150 dni pozneje

sep 26

Svet se je v zadnjih petih mesecih precej spremenil. Pravzaprav mnogo bolj, kot je bilo to kadar koli moč pričakovati. Epidemija covid-19 sicer (še) ni šla v kataklizmične razsežnosti, a se je vseeno spremenilo marsikaj.

Nekatere – redke – stvari na bolje, premnoge – žal – na slabše. In optimizmu navkljub konca ni videti. Prav nasprotno – po zgodovinskih izkušnjah sodeč najhuje šele prihaja.

tema meseca III dr71 1V času pisanja mojega prvega članka na temo epidemije – 12. marca letos – je bilo po dostopnih podatkih na svetu skupno približno 4900 umrlih in 133.000 okuženih. V tem trenutku spletni viri navajajo prek 23 milijonov okuženih in 800.000 umrlih. Minilo je komaj malo več kot pet mesecev – od tod nekoliko holivudsko navdahnjen tokratni naslov. A težava primerjave dejanskih razmer s filmom katastrofe je, da se v filmu vse skupaj običajno zgodi v manj kot dveh urah; v primerjavi s tem je realnost videti kot izjemno počasen posnetek, saj se v posamičnem trenutku ne zgodi tako rekoč nič. Ljudje na splošno precej slabo razumemo fenomene majhnih števil, odstotkov in eksponentov. Slednje je glavni razlog, da mnogi še vedno skušajo okoliščine banalizirati ali jim zmanjšati pomen s primerjavo z drugimi zdravstvenimi tegobami. To je ob prvotnih številkah v mesecu marcu do neke mere morda še bilo opravičljivo, saj je zbujalo optimizem. Današnje številke ga ne morejo več na noben način. Vse to se je zgodilo v petih mesecih, ob tem, da v večjem delu sveta vladajo takšne ali drugačne posebne razmere in razni ostri ukrepi zamejevanja prenosa okužb. Izkušnje so pokazale, da se povsod, kjer zaostrijo ukrepe, število novih primerov začne zniževati ter kmalu po sprostitvi ukrepov ponovno zviševati.

Doktor svetuje

Kaj torej lahko posameznik sploh stori? Če pustimo ob strani politike in se ozremo na obdobje zadnjih mesecev ter na izkušnje, ki smo jih med epidemijo dobili, je nekaj smiselnih in enostavnih ukrepov, ki se jih je resnično treba držati:

Maska deluje zaščitno ne samo za druge, temveč tudi za tistega, ki jo nosi. O tem ni posebnega dvoma, preštevilni primeri prenosov in gruč okužb to potrjujejo.

Večje število ljudi blizu drug drugemu v zaprtem prostoru pomeni bistveno povečano tveganje za okužbo, še posebej v kombinaciji z daljšim časom izpostavljenosti. Fizična distanca je učinkovita.

O higienskih ukrepih umivanja in razkuževanja je bilo napisanega že toliko, da gre vsem na živce. A brez tega osnovnega ukrepa omejevanja prenosa okužb ne gre.

Zdravniška linija 24/7

012345000

Ravno navidezna počasnost dogajanja je verjetno ključni razlog, da so mnogi čedalje bolj utrujeni in naveličani vseh teh ukrepov za omejevanje prenosa okužb, še posebej zato, ker je politika – ne samo pri nas – popolnoma brez sramu izkoristila nastalo krizo za vojno dobičkarstvo ter krčenje državljanskih pravic in svoboščin. Kot to politika pač počne. Menda je že Winston Churchill dejal, da »dobra kriza ne sme iti v nič«. Kako naj posameznik komu še verjame, če lahko v medijih bere tudi povsem očitne neumnosti, ki jih pogosto izrečejo celo ljudje, ki veljajo za strokovnjake na svojem področju? Običajno strokovnjaki seveda ne trobimo v rog politike, iz konteksta iztrgana izjava pa je vsekakor lahko videti precej nesmiselna.

Kakorkoli že, o virusu sedaj vemo znatno več, a posebnih razlogov za optimizem vseeno ni. Umrljivost dokazanih primerov je nekako na ravni tiste, o kateri so prvotno poročali že iz Kitajske (med 3 in 4 odstotki); z boljšim in hitrejšim odkrivanjem in višjim odstotkom okužb pri mladih se ta odstotek sicer znižuje, vendar absolutne številke še vedno rastejo. Virus ni sezonski, kot je bilo povsem logično razvidno že spomladi, saj se je enako širil tudi v državah, kjer so takrat imeli vroče podnebje (Katar, Južna Koreja …). Res je, da v poletnem času okužbo lažje prebolimo, a to ne pomeni, da bo nevarnost sama od sebe prešla. Iz tega razloga je tudi upanje, da bo nadloga v nekaj letih sama od sebe minila, bolj jalovo.

Ob večjem številu okuženih se vse bolj kaže, da so poleg razmeroma visoke umrljivosti silno velik problem dolgotrajne posledice in bolezenske težave, ki se po preboleli bolezni pojavljajo ne samo pri starejših, temveč tudi pri mnogih mlajših in celo otrocih; neredko tudi v primerih, ko ni šlo za posebno hud potek bolezni. Za zdaj še ne vemo, kako trajne bodo. Ker se pojavljajo tudi pri mlajših, to seveda pomeni, da tudi morebiten poizkus pridobivanja čredne imunosti na račun mlajše populacije ni posebno varna ideja.

tema meseca III dr71 2Tako rekoč za jutri obljubljeno cepivo pri mnogih zbuja pomisleke, ki so roko na srce precej tehtni. Glavni razlog, da je v preteklosti razvoj cepiv v povprečju trajal slabo desetletje, je namreč v tem, da je ključni dejavnik za ugotavljanje varnosti in učinkovitosti ravno čas. In tega se preskočiti – ali kupiti z denarjem – preprosto ne da. Ob tem, da morda sploh ne bomo mogli zagotoviti odpornosti proti virusu – za od prej znane koronaviruse namreč trajne imunosti po preboleli okužbi ni. Morda bo cepivo uspešnejše, ker lahko izzove močnejši imunski odziv. A lahko se celo zgodi, da bo vsaka naslednja okužba potekala v hujši obliki, kot je to že znano pri nekaterih drugih virusih (na primer mrzlici denga, kjer gre domnevno za tako imenovan proces od protiteles odvisne krepitve okužbe). Tovrstno možnost nakazujejo nekatere izkušnje s poskusi cepiva proti virusu SARS leta 2003 in vsekakor ni velika, a je srhljiva. Povsem realna in celo verjetna je možnost, da učinkovitega cepiva pač ne bo in se bo človeštvo moralo naučiti živeti s še eno precej zoprno nalezljivo nadlogo več.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112