V zibko položen zdravniški poklic Izpostavljeno

sep 22

Odločitev o zdravniškem poklicu mu je bila skorajda položena v zibko, saj je potomec dveh uspešnih zdravniških generacij. Njegov ded, prof. dr. Pavle Kornhauser, je bil eden vodilnih pediatrov v Sloveniji, ustanovitelj Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v UKC Ljubljana.

andraz cerar pogovor 51 1Po njegovem modelu so osnovali številne tovrstne »intenzive« po celotnem svetu. Njegova mama, asist. dr. Lilijana Kornhauser Cerar, prav tako pediatrinja, uspešno vodi Enoto intenzivne terapije in nege nedonošenčkov v Porodnišnici Ljubljana. Doma je tako ob večerjah pogosto tekla beseda o medicini, že od majhnega je občudoval, kot sam pravi, zlasti veliko lepih strani tega poklica. Tradicija je lahko zelo dobra dediščina; izbira medicine je bila zato zanj kar nekako logična.

Je bila v igri sploh še kakšna druga možnost študija?

Nekaj časa mi je bila blizu ideja o študiju arhitekture, zagotovo zaradi vpliva dveh sošolcev na Gimnaziji Bežigrad, ki sta sedaj uspešna arhitekta. V veliko veselje mi je bila tudi kemija, katere red in logiko mi je vcepila babica prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, svetovno znana kemičarka. Pa je na koncu le prevladala medicina.

Kaj je bilo s specializacijo?

Med študijem sem se, kot verjetno marsikateri medicinec moškega spola, spogledoval s kirurgijo, precej časa (praksa, volontiranje ter izmenjave v tujini, kjer sem po več mesecev prebil na Dunaju ter pri dr. Gregoriču v Houstonu, ZDA) me je privlačila srčna kirurgija. Tudi po zaslugi kasnejše mentorice (tako za specializacijo kot doktorski študij) prof. dr. Mirte Koželj pa sem kmalu po koncu študija postal specializant interne medicine ter nato kardiologije in vaskularne medicine – in leta 2015 s pohvalo opravil specialistični izpit.

Dve vaši področji sta srčno popuščanje in transplantacija. Najprej glede srčnega popuščanja – je res trend naraščanja obolelih?

Področje srčnega popuščanja je izjemno široko, saj poznamo veliko vzrokov zanj. Tistega najbolj napredovalega tudi z vsemi nefarmakološkimi ukrepi, modernimi zdravili in invazivnimi postopki ne uspemo uspešno zdraviti in je edina možnost ozdravitve pravzaprav presaditev srca. Število obolelih za srčnim popuščanjem res skokovito narašča, večinoma zaradi dejstva, da se pojavnost srčnega popuščanja veča s staranjem, svetovno prebivalstvo pa se hitro stara. Ocenjuje se, da ima vsak deseti nad 70. letom starosti postavljeno diagnozo srčnega popuščanja.

Kateri so vzroki za srčno popuščanje?

Vzrokov za nastanek bolezni srca je veliko. V grobem jih delimo v več skupin. Pogoste so bolezni same srčne mišice oziroma miokarda, kot so posledice bolezni srčnih žil, vnetja srčne mišice, toksične okvare srčne mišice (škodljivih učinkov zdravil, predvsem kemoterapije, tudi alkohola) in nekaterih drugih (lahko tudi dednih) bolezni mišice. V srčno popuščanje lahko vodijo tudi aritmije – tako tahikardije (prehiter srčni utrip) kakor bradikardije (prepočasen srčni utrip). Vzrok srčnega popuščanja je lahko še nenormalna obremenitev srčne mišice, ki jo povzročajo povečan krvni tlak, bolezni srčnih zaklopk, bolezni srčne ovojnice (perikarda) in drugi vzroki, ki povečajo pretok krvi skozi srce (denimo nosečnost). Vsi vzroki ne okvarjajo srčne mišice v enakem obsegu – nekateri procesi so škodljivejši, spet drugi dolga leta ne povzročajo škode. Pogosto se kardiologi soočamo tudi z več procesi hkrati – njihovi škodljivi učinki se pogosto ne le seštevajo, temveč množijo.

Kakšno in kolikšno vlogo igra genetika?

Genetika igra pomembno vlogo pri nastanku srčnega popuščanja, kar vsak dan bolj spoznavamo ob hitrem razvoju genetskih metod. Genetika lahko doprinaša k dejavnikom tveganja za nastanek srčnega popuščanja (denimo nagnjenost k hitrejši aterosklerozi, ki vodi v zoževanje vseh, tudi srčnih žil) ali pa prav genetske motnje vodijo v bolezen srčne mišice, kar vidimo predvsem pri mladih bolnikih s srčnim popuščanjem.

Kaj torej lahko sami naredimo, da se čim bolj ali čim dalj časa izognemo srčnemu popuščanju, kaj početi in kako živeti?

Skrb za zdravje bi morala biti vselej naša prioriteta. Izjemno pomembno in žal zapostavljeno je v prvi vrsti preprečevanje vzrokov srčnega popuščanja. Ne le razvade (kajenje, pretiravanje z alkoholom …), temveč tudi premalo telesne aktivnosti, nepravilen slog prehranjevanja in slabo obvladovanje stresov vodijo v hitrejše procese, ki telesu škodijo. Žal pa do bolezni srca in ožilja pogosto pride kljub zglednemu slogu življenja.

Kako prepoznati, da se na tem področju nekaj dogaja?

Bolniki s srčnim popuščanjem imajo številne simptome, o katerih nam povedo med pregledom. Najbolj značilni so predvsem postopoma vedno hitrejša zadihanost ob naporih, ki so jih nedavno še dobro zmogli. Sočasno zaradi zastajanja tekočine ponoči ne morejo ležati vzravnano in potrebujejo dodatna vzglavja, občutijo otekanje spodnjih okončin, lahko celo trebuha. Hitreje so utrujeni, izgubijo tek. Tisti z ishemično boleznijo srca opisujejo tudi tiščanje v prsih ob naporih. V primeru nastanka teh težav ni nikoli odveč obisk pri zdravniku – bolje je opraviti »nepotreben« obisk pri svojem zdravniku kot zamujati pri čimprejšnjem zdravljenju srčnega popuščanja.

Je srčno popuščanje ozdravljivo?

Srčno popuščanje v večini primerov žal ni ozdravljivo, izjema je vnetje srčne mišice (miokarditis), kjer ob upoštevanju naših navodil in jemanju zdravil lahko pričakujemo popolno ozdravitev. V vseh drugih primerih lahko po morebitni odstranitvi vzroka za srčno popuščanje s spremembo življenjskega sloga, zdravili ter invazivnimi ukrepi stanje izboljšamo ali vsaj močno upočasnimo napredovanje bolezni. Bistveno je tudi zmanjševanje prej omenjenih znakov in simptomov srčnega popuščanja – tako imenovano simptomatično zdravljenje.

Drugo področje je, kot smo omenili, transplantacija. Najprej – smo na tem področju primerljivi z razvitimi evropskimi državami?

Veliko srečo imam, da sem del izjemne ekipe prof. dr. Bojana Vrtovca. Zadnje desetletje smo pod njegovim vodstvom dosegli zavidljive rezultate na področju presaditev srca – redno se uvrščamo v sam svetovni vrh po številu in uspehu presaditev na milijon prebivalcev. Vsako leto v sodelovanju s srčnimi kirurgi opravimo več kot dvanajst presaditev na milijon prebivalcev; ZDA, Avstrija, Hrvaška, Belgija, kjer radi poudarjajo svoje uspehe, jih denimo opravijo le sedem ali osem.

Ste aktiven član programa za transplantacijo ter vodite bolnike v sobi kardiološke intenzivne nege in terapije. Kaj to vse pomeni?

Vsak na našem oddelku (skupno nas je sedem specialistov kardiologov) je polno usposobljen za delo z bolj rizičnimi bolniki v sobi kardiološke intenzivne terapije in nege. Tam oskrbujemo bolnike, ki potrebujejo poostren nadzor nad vsemi življenjskimi funkcijami, pogosto potrebujejo tudi posebna zdravila, s katerimi omogočamo delovanje srca, vodimo bolnike z mehanskimi podpornimi črpalkami za pomoč srcu ter po presaditvi srca. Vsak od nas izvaja tudi službo stalne pripravljenosti za presaditev srca, saj je po prejemu ponudbe za morebitno presaditev potrebno takojšnje ukrepanje, za odločitev imamo na voljo pogosto manj kot eno uro in moramo bolnike na presaditev pripravljati praviloma v nočnem času. Zaradi velike občutljivosti bolnikov po presaditvi srca smo jim tudi telefonsko ves čas na voljo.

Vas zgodbe in usode ljudi pretresejo?

Srčno popuščanje lahko v bolnikovo življenje vdre nepričakovano. Večinoma jih zdravimo daljša obdobja in se na neki način z njimi tudi tesneje povežemo. Pogosto imam med bolniki tudi sovrstnike – in povsem logično je, da se ob tem še bolj zavedam, da bi se podobna zgodba lahko pripetila tudi meni ali mojim najbližjim. In kljub napredku v medicini se vsa zdravljenja ne končajo srečno – seveda me takšne zgodbe tudi pretresejo.

Nosite te zgodbe kdaj domov? Je to obremenjujoče?

Službeno delo poskušam pustiti za zidovi klinike, se pa pogosto zalotim, da zvečer, ko se dan umiri in se uležem v posteljo, premlevam odločitve o zdravljenju bolnikov, premišljujem, kako bi še lahko zdravljenje izboljšal. Priznam pa, da se mi ta skrb za zdaj še ne zdi obremenjujoča, je pač značilnost zdravniškega poklica.

Prav nekaj posebnega je vaše doktorsko delo – lahko poveste kaj več o njem in kako daleč ste z doktoratom?

Bistvo doktorske naloge je, da v široki medicinski stroki najdeš neraziskano nišo – tako naj bi bilo praktično vsako doktorsko delo nekaj posebnega in moje v tem ne izstopa. Poglobil sem se v posebno obliko genetske kardiomiopatije, v tako imenovano nekompakcijsko kardiomiopatijo, ki praviloma prizadene mlajše bolnike in za zdaj uspešno zdravljenje še ni bilo odkrito, niti ga ne potrebujejo vsi oboleli. Doktorsko nalogo bom predvidoma končal že to jesen.

Ste bili kdaj v bolnišnici kot pacient?

Le enkrat, kot otrok, sem zaradi vnetja kolčnega sklepa eno noč prebedel na Ortopedski kliniki. Še zdaj se je spominjam kot najdaljše noči v življenju – daljše kot katero koli neprespano dežurstvo …

Ste trmasti?

Trma ni povsem v mojem značaju, sem pa vedno vztrajen in natančen. Delo, ki si ga zadam, bom izvedel do konca ne glede na okoliščine in se bom potrudil po svojih zmožnostih … Da nisem ravnokar opisal definicije trme?

Na katero hrano pomislite najprej, ko ste lačni, kaj bi lahko jedli kadar koli?

Imam se za »karnivora« in čez dobro uležan, srednje pečen biftek ga ni.

Sami tudi kuhate?

Priznam, da sem v zakonskem življenju kuho bolj zapostavil in je ta vsakodnevna dolžnost prešla na ženo Vanjo – sploh zdaj, ko je na materinskem dopustu, sem zelo razvajen. Ob prihodu iz službe me vedno čaka topel in zelo okusen obrok. Če se lotim kuhanja, se ga lotim v velikem slogu, bolj ambiciozno – in sem sposoben »packati« več ur posebne jedi; sploh takrat, ko gostiva družini ali prijatelje. No, žena bi zagotovo pripomnila, da je to zgolj anekdotično in da se raje ne vpraša, kakšna je potem kuhinja …

Šport je pomemben sestavni del vašega življenja – nekdanji tekmovalni alpski smučar, kolesar, gojite vse oblike vodnih športov …

andraz cerar pogovor 51 3Včasih je bilo časa za šport ogromno, zdaj se ga, žal, lotevam vedno manj. Res je, do sredine gimnazije sem aktivno tekmoval v alpskem smučanju in bil pozneje še trener najmlajših nadebudnežev. V zadnjem času največ prostega časa od pomladi do jeseni posvečam cestnemu kolesarjenju ter, kot ste omenili, vodnim športom – smučanju na vodi ter surfanju. Pozimi pa še vedno rad zategnem kak ovinek po belih strminah ter redno skušam igrati vsaj badminton v dvorani.

Poleg tega si ne znate predstavljati dneva brez glasbe. Igrate klavir – pa ne le za sproščanje, tudi samostojno kot pianist ali kot član komornih zasedb. To ni le vaš skrivni vrt?

Tudi glasbeno ustvarjanje je zagotovo posledica družinske nagnjenosti h glasbi, pa tudi znano je, da gresta glasba in medicina z roko v roki. V igranje klavirja sta me uvedla dedek Pavle, tudi sam koncertni pianist, ter mama Lili, ki je bila uspešna violinistka. Zaključil sem sicer le nižjo glasbeno šolo, vendar sem z dodatnim usposabljanjem napredoval in vzdrževal znanje. Z užitkom sem v klavirskem duu z akademsko pianistko ter zdravnico Polono Maver redno sodeloval na zdravniških klavirskih koncertih; kar nekaj nastopov sva imela tudi v spremljavi orkestra. V domačem okolju mi je bil – in predvsem še bo – pobeg iz skrbi vsakdana; posebno ob bolj turobnih dneh se še vedno rad zatečem v igranje tako klasičnih (najraje izvajam skladbe Beethovna, Chopina in Rahmaninova), kakor bolj modernih skladb. Pri ženi Vanji, hčerki Zarji Kaji in sinu Matiji Jakobu imam poslušalstvo zagotovljeno, moja triletnica me pogosto celo že skuša oponašati.

Kaj poslušate, katero glasbo, ko se vozite v avtu?

Večinoma svoj glasbeni izbor težko opredelim glede na zvrst ali glasbeno skupino. Glasbo, ki jo poslušam, moram čutiti. Ritem, melodija in kakovosten vokal me vedno prepričajo. In ko sem sam v avtu, rad navijem glasbo na višje vrednosti decibelov in tako uživam tudi na poti v službo. Hčerka Zarja, ki se vozi z menoj v vrtec, to moje navdušenje deli – seveda skušam imeti glasbo ob njej bolj na tiho, pa vsakič znova dobim opomin: »Oči, ni dobro. Bolj na glaaaas!!«

Na številnih fotografijah ste skupaj s psom.

Že od rojstva sem bil vedno obkrožen s psi – sprva s kraškimi ovčarji, nato z belgijskimi ovčarji – tervuereni, sam pa sem se zagledal v britansko pasmo borderski ovčar (border collie). Imam čudovitega in zvestega štirinožnega prijatelja Icea, ki šteje že 12 let, pa je še pravi divjak. Z njim sva počela prav vse – od neskončnih sprehodov do obiskovanja dvatisočakov, odlikovala sva se v poslušnosti, bila sva uspešna v pasjem športu agility, zelo obetaven je bil v paši ovc. Vsekakor pa je idealen in neskončno zvest življenjski sopotnik – kamor koli sem šel, je šel Ice z menoj. Neizmerno obožuje tudi ženo in predvsem oba otroka – od trenutka, ko sva ju prinesla domov, se ni ganil od njiju in ju je varoval ter zaljubljeno gledal.

Zdravniki imate v službi nemogoče urnike, stalno so na sporedu dežurstva, potem pa še šport in glasba – me prav zanima, koliko razumevanja imajo doma …

andraz cerar pogovor 51 2Sem že pričakoval vprašanje o družini, pa – se strinjam z vrstnim redom – najpomembnejše res sodi na konec. Prav moja družina je namreč tisto, kar da življenju (in delu) smisel, da se po še tako naporni službi vrneš v urejen in srečen dom. Žena Vanja, bodoča ginekologinja, zaradi enakega poklica lažje razume moje številne odsotnosti in mi je v neznansko oporo. Predvsem tudi pri vzgoji Zarje Kaje, ki je izjemno navihana in živahna triletnica (in že zdaj govori, da bo ona tudi zdravnica …) ter štirimesečnega Matije Jakoba, ki s svojo pridnostjo omogoča, da nama noči niso prekratke in nas vse tri razmišljujoče opazuje – šalimo se, da ta bo pa politik. V veliko pomoč so nama tako babica Aleksandra, s katero živimo v vasici na hribu nad Grosupljem, ter seveda moja in Vanjina družina, ki kljub prav tako izjemno polnemu življenju vedno posodijo svoje roke in čas. In predvsem srce.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili tako, kot ste se?

Obžalovanja nisem navajen. Četudi kaj storim drugače, kot bi storil po daljšem premisleku (a zanj pogosto ni časa), to vidim kot izkušnjo in šolo za prihodnost. Zagotovo pa v življenju ne bi spremenil ničesar. Z lahkoto lahko rečem, da je čudovito s takšnim veseljem vsak dan hoditi v službo in se – z zadovoljstvom – po uspešno opravljenem delu vrniti domov.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
 
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112