenca – zaradi oslabljenega sfinktra nestabilnega mehurja, lahko tudi inkontinence »overflow«. Seveda so mogoče tudi vse kombinacije razlogov za uhajanje seča.
Kaj narediti
Urinska inkontinenca je težavna tudi zato, ker o njej težko spregovorimo. Komunikacija med bolnikom in zdravnikom je ključnega pomena za uspešno odkrivanje in zdravljenje bolezni. Zdravnik si lahko pomaga tudi z vprašalnikom. Skrbni anamnezi sledi klinični pregled. Med diagnostične postopke, za katere se bo zdravnik morda odločil glede na stanje, sodijo še enourni test z vložkom za količinsko ugotavljanje stopnje uhajanja urina, laboratorijska analiza urina in urinokultura, pregledna slika in kontrastno slikanje sečil, endoskopski pregled mehurja ter funkcionalne (urodinamske) meritve za oceno anatomskih značilnosti spodnjih sečil.
Osebni zdravnik lahko na podlagi naštetega predpiše zdravila, ki v nekaterih primerih lahko pomagajo in ublažijo simptome uhajanja urina, ali pa predloge za urinsko inkontinenco, ki jih nato brezplačno prevzamete v lekarni.
Katarina Plausteiner Đorđević, dr. med., spec. družinske medicine
