Tkivna polnila delimo glede na sestavo in obstojnost. Po sestavi jih delimo na avtologne, biološke ali sintetične, po obstojnosti pa na začasne ali trajne. Telesu lastna, avtologna polnila, kot je na primer lastna maščoba, so zelo varna in povezana z manjšimi brazgotinicami na odvzemnem mestu. V najboljših ustanovah uporabljajo tudi kulture lastnih celic: autologena® (kolagen, pripravljen iz pacientove lastne kože) in isolagena® (kultura fibroblastov, vzgojena iz pacientovih lastnih fibroblastov). Glavna predstavnika biološki polnil sta organska preparata kolagen in hialuronska kislina. Njihove prednosti so preprosta uporaba in široka razpoložljivost na tržišču, slabosti pa neobstojnost (po določenem času se resorbirajo) in zelo redko preobčutljivost za sestavine preparata s čezmernim odzivom telesa.

Sintetična polnila so relativno obstojna in trajna. Njihova glavna prednost je, da že z eno aplikacijo dosežemo končen, trajen rezultat. Njihova glavna slabost je nastanek granuloma (čezmerne reakcije organizma v obliki podkožne brazgotine – vozliča), ki zameji vbrizgano polnilo, akutne in pozne okužbe, premik polnila in trajna sprememba oblike dela telesa, ki so lahko tudi posledica odstranitve ali zapletov pri uporabi preparata.

Postopek

Z različnimi polnili zapolnimo vdolbine v mehkih tkivih, ki so nastale zaradi poškodb ali med staranjem (statične gube in brazde), in povečamo prostornino tkiva (ustnice, obraz). Uporabo polnil predlagamo pri globokih gubah na obrazu (nazolabialne, marionetne in smejalne gube, vranje nožice), gubah okoli ust, gubah zaskrbljenosti v osrednjem delu čela, pri vrzelih v mehkih tkivih obraza, zlasti na sencih in licih. Postopek je skoraj neboleč in se opravi ambulantno. Poznamo več vrst polnil, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

Hialuronska kislina

Hialuronska kislina je sestavni del telesa (ekstracelularnega matriksa). Na tržišču je zelo veliko polnil s hialuronsko kislino, ki se ločijo po koncentraciji, velikosti delcev in prečni povezanosti elementov. Posamezni preparati vsebujejo tudi lokalni anestetik, ki zmanjša bolečino med injiciranjem in po njem. Učinek hialuronske kisline traja od štiri do šest mesecev, kombiniranje preparatov z različno velikimi delci omogoča prilagajanje terapije različnim vrstam struktur, od globokih nazolabialnih gub, drobnih gub obraza, ustnic, v zadnjem času pa se preparati večje viskoznosti uporabljajo tudi za oblikovanje oziroma povečanje obraznih linij in povečanje prostornine.

Polnila s hialuronsko kislino povzročijo prehodno oteklino in občasno podplutbo. Oteklina izgine po treh do petih dneh, podplutba lahko traja do štirinajst dni. S ponavljajočimi se injiciranji se učinek podaljšuje, pa tudi količina hialuronske kisline pri posameznem injiciranju je manjša. Injekcije v področje ustnic so boleče, zato ob injiciranju uporabljamo površinsko ali infiltracijsko lokalno anestezijo.

Možni zapleti

So redki in navadno prehodni – bolečina, rdečina, oteklina, podplutba, vnetje, asimetrija, alergične reakcije, hitra resorpcija tkivnega polnila, vozliči in absces.

Avtologna maščoba

Lastno maščobno tkivo se kot polnilo lahko uporablja za povečanje prostornine podkožnega tkiva obraza in drugih delov telesa (dojka, hrbtišče rok). Običajna mesta injiciranja na obrazu so spodnji očesni rob, ličnice, spodnja čeljust, sprednja ali zadnja čeljustna linija, brada, nazolabialne gube, senca. Na drugih delih telesa ga uporabljamo za korekcijo nepravilnosti, ki so nastale po nekaterih posegih (liposukciji ali rekonstrukciji dojk).

Možni zapleti

so redki in navadno prehodni – bolečina, rdečina, oteklina, podplutba, vnetje, asimetrija. Glavni problem ostaja nepredvidljiva resorpcija vbrizganega maščevja.

Specialistične storitve