Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Ko te obiščejo po operaciji… To je to, to ti da energijo

jun 13

Tomaž Silvester. Je športnik. V prvih letih osnovne šole je bil smučarski skakalec, potem je do polovice srednje šole treniral plavanje, takrat pa je odkril čar teka in šarm turnega smučanja ter postal navdušen gornik. Rad tudi posluša glasbo, goji bonsaje, skrbi za ribice v svojem akvariju... Je tudi pravi družinski človek, predvsem pa je ortoped. Življenja si namreč ne zna predstavljati brez ortopedije, dela, ki mu posveti večino dneva. Mag. Tomaž Silvester, dr.med., specialist ortoped, vodja ortopedske dejavnosti v Splošni bolnišnici Jesenice.

mag. Tomaž Silvester, dr.med., specialist ortoped vodja ortopedske dejavnosti Splošna bolnišnica Jesenice

pogovor 1 dr03Kaj ste si želeli postati, delati, ko ste zaključevali osnovno šolo – zdravnik, učitelj, nogometaš…?

Pravzaprav ne vem, nekega premočrtnega cilja v osnovni šoli še nisem imel, vedno me je zanimalo veliko stvari. Zelo dobro se spomnim, da je bila ob koncu osnovne šole moja najljubša knjiga legendarni leksikon Sova.

Kaj ste želeli postati, ko ste zaključevali srednjo šolo?

Sprva so se mi misli obračale k študiju fizike, morda strojništva. Nato pa sem imel v 3. letniku srednje šole intenziven stik z zdravstvom – kolesarska prometna nesreča, poškodba, ki je zahtevala tudi operacijo. In vse dogajanje v bolnišnici je pustilo zelo močan vtis in, menim da je zelo vplivalo na mojo odločitev o študiju. Dodatno je k temu pripomogla tudi odločitev za študij medicine mojega takratnega dekleta, sedanje žene.

Kmalu po koncu študija ste se, kljub temu, da ste imeli že službo na ortopedski kliniki v Ljubljani, preselili na Gorenjsko – zakaj?

Več vzrokov je bilo, v prvi vrsti naše gore, ki mi veliko pomenijo, potem izziv, da spremenim življenjsko okolje, tudi kot del osamosvajana od staršev, in podobno je razmišljala tudi žena, ki je tudi zdravnica.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se preselili?

Ne, nikoli. Ortopedija v jeseniški bolnišnici, kjer sem dobil službo, je delno tudi z mojim trudom, angažiranostjo postala eden od pomembnih ortopedskih centrov v Sloveniji, kjer delamo po najvišjih strokovnih standardih. Veliko delam, ampak rad delam.

Si danes znate predstavljati, da bi delali nekaj drugega?

Pravzaprav ne. Moram reči, da v svojem poklicu, čeprav so dnevi pogosto zelo naporni, izredno uživam. Delo s pacienti me poklicno povsem izpolnjuje, in lahko bi rekel, v pomembnem deležu osmišlja moje življenje.

Včasih so se ortopedi ukvarjali z otroki, zdaj vedno bolj s starejšimi; kolikšen je še delež prirojenih napak (če temu lahko tako rečemo) in kolikšen del starejše populacije se sooča s težavami, ki sodijo v domeno ortopedov?

pogovor 2 dr03Primarno poslanstvo ortopedije je bilo preprečevanje in zdravljenje deformacij v otroški dobi, vendar je ortopedija kmalu presegla in prerasla to ozko področje, in iz sprva izrazito konservativne stroke postala pretežno kirurška stroka. Nekdaj so pomemben del ortopedske patologije predstavljali pacienti s posledicami poliomielitisa, ki ga je cepljenje izkoreninilo; s posledicami slabih socialnih razmer (rahitis…); s posledicami nepravilnosti npr. pri razvoju kolka (prirojen izpah kolka), kar pa je uvedba obveznega UZ kolkov novorojenčkov praktično odpravila, ker je omogočila uvedbo učinkovitega zgodnjega in preventivnega zdravljenja. Delež primarnih, genetskih deformacij, malformacij ostaja sicer podoben, vendar so te bolezni izjemno redke. Po drugi strani pa se populacija stara in tudi starejši ljudje želijo biti aktivni, želijo živeti s čim manj bolečinami v sklepih, torej čim bolj kvalitetno, kar seveda pomeni, da v vedno večjem številu iščejo pomoč pri ortopedih. In moderna ortopedija jim lahko učinkovito pomaga.

Poleg te, za vas mogoče bogokletno preproste razdelitve glede na starost, bi omenil še dve kategoriji, s katerima se verjetno srečujete ortopedi: na eni strani so poškodbe zaradi športa, na drugi pa zaradi telesne neaktivnosti, ‹zanemarjenosti›?

Šport je seveda izredno pozitivna dejavnost, tako s fizičnega kot tudi psihičnega in socialnega vidika. Seveda, če je vse v nekih zmernih okvirih. Na splošno velja, da je gibanje nujno za dobro delovanje sklepov, mišic, vezi, zato je to tudi eden prvih nasvetov, ki ga dobi pacient v ortopedski ambulanti. Vendar pa je v današnjem času šport tudi zelo donosen posel, kjer se obračajo velike vsote denarja, po drugi strani pa javnosti povsem odprt oder za, včasih zelo rizično, nezdravo, dokazovanje in izkazovanje, kar hitro vodi v pretiravanje, pretreniranost, preseganje športnikovih zmožnosti. To se pogosto začne že zelo zgodaj v otroštvu, znotraj družine s pretiranimi ambicijami staršev. Posledica so pogoste poškodbe kot tudi bolj splošne težave z zdravjem. Pri svojem delu se srečujem tako z vrhunskimi športniki – sem reprezentančni zdravnik smučarskih skakalcev in kombinatorcev - kot tudi z rekreativci, od katerih se nekateri po vloženem trudu, energiji, času še bolj angažirani kot profesionalci. In predvsem ti so po svoje najbolj ranljivi, nimajo ustreznega strokovnega vodenja, tako da je pri njih veliko poškodb zaradi pretreniranosti, zaradi nepravilnih metod treniranja. Drugi pol moderne družbe pa predstavlja povsem pasivna populacija, prekomerno prehranjena, telesno povsem neaktivna. To pomeni, da že v otroštvu ni dovoljšnjih, ustreznih impulzov za razvoj kakovostnega kostno mišičnega sistema, tkiv. In to lahko hitro vodi do težav s hrbtenico, sklepi.

V enem od intervjujev ste dejali, da se zdravje začne v glavah – tudi, če te boli koleno?

Da, na nek način velja tudi za to. Bolečina je opozorilni znak, in človek ga mora znati pravilno interpretirati, ter če je potrebno poiskati ustrezno pomoč. Kajti za mnoge težave, seveda če niso neposredno povezane s poškodbami, obstajajo različni ukrepi, ki lahko zmanjšajo ali odpravijo težave – sprememba življenjskega sloga, prilagoditve obremenitev, redna pravilna aktivnost, fizioterapevtske modalitete…

Seveda imajo pacienti en sam cilj, ko pridejo do ortopeda: da jih pozdravi. Kako in v kolikšni meri je to možno pri prirojenih ali pridobljenih deformacijah otrok, kako in v kolikšni meri pri degenerativnih spremembah starejših…?

pogovor 3 dr03Prirojene ali pridobljene deformacije otrok so večinoma uspešno popravljive, tako s pravilnimi konservativnimi ukrepi kot tudi operacijami, primer so prirojene deformacije stopala pri novorojenčku, nepravilno razviti kolki, ukrivljenost - skolioza hrbtenice. Mnogo redkejše so hujše malformacije lahko samo enega uda, lahko pa tudi celotnega telesa in v teh primerih je potreben kompleksnejši timski pristop z namenom, da se otroku omogoči kolikor toliko normalen razvoj. Kot sem že omenil se populacija stara in tako je tudi vse več degenerativnih obolenj sklepov, hrbtenice. In moderna ortopedija lahko pri takih težavah zelo učinkovito pomaga. Morda v javnosti ni takega vtisa, ampak endoprotetika sklepov (umetni kolk, koleno, rama…) je ena največjih revolucij v medicini. Nekdaj so bili starejši ljudje z artrotičnimi (obrabljenimi) sklepi obsojeni na bolj statičen, sedeč ali ležeč preostanek življenja. Sedaj pa endoproteze sklepov omogočajo praktično polno in nebolečo aktivnost in tako je kvaliteta življenja znatno večja.

Kdaj pride v poštev operacija?

Ko so posledice poškodbe ali degenerativnih sprememb sklepov tolikšne, da v pomembni meri zmanjšujejo funkcionalno sposobnost posameznika, mu povzročajo stalne in moteče bolečine, ter tako znatno vplivajo na kvaliteto življenja, ali pa lahko vodijo k dodatnim poškodbam. Nekaj pa je tudi ortopedskih nujnih stanj, ki zahtevajo takojšnje ali hitro kirurško ukrepanje : sindrom kavde ekvine, hitro napredujoča nevrološka motnja zaradi patologije na hrbtenici, gnojno vnetje sklepov in kosti, ter tudi večja krvavitev v sklep, izpah sklepne endoproteze, zdrs glavice stegnenice v otroštvu. Hitro ukrepanje zahtevajo tudi maligni kostno mišični tumorji.

Tu so kosti, sklepi in mišice – gre torej za dokaj široko področje delovanja, ki zahteva široko znanje – je študij pri nas primeren, kakovosten?

Ortopedija je stroka, ki zahteva precej široko znanje s področja kosti, mišic, vezi, hrustanca, v povezavi s hrbtenico tudi živčnega sistema, in to od novorojenčkov s prirojenimi ali genetskimi nepravilnostmi do starostnikov z degenerativnimi obolenji. Potrebno je tudi znanje biomehanike, ker gre pri kostno mišičnem sistemu za preplet delovanja kosti, sklepov, mišic po principu vzvodov, ročic, sil, seveda v specifičnem okolju – človeškem telesu. Osnovno znanje ortopedije pridobimo že med študijem medicine, poglobljeno znanje, tako teoretično kot praktično, pa med 6 letno specializacijo.

Se spomnite svoje prve operacije?

Da. Šlo je za odstranitev manjše ploščice in vijakov po zaraščenem zlomu gležnja, in spomnim se, da je starejši kolega, ki je asistiral, ob moji tresoči roki postajal vse bolj živčen, a se je vse lepo izteklo.

Pred in po operaciji – to je neko posebno stanje, kjer je prisotna mogoče tudi trema; ali to adrenalinsko razburjenje z leti izginja?

Niti ne, le bolj nadzorovano je.

Kaj pomenijo izkušnje?

Veliko. Pri kirurgiji gre seveda za ročno delo, tudi spretnost. Nekdo je seveda bolj nadarjen, drugi nekaj manj, vendar pa je bistvena kilometrina – čim več operacij, čim več trdega dela. In pa, vsaj za moje videnje zelo pomembna lastnost – znati v stresnih, nepredvidljivih situacijah, ko ne gre vse po načrtu, sprejemati hitre, racionalne odločitve. In predvsem v takih situacijah so izkušnje neprecenljive.

Mediji na žalost poročajo(mo) o zdravstvu pretežno v povezavi z incidentnimi dogodki. Se očem skrite dogajajo tudi tople zgodbe hvaležnosti pacientov?

pogovor 4 dr03Seveda se in pretežno so take. Tisto, kar je pri mojem delu neprecenljivo, kar je največja nagrada za moj trud, je zadovoljstvo, iskrena hvaležnost pacientov za uspešno opravljeno operacijo, ki lahko povsem spremeni pacientovo življenje. Nič kolikokrat mi pacienti povedo, da so na primer po menjavi kolka ali kolena povsem na novo zaživeli, kot da bi se še enkrat rodili. In ta iskrena hvaležnost je tista, ki te potrjuje, ti daje voljo, zagnanost za čim boljše delo za naprej. Ja, ko pride kakšen pacient po operaciji na obisk… To je to, to ti da izredno energijo, zagon. Veste, ortopedija je hladna veja kirurgije, pacienti se postopno pripravijo na operacijo, tako da pacient ni tu nikoli objekt, ampak se vedno trudim vsakega pacienta obravnavati celostno.

Kaj pa druga stran občutij - vas je kdaj kaj posebej prizadelo?

Seveda so trenutki, dogodki, ki te prizadenejo, te žalostijo. Kot ortopedski kirurg se ukvarjam s človeškim telesom, v njega s privolitvijo pacienta posegam in to je nekaj izjemnega, hkrati pa tudi izredna odgovornost. Vedno se potrudim narediti vse najbolj optimalno, vendar pa so v kirurgiji, kljub vsem preventivnim ukrepom, vedno možni zapleti, ko ne gre vse tako kot bi naj šlo in ko končni rezultat zdravljenja ni tak kot sva ga skupaj s pacientov pričakovala.

Imate vpogled in, če se ne motim, osebno izkušnjo glede javnega in zasebnega zdravstva. Lahko z vašega zornega kota podate vrednostno oceno obeh oziroma navedete pozitivne in negativne plati?

Javno in zasebno lahko povsem dobro sobivata, se dopolnjujeta. Ljudem je na tak način omogočena možnost izbire. Marsikomu je zelo pomembno, da čim prej pride do pregleda, do diagnoze, četudi gre za očitno ne nujno stanje in če je za to pripravljen plačati, zakaj pa ne! Nekateri menijo, da bodo bolje obravnavani, če pridejo v zasebno ambulanto – tu sem pa dosleden: povsod enako obravnavam paciente. Seveda je pri tem s strani države, zdravstvene politike nujno, da so postavljeni ustrezni standardi, pravila, regulativa, da ne prihaja do takih ali drugačnih deviacij pri obravnavi pacientov. In če oziroma ko to bo, lahko ob taki ustrezno regulirani kohabitaciji javnega in zasebnega pridobijo predvsem pacienti. In samo za to gre – korist pacienta, ki se jo trudim vedno imeti na prvem mestu pri svojem delu.

Ali vi kdaj počivate? Recimo, kam boste šli in kaj boste delali na dopustu?

Najbrž bomo šli na Brač. Ne, ne morem biti pri miru, obvezno bom imel s seboj kolo, pa plaval bom veliko…

No, ni upanja. Pa ste morali kdaj k ortopedu?

Ja, za menoj so že tri manjše operacije kolena. Zato ne tečem več, ampak kolesarim. Če me je bilo kaj strah, ko sem šel na operacijo? Ne, prav nič. In ja, v Sloveniji so me operirali, naša ortopedija je vrhunska, zagotovo.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112