Nikoli ne nehaš biti zdravnik. Ta služba te zasvoji.

apr 15

»Se opravičujem za zamudo, ampak pacient, ki sem ga obiskala nazadnje, je imel težave z dihanjem in, saj razumete … Nisem mogla pustiti dela,« je po prihodu na dogovorjeno mesto opravičujoče dejala Maja Miklič, dr. med, specialistka družinske medicine, ki dela v Prvi zdravstveni asistenci oziroma v mobilni dežurni ekipi z zdravstvenim tehnikom.

Če ste namreč član Asistence 24 ur, imate na voljo posebno telefonsko številko, na kateri se vam bo oglasil dežurni v klicnem centru in vas povezal z dežurnim zdravnikom ali zdravnico. Z njim ali njo se pogovorite o svojih težavah in dogovorite za obisk na domu, če je to potrebno. Lahko bi rekli, da je vse skupaj, od klica do rešitve težav, za bolnika zelo elegantno in bistveno manj naporno, kot če bi moral na primer z bolečinami obiskati svojega zdravnika. In prav lahko se vam bo zgodilo, da se bo na telefon oglasila dr. Maja Miklič.

Maja MiklicJe bil danes naporen dan?

Nekoliko več klicev smo imeli, to je res. Najbrž zaradi vremena in precejšnjega nihanja temperature v zadnjem času. Naporno pa ni bilo nič bolj kot običajno.

Kako to, da ste se odločili za poklic zdravnice?

Poklic zdravnice mi je bil, kot kaže, usojen. Saj se spomnite, kako je, ko te kot majhnega otroka, starejši sprašujejo: »Kaj boš, ko boš velik?« Kot otrok izbiraš med tistimi poklici, ki so ti znani in se ti zdi, da veš, kakšno delo opravljajo: učitelj, policaj, kuhar, frizer … in zdravnik. No, jaz sem prvič kot iz topa izstrelila: »Zdravnica bom!« in pri tem je ostalo.

Potem je bila izbira po srednji šoli nekako samoumevna?

Veste, verjamem, da bi lahko vsak človek izbiral med najmanj tremi področji glede tega, kaj bi poklicno želel početi v življenju, in prepričana sem, da bi bil lahko na vsakem od njih uspešen. Na koncu se moraš opredeliti za samo eno stvar, eno področje, eno smer študija. Mene je zanimalo ogromno stvari. Recimo prav tako bi uživala kot vzgojiteljica ali učiteljica, saj sem že med šolanjem čuvala otroke v jaslih, učila nižje razrede v popoldanskem varstvu in pozneje predavala prvo pomoč srednješolcem. Delo z ljudmi mi je prinašalo zadovoljstvo.

Ampak zanimala vas je najbrž predvsem biologija?

A, seveda, biologija, sestava telesa, celice – to sem kar srkala, to me je vedno zanimalo, tega se mi ni bilo treba učiti. Samo fizika mi ni bila nikoli pri srcu in sem se je izogibala, če se je le dalo.

Pa je šlo brez fizike?

Ha, kako se v življenju vse obrne. Ker sem pod prvo izbiro za študij napisala medicinsko fakulteto, sem morala opravljati sprejemni izpit. Med sprejemnimi izpiti pa je bila tudi fizika. Tako sem morala v kratkem času vse, čemur sem se kot dijakinja izogibala, več kot nadoknaditi.

Je kdo od staršev zdravnik?

Ne, prva v družini sem se odločila za ta študij. To pot je nato izbral še moj brat. Moram pa reči, da so me starši vedno podpirali, za kar sem jim izredno hvaležna. Oče je vedno poudarjal pomen izobrazbe.

Je bila v ozadju poleg vedoželjnosti tudi želja po pomoči drugim?

Glede pomoči drugim oziroma zadovoljstva ob pomoči, ki jo nudiš, pa je bila odločilna družina. Empatija se privzgoji. Veste, v našem stanovanju, ne hiši, je našla zavetje in pomoč prav vsaka poškodovana ali zapuščena žival. Starša sta velika ljubitelja narave in živali in odkar se spomnim, smo vse živali, potrebne pomoči, oskrbeli, začasno nastanili, poredili in večini uspešno našli nov dom. Skozi naše stanovanje je šlo na desetine psov, mačk, golobov … Zdaj skušam to prenesti na svoje otroke.

Ste bili tudi vi »reševalka«?

Vsekakor. Ko sem imela približno dvanajst let, so mi prijatelji pripeljali zapuščenega psa s staro poškodbo tačke. Bil je poletni večer in starši so dovolili, da sem ga nahranila in očistila. Prespal je zunaj. Od takrat me je vsako jutro čakal pred blokom. Po dobrem tednu se mu je pridružila še manjša psička – dalmatinka. Da je bila mera res polna, pa je konec poletja nekdo zavrgel še odraslega šarplaninca. Tudi ta je ostal pri nas. Nisem nameravala skrbeti za vse, a težava je bila, da se prvi kuža ni hotel dotakniti hrane, dokler se ni do sitega najedla dalmatinka. Bližala se je jesen in uporabila sem vse svoje organizacijske sposobnosti. V šolski menzi sem v dogovoru s kuharicami lahko vsakodnevno odnesla vrečko zavrženega mesa. Fante iz stanovanjskega bloka pa sem prepričala, da so skupaj zbili dobro izolirano pasjo uto, v kateri so se greli vsi trije psi. V skrbi, hranjenju in veselju so sodelovali tudi odrasli iz našega bloka. Psi so postali nekako skupna last. Mene pa so vsak dan spremljali v šolo. Spomin je lep, občutek je še vedno dober, čeprav konec ni bil tak, kot sem želela.

Mimogrede – ste kdaj razmišljali o študiju veterine?

Sem, a sem ob podrobnejšem pogovoru ugotovila, da je nekaj takšnih opravil, ki so me od tega odvrnila. In sem ostala pri zdravnici.

Ste bili vedno prepričani, da želite postati družinska zdravnica?

Najprej sem razmišljala o interni medicini. Delo, ki sem ga okusila na internistični prvi pomoči, je bilo zanimivo, bioritem nor; res psihično in fizično naporno ter adrenalinsko – na dolgi rok za moj okus morda že preveč.

In zdaj ste družinska zdravnica?

Ja, zdaj sem družinska zdravnica. Določeni ljudje, učitelji, mentorji, ki sem jih imela priložnost spoznati, so naredili name močan vtis in so botrovali moji končni odločitvi za ta študij.

Kje se vidite čez deset let, kaj boste delali?

Zanesljivo bom ostala v svoji stroki. Zdravniški poklic si želim opravljati do upokojitve in še po njej.

Mar je delo družinskega zdravnika tako lepo?

Družinska medicina je kot stroka zame najlepša stvar na svetu. Res pa je tudi kup dela in odgovornosti. Ambulantno delo me je manj veselilo, kot sem sprva pričakovala. Poleg dela s pacienti te čaka še zajeten kup papirologije … Težko na dan temeljito pregledaš 60 ali celo več pacientov. Zaradi stresa družinske zdravnice umirajo v povprečju celo desetletje prej kot ostali. Zdravniki pacientom ob izgorelosti ali bolezni zelo hitro svetujemo: »Ostanite vendar doma, vzemite si čas zase, spočijte se …« Sami pa delamo ravno nasprotno. Ne želimo pustiti svojih pacientov v stiski in hkrati ne želimo dodatno obremeniti kolega s svojo odsotnostjo. Torej stisnemo zobe.

Pa vam res ni bilo kdaj žal, da delate, kar delate?

Ne, nikoli. Veste, nikoli ne nehaš biti zdravnik. Ta služba te zasvoji. Nisem edina, kar poznam družinskih zdravnic in zdravnikov, smo si podobni. To je za nas konjiček in ljubezen.

pogovor 24 maja miklic 2Delo družinskega zdravnika je izrazito naporno – prav na vseh področjih moraš biti doma.

Ja, naše področje je široko. Za vsak organski sistem boste sicer našli še večjega specialista, a umetnost je ob določeni težavi pomisliti na pravo stvar. Poznati moraš vse bolezni z vseh področij, poiskati možne diferencialne diagnoze, izluščiti problem in nato združiti vse to pod eno streho. Konec koncev so pričakovanja zelo visoka – devetdeset odstotkov težav naj bi rešili mi, družinski zdravniki, eno desetino pa naj bi poslali naprej k specialistom.

To je izjemna odgovornost. Vas je kdaj strah?

O, seveda. Ampak tu gre za, kako naj rečem, zdrav strah. Za strah, ki te prisili, da vedno dosledno pretehtaš in preveriš vse možnosti. Če si namreč prepogumen in pretirano zaverovan v svoj prav, se lahko zgodi, da boš naredil napako. V našem poklicu si jih ne moremo in ne smemo privoščiti. Delamo z namenom, da pomagamo in ne škodimo. Se pa, zaradi človeškega dejavnika, seveda lahko pripeti vsakemu med nami. In konec koncev – tudi iz napak se učimo. Če bi se to zgodilo meni, ne vem, kako bi živela s tem bremenom … Upam, da ne bom nikoli v takšni situaciji.

Fakulteta da dovolj znanja?

Ne vem, če so kje študentje bolj natrpani z znanjem kot v Sloveniji. Ja, znanja je dovolj, čeprav ne smemo pozabiti, da mora vsak zdravnik to znanje nato do konca delovne dobe vedno znova na eni strani obnavljati, na drugi pa dograjevati. Pomembne so potem izkušnje, še posebej pri delu, ki ga zdaj opravljam, ko moraš na osnovi telefonskega klica presoditi, kaj je s pacientom.

Pa najbrž morate biti tudi psihoterapevti?

Ja, tu smo bolj ali manj prepuščeni sami sebi in intuiciji. Osebno sem sicer opravila tečaj iz kognitivno-vedenjske terapije, veliko pa pride s prakso. Zadnja leta specializante družinske medicine bolje usposabljajo tudi za to. Velikokrat se zgodi, da ob klicu pacienta ta ne potrebuje obiska na domu. Včasih zadostujejo pogovor, razlaga in občutek, da se vedno lahko obrnejo na koga. Z vsakim klicem pa prevzameš odgovornost za pacienta, zato skušam biti pri delu temeljita. Kadar koli me kličejo zaradi, na primer, težav z otrokom, starejšim moškim ali žensko, se trudim delati tako, kot da bi šlo za mojega otroka, mamo ali očeta. Potem ni nič težko.

So pacienti danes drugačni kot pred desetletjem?

Ja, so. Nekoliko več je včasih v podtonu čutiti, da nekateri povezujejo odnose in storitve z denarjem. Ampak ko se vidimo v živo, je komunikacija drugačna in kmalu ugotoviš, da je bila agresija velikokrat bolj reakcija na nemoč, na stisko, na strah pred boleznijo … S pacientom hitro postaneva zaveznika. Vedno se bom trudila narediti vse, da bo rešil svoje težave, a spoštovanje mora biti obojestransko.

Se sploh znate razjeziti, ste kdaj slabe volje?

Slaba volja – pravzaprav ni razloga, da bi bila slabe volje. Veste, pacienta ne zanima, ali imam slab dan, ali imam, kot vsakdo na tem svetu, tudi jaz osebne težave. Prepričana pa sem, da so ljudje v svoji osnovi prijazni in dobri. Do zdaj me še niso razočarali. Treba je znati le potegniti iz njih najboljše. Če si ti prijazen, bodo tudi oni do tebe. Še vedno se mi je to potrdilo.

So pacienti tudi hvaležni?

Saj veste … Kadar smo ljudje jezni ali razočarani, smo hitro pripravljeni telefonirati, napisati pismo, potožiti vsakemu, ki ga srečamo … Kadar je izkušnja nasprotna in smo zadovoljni, se nam včasih zdi celo samoumevno, da je bila težava uspešno odpravljena. Da se človek zahvali, navadno terja več truda in časa. Zato sem vedno znova prijetno presenečena, ker si nekateri še vedno vzamejo čas za zahvalo. Brez te povratne informacije in če ne bi bili ljudje, pacienti, v veliki večini hvaležni, naš poklic ne bi bil to, kar je. Odkrito bom povedala – ne poznam zdravnika, ki ne bi imel v predalu skrbno spravljenih prav vseh pisem, ki so mu jih poslali hvaležni pacienti … Pri tem moram dodati še nekaj – pacienti so zadovoljni, ker imamo čas zanje. Moj obisk na domu včasih lahko traja tudi eno uro. Nisem pod pritiskom, lahko se človeku posvetim.

Slišal sem, da se ukvarjate tudi z akupunkturo.

Osvojila sem teoretični del zdravljenja in vstopam v neki novi svet. V naši protibolečinski ambulanti z akupunkturo dosegamo neverjetne, izjemne rezultate. Delno sem si to lahko razložila, a je vzhodnjaška filozofija in njihov način razmišljanja popolnoma drugačen. Včasih ne škodi, če na težavo pogledamo z drugačnimi očmi.

Kako pa skrbite vi za svoje zdravje?

Zdravniki seveda vemo, kaj je prav in kaj je zdravo, zato rada vsaj malo živim po teh načelih. Kmalu ugotoviš, da ti skrb zase ne vzame toliko časa in – ja, počutiš se bolje. Nisem športnica, sem se pa vedno ukvarjala s športom: odbojka, plavanje, fitnes … Kot družina veliko hodimo. Sama pravzaprav vedno pešačim, tudi po mestu, in zelo zelo redko vozim avto. Vsem okoli sebe želim dopovedati, da v tabletah ni zdravja, da do dobrega počutja in vitke postave pridemo lažje, bolj zdravo in bolj trajno z drugačnim načinom življenja, spremembami v prehrani, rekreaciji …

Še kakšen konjiček, »skrivni vrt«? Inštrument, rišete?

Knjige, glasba, včasih sem risala … Ne, družina, s katero uživam vsako sekundo, je moj pravi in skrivni svet. Uživam in sem srečna z njo.

Pravzaprav izjemen privilegij: ste družinski človek in na eni strani je doma vaša družina, na drugi strani pa uživate v delu, ki ga opravljate, in tam so družine s seznama družinske zdravnice.

Ja, res sem srečna.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112