Evtanazija

feb 09

Beseda izvira iz grških besed »eu« in »thanatos«, ki dobesedno pomenita »dobro smrt«. V različnih kulturnih okoljih jo nekoliko različno pojmujejo; v najširšem pomenu obsega vsako pomoč zdravnika umirajočemu.

Kako preprečiti zlorabe

evtanazija 1

Ločimo pasivno in aktivno obliko evtanazije; pri prvi gre za odtegnitev zdravljenja, ki bi sicer lahko podaljšalo življenje, pri drugi pa za naklepno povzročitev smrti, običajno s smrtonosno dozo zdravila. Večina ljudi pod pojmom evtanazija razume aktivno obliko, to je zdravnikovo pomoč pri skrajšanju življenja.

Pasivno obliko evtanazije moramo nekoliko podrobneje razčleniti. Kadar je neka bolezen ali njene posledice tako huda, da je ne moremo več obvladati, in vemo, da bo ne glede na medicinske ukrepe neizogibno povzročila smrt, z aktivnim zdravljenjem te bolezni prenehamo. Po sami definiciji to sicer pomeni pasivno evtanazijo, vendar se to v vsakodnevni praksi pogosto dogaja in v taki obliko tako strokovno, moralno kot pravno ni sporno.

Prenehanje aktivnega zdravljenja terminalne bolezni ne pomeni, da človeku nehamo pomagati; nasprotno. Takrat se začne paliativno zdravljenje, za katerega vemo, da človeka ne more pozdraviti, vendar mu lajša bolečine, manjša tegobe, zmanjšuje trpljenje obdobja zadnjega dela življenja, do same smrti. Morebitne dodatne bolezni, ki bi lahko predčasno skrajšale življenje umirajočega – najpogostejši primer so okužbe – seveda zdravimo ravno tako kot pri vseh drugih. Opustitev zdravljenja je tako etično kot pravno opravičljiva samo, če to zdravljenje nima pomena.

Pri pasivnih oblikah evtanazije je črta, po kateri se sprehajamo, včasih zelo tanka. Pogosto so za obvladovanje hude bolečine umirajočega potrebni tako veliki odmerki zdravil, da so sami po sebi lahko smrtonosni. V čem je torej lahko razlika, če dvema umirajočima pacientoma damo enak visok odmerek morfija, in oba umreta? V namenu. Če je bil namen lajšanje bolečin, torej trpljenja, in ne želja po skrajšanju življenja, ne moremo govoriti o evtanaziji.

Razprava o evtanaziji v javnosti povzroči burne čustvene odzive, kar je seveda razumljivo; večina ljudi se verjetno precej bolj kot smrti same boji dolgotrajnega, neobvladljivega trpljenja. Zahteve po pravni ureditvi tega vprašanja so zategadelj čedalje glasnejše. Težava, ki nastane s pravnim omogočanjem evtanazije, je tako imenovani fenomen priprtih vrat. Dokler so vrata zaprta, dvomov ni. Ko so enkrat priprta, jih ni več mogoče zapreti, poleg tega pa ni nobenega učinkovitega mehanizma nadzora nad tem, kako široko so priprta oziroma odprta. Slednje je problem zato, ker omogoča zlorabe. Seveda obstajajo jasni primeri, ko bi si bolj ali manj vsak normalen človek lahko zaželel da bi se življenje – in s tem trpljenje – končalo. Toda pravo ureja pravila, ne izjem. Izkušnje, ki jih imajo z uzakonjeno evtanazijo Nizozemci, so glede na raziskave porazne, saj je število zlorab katastrofalno. Do zlorab je prišlo na vseh ravneh, največkrat povezano s premoženjsko koristjo (svojcev umirajočega).

Tako strokovna kot laična javnost sta glede vprašanja evtanazije razdvojeni; tudi ankete med zdravniki kažejo, da jih približno polovica meni, da bi v določenih primerih pravica do zdravnikove pomoči pri samomoru morala biti dovoljena. Glavna in najhujša dilema je: kako preprečiti morebitne zlorabe, če tak način skrajšanja življenja omogočimo z zakonom. Dosedanje izkušnje s tem so žal slabe.

Prosto po besedah Johna Miltona iz Izgubljenega paradiža: »Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.«

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112