Pomembno je, da bolniki začutijo, da ti ni vseeno

jun 12

Dr. Janez Jereb, dr. med., specialist internist gastroenterolog. Da bo zdravnik, je vedel že, ko je bil v osnovni šoli: »Do mojega 16. leta smo živeli na Golniku, kjer je bolnišnica za pljučne bolezni. Oba starša sta bila zaposlena tam, čeprav ne kot zdravstvena delavca.

Občudoval sem zdravnike v belih oblekah in tudi medicinske sestre v modrih, všeč mi je bil poseben vonj po bolniških hodnikih, po zdravilih, razkužilih. Potem pa se je moja želja študirati medicino še okrepila v gimnaziji, zelo rad sem imel biologijo in kemijo.«

Torej drugih želja glede študija pravzaprav ni bilo?

Privlačila sta me tudi farmacija in veterina, vse bolj v smeri naravoslovja. V začetku nisem verjel, da bom opravil sprejemne izpite na medicinski fakulteti, v tistih časih so sprejeli le 120 študentov na medicino in trideset na stomatologijo. Za vsak primer, če ne bi opravil sprejemnih, sem se vpisal še na kemijo. Bil sem zelo srečen, da mi je uspelo.

Je bil študij zahteven?

V začetku je bilo težko in nekateri so kar odnehali. Veste, takoj te soočijo z anatomijo, kar naprej imaš stike z deli človeških teles in če nisi za to stvar, lahko tudi obupaš. Imeti moraš smisel, veselje, ampak tako je pri vsakem delu, poklicu. Sam na primer nisem imel nobenega smisla niti želje, da bi nastopal na odru ali pa da bi se naučil neko besedilo na pamet, sam tudi ne bi mogel biti dober novinar, saj nikoli nisem imel smisla za pisanje prostih spisov – najboljše je pisal sošolec, ki je bil potem novinar na radiu.

Se spomnite začetkov, kje ste delali po študiju?

Kot zdravnik sem delal že kot vojak v jugoslovanski vojski, ker sem šel na služenje vojaškega roka takoj po končanem študiju in pripravništvu. Ampak tisto ni bilo tako zahtevno, zdravil sem mlade vojake, ki so imeli prehlade, angine, razne poškodbe. Ko sem končal vojaški rok, pa podobno kot danes službe ni bilo kar na razpolago, delal sem kot splošni zdravnik v zdravstvenem domu. Najprej sem nadomeščal kolege, ki so bili na bolniški, pa kolegice, ki so šle na porodniško. Spominjam se, da mi je bilo najtežje v obratni ambulanti gradbenega podjetja, kjer so se prav neverjetno trudili in na vse kriplje blefirali, da bi ja dobili bolniški stalež. Hoteli so me pretentati, da so bolni, in pri tem so uporabljali razne trike. Neverjetno.

Pogovor1 dr Janez Jereb

Kdaj je prišla odločitev za specializacijo?

Takrat sem na svojo srečo dobil specializacijo iz interne medicine v Novem mestu, kjer sem že delal na oddelku, ki je bil usmerjen gastroenterološko, čeprav sem zdravil vse internistične paciente, pač tako, kot je bilo tudi v drugih splošnih bolnišnicah. No, specialistični izpit sem opravil iz interne medicine in šele potem, ko sem dobil službo na Gastroenterološki klininiki v Ljubljani, sem se popolnoma usmeril v gastroenterologijo, tako da imam zdaj tudi subspecializacijo iz gastroenterologije.

Spekter možnih obolenj, ki jih diagnosticirate in zdravite gastroenterlogi, je izjemno velik: od bolezni požiralnika, želodca, črevesja, jeter in trebušne slinavke do žolčnika in žolčnih vodov …

Spekter bolezni, ki jih zdravi gastrenterolog, je res velik, zato se vsi, tudi moji kolegi, nekako usmerimo bolj na eno ali dve področji. Sam sem zgodaj dobil veselje za delo z ultrazvokom trebuha, kar opravljam že več kot 30 let. Ko so prišli prvi ultrazvočni aparati, ki so bili v začetku primitivni, preprosti, mi je sodelavec davnega leta 1985 rekel, da mu ultrazvočna slika deluje tako kot vedeževanje iz kavne usedline. Takrat tudi nismo ugotavljali veliko patologije, videl si velik tumor v trebuhu in žolčne kamne. No, potem z leti, ko so se ultrazvočni aparati izpopolnjevali, pa se je tudi diagnostika zelo razširila, tudi na druge dele telesa in ne le na trebuh. Poleg tega opravljam tudi gastroskopije, kolonoskopije, ambulantne preglede. Posebno ERCP (endoskopska retrogradna holangio pankreatografija) pa delamo v Ljubljani vključno z menoj le štirje. Gre za diagnostiko in terapevtske posege patologije trebušne slinavke in žolčnih vodov. Endoskopija, ko gledaš človeka v prebavila od zgoraj ali spodaj, odkrije veliko patoloških sprememb – na sluznici, vnetja, tudi pomemben Helicobacter pylori v želodcu ali polipe v debelem črevesu, na žalost pa tudi tumorje.

Ima res vedno več ljudi težave s prebavili?

Ja, imam vtis, pa tudi moji kolegi menijo tako, da je vedno več gastroenteroloških bolnikov. Trend je naraščajoč, kot velja tudi za obolenja srca in ožilja, kjer je prav tako vedno več pacientov.

Kaj povzroča bolezni prebavil, kaj na to najbolj vpliva?

Eden od vzrokov je na primer način življenja. Naši bolniki zagotovo uživajo preveč mastno hrano, preveč mesa in prav tako preveč mesnih izdelkov z raznimi škodljivimi dodatki, konzervansi. Ljudje so predebeli, imajo povišane maščobe v krvi, holesterol, trigliceride. V ambulanti za bolezni prebavil kar naprej obravnavamo bolnike, ki so predebeli, ki imajo povišane maščobe in imajo zaradi tega zvišane jetrne encime. Seveda jim svetujemo, naj shujšajo, naj predvsem spremenijo prehrano, način življenja, a ko pridejo na kontrolni pregled, ni navadno nič bolje. Ja, vzrokov je kar nekaj: nekateri pijejo preveč alkohola, škodljivo je seveda kajenje, česar pa se predvsem mladi ne zavedajo. Škoda nastaja postopno, z leti in ko se tega nabere preveč, je potem marsikomu žal, ker je kadil 40 let po 20 ali več cigaret na dan. Takrat so namreč posledice tukaj, za nazaj pa se ne da nič popraviti.

Ali to pomeni, da lahko v resnici veliko naredimo sami, da se izognemo srečanju z vami?

Seveda to drži, a se tega vse premalo zavedamo. Včasih se tudi obnašamo v smislu, češ, to se meni ne more pripetiti. Zato bi rad opozoril še na nekaj, in sicer na telesno aktivnost. Ljudje se na splošno premalo gibljejo, povsod se vozijo z avtomobili, premalo se rekreirajo, sedenje doma pred televizorjem pa tudi ne koristi zdravju.

Po nekih statistikah ima polovica ljudi enkrat v življenju težave s hemoroidi. Kako to?

Tega je veliko, ja. Hemoroidi, razširjene vene okrog zadnjika … Pa saj ni čudno, ko pa toliko časa sedimo. Preveč sedenja zagotovo slabo vpliva tudi na težave s hemoroidi. Veste, ljudje bi res lahko zase naredili več.

Prispeva k izboljšanju položaja že skoraj desetletje delujoči program SVIT?

Kar se tiče programa SVIT, so se že pokazali veliki uspehi, pomembni rezultati – tako odkrivamo in endoskopsko odstranjujemo črevesne polipe, še preden se spremenijo v maligno raščo. To pomeni, da upada število bolnikov s črevesnim rakom, predvsem tistih z napredovalim, pri katerih je zelo hitro zamujen čas, ko se še da kaj narediti.

Marsikoga je kolonoskopije na smrt strah. Obstaja možnost, da jih nekoliko pomirite, obenem pa utemeljite nujnost tovrstnega pregleda?

Glede kolonoskopije naj povem, da sem jo tudi sam skusil na svoji koži. Reči moram, da ni bilo nič posebnega, je pa res, da ni pregled pri različnih osebah nikoli enak. Nekatere namreč zelo boli, ker imajo na primer bolj zavito črevo. Sam se med pregledom veliko pogovarjam z bolniki, ker sem ugotovil, da se na tak način najbolj sprostijo, in to zelo sprostijo ter zato veliko lažje prenašajo preiskavo. Sicer so primeri, ko tudi to ne pomaga; takrat jim damo pomirjevalo in protibolečinsko terapijo.

Ko je hudo, se ljudje oprimejo vsake bilke; tudi pri boleznih prebavil se rade pojavljajo najrazličnejše govorice o zdravilcih in čudežnih ozdravitvah s pomočjo alternativnih metod – kako gledate na to?

Kot večina zdravnikov sem glede tega skeptičen. Prepogosto vidimo, da stvar ne deluje in se bolniki vračajo k nam. Na žalost se nekateri vračajo, ko je že prepozno. Mislim, da tisti, ki so »čudežno« ozdraveli, v resnici niso bili zares hudo bolni.

Se spomnite prvega pacienta?

Zagotovo je bil eden od vojakov, ki so zboleli na služenju vojaškega roka v vojašnici, kjer sem delal v ambulanti, to je bilo v začetku leta 1980. Kot sem že omenil, ni šlo za hudo bolne, če česa nisem obvladal, sem bolnika poslal naprej k vojaškemu specialistu. Se pa spomnim smešnega dogodka, ko smo peljali nekega vojaka, ki je v pretepu dobil tako močan udarec, da je bil nezavesten. Peljali smo ga z vojaškim sanitetnim džipom iz Bovca v bolnišnico v Novi Gorici. Med potjo je šofer, ki je prehitro vozil, zapeljal v jarek ob cesti, da smo se z avtom prevrnili na bok. Nikomur v avtu ni bilo nič, poškodovani vojak pa je med nezgodo padel z nosil na tla, se zbudil in sam vstal ter se ulegel nazaj na nosila. Čeprav je bil videti v redu, so ga v bolnišnici sprejeli na nekajdnevno opazovanje.

Pri vsakdanjem delu vidite ljudi, ki so v veliki stiski, bolni … Vas to bremeni, vas njihove usode spremljajo tudi domov?

Zanimivo, da se človek vsega navadi in ko mine veliko let, se mi zdi, da ne nosiš več težav iz službe domov.

Je kje meja empatije, sočustvovanja s pacienti?

Glede empatije pa menim, da bi brez nje težko opravljal poklic zdravnika, predvsem sočustvovanje z bolnimi je zelo pomembno, da začutijo, da ti ni vseeno.

So pacienti hvaležni, se vam znajo zahvaliti?

Seveda sem vesel zahval, vesel, ko se kakšen zapleten primer dobro izteče, sicer pa zgolj opravljam svoje poslanstvo in ne mislim na zahvale.

Ste že kdaj ležali v bolnišnici kot pacient?

Že večkrat sem ležal v bolnišnici, najprej kot otrok, ko so mi operirali mandeljne, in potem kot mladostnik zaradi vnetega slepiča. Potem sem zadnja leta imel težave v ORL področju, prestal sem tudi operativni poseg v nosu v lokalni anestezji. Vsakič sem imel pozitivno izkušnjo z zdravniki in vsem zdravstvenim osebjem.

Pravijo, da ste zdravniki zelo težki in zoprni pacienti?

Pravijo, da sem bil povsem običajen, prej nezahteven pacient.

Gospod Jereb, ne predstavljam si vas, da bi se razjezili …

Hm, razjezim se pravzaprav res ne. Raje v miru iščem rešitve.

Imate kaj časa za konjičke?

Moj največji konjiček je ples. Že kot študent sem plesal v Akademski folklorni skupini France Marolt, istočasno sem hodil plesat v Festivalno dvorano. Tam sem spoznal svojo ženo, ki pa je bila tudi plesalka pri drugi folklorni skupini. Zadnja leta pa pleševa standardne in latinskoameriške plese, seveda amatersko. Včasih, ko sem bil mlajši, sem smučal, zdaj kolesarim.

Pravijo, da je kovačeva kobila navadno bosa – kako je z vami, skrbite, da zdravo živite?

Mislim, da kar zdravo živim in reči moram, da nimam kakšnih zdravstvenih težav. Seveda, vedno je premalo rekreacije, pogosto sem cele dneve službi. No, enkrat na leto imam zdravniški pregled v Centru za medicino dela; letos sem bil tam pred približno enim tednom in reči moram, da so najnovejši izvidi so kar v redu.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se po srednji šoli odločili tako, kot ste se?

Zagotovo ne. V nekaj letih se bom moral upokojiti, pa mi je že zdaj težko, da ne bom mogel več opravljati svojega poklica.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112